Up-291/01

9. 10. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 9. oktobra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 173/2001 z dne 14. 6. 2001 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, ki je bil izdan že po razglasitvi sodbe, s katero je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ).

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izpodbija ugotovitev Vrhovnega sodišča, da nobeden od višjih sodnikov, ki so odločali o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, ni sodeloval pri odločanju nižjega sodišča o odreditvi in podaljšanju pripora. Navaja, da je višja sodnica B. B. B. dvakrat odločala o pritožbi zoper odreditev in podaljšanje pripora v zadevi I K 266/2000 in dvakrat kot okrožna sodnica v zadevi I K 340/2000. V obeh zadevah naj bi se kot argument za odreditev oziroma podaljšanje pripora uporabljala trditev, da je pritožnik brez zaposlitve in da mu je šlo verjetno pri obeh kaznivih dejanjih za iskanje dodatnega zaslužka. V sklepu o podaljšanju pripora v zadevi I K 266/2000 z dne 13. 4. 2001 naj bi Višje sodišče zapisalo absurdno trditev, da se je pritožnik verjetno skrival in izmikal dalj časa trajajočemu postopku, čeprav bi sodnica, ki je sodelovala pri odločanju, morala že iz drugega postopka vedeti, da je bil v priporu. Pritožnik meni, da omenjena sodnica ni bila nepristranska. Ne strinja se tudi s stališčem, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, da bi moral v pritožbi predlagati izločitev sodnice, saj ni mogel vedeti, kateri sodnik jo bo obravnaval. Pritožnik meni, da mu je bila kršena pravica do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in pravica iz 32. člena Ustave (svoboda gibanja).

3.Ustava v 23. členu vsakomur zagotavlja pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Iz pravice do nepristranskega sodišča izhaja med drugim zahteva, naj pri sojenju ne sodeluje sodnik, glede katerega je podan upravičen dvom, da o zadevi ne bo mogel odločati objektivno in nepristransko, zgolj na podlagi dejstev, predstavljenih na sojenju, in pravnih kriterijev. Zagotavljanju te ustavne pravice je v kazenskem postopku namenjen institut izločitve sodnika (39. člen Zakona o kazenskem postopku; Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - v nadaljevanju ZKP).

4.Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da nobeden od sodnikov Višjega sodišča ni sodeloval pri izdaji odločb nižjega sodišča, kar pomeni, da ni podan izločitveni razlog iz 5. točke 39. člena ZKP, ki se nanaša na primere, ko je sodnik odločal v isti zadevi. Pritožnik takšni ugotovitvi Vrhovnega sodišča niti ne nasprotuje, saj iz njegovih navedb izhaja, da naj bi šlo za različne kazenske postopke. Iz priloženega sklepa senata Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1365/2000 z dne 9. 10. 2000 je razvidno, da je šlo za podaljšanje pripora v preiskavi, ki je tekla zaradi suma storitve kaznivega dejanja nedovoljenega prometa z orožjem in razstrelivi. Sodišče je obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti utemeljilo z dejstvi, da je bil pritožnik že obsojen zaradi premoženjskih deliktov, da je brez redne zaposlitve in da je še v drugih kazenskih postopkih, med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 169/2001 z dne 13. 4. 2001 pa izhaja, da je šlo za odločanje o pritožbi zoper odločitev o podaljšanju pripora zoper pritožnika že po izrečeni obsodilni sodbi zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Glede na to, da je šlo za odločitve o priporu v različnih kazenskih zadevah glede različnih kaznivih dejanj in v različnih fazah kazenskega postopka, obe odločitvi pa sta tudi časovno odmaknjeni, ni podlage za izločitev sodnice, ki je pri obeh odločitvah sodelovala kot članica senata. Pri tem je treba še poudariti, da morajo sodišča ob vsakem odločanju o morebitni odreditvi ali podaljšanju pripora posebej presoditi, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za tak poseg v osebno svobodo posameznika in da je pri ugotavljanju ponovitvene nevarnosti dopustno upoštevati okoliščino, da so zoper osebo, zoper katero se pripor odreja, tečejo še drugi kazenski postopki. Zgolj to, da pri različnih odločitvah o priporu navedene iste okoliščine in da se je sodišče sklicevalo tudi na druge kazenske postopke zoper pritožnika, še niso take okoliščine, ki bi zbujale dvom v nepristranskost sodnice, ki je sodelovala pri različnih odločitvah o priporu.

Zato Vrhovno sodišče z odločitvijo, da ni podana kršitev določb ZKP o izločitvi sodnika, ni kršilo ustavne pravice do nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave.

5.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Ciril Ribičič.

Predsednica senata dr. Mirjam Škrk