Jedro

Namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti je upravičenje do dela plače iz tega naslova, ki pa delavcu (javnemu uslužbencu) ne pripada avtomatsko. Po 22.a členu ZSPJS del plače za redno delovno uspešnost pripada le tistim javnim uslužbencem, ki v obdobju, za katerega se izplačuje, dosegajo nadpovprečne delovne rezultate pri opravljanju rednih delovnih nalog. To pa ne more biti primer tožnika, saj ta ne opravlja svojih rednih delovnih nalog, torej del in nalog, za katere se je zaposlil v Slovenski vojski. Tožnik ne dela kot častnik, temveč polni delovni čas opravlja profesionalno sindikalno delo, kar mu toženka omogoča in za njegovo sindikalno delo zagotavlja sredstva.

Institut redne delovne uspešnosti predstavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Odločba tožene stranke št. 1008-156/2021-3 z dne 28. 4. 2021 se odpravi.

Tožena stranka mora v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe tožeči stranki za obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 12. 2020 izdelati oceno redne delovne uspešnosti in ji na podlagi tako izdelane ocene redne delovne uspešnosti za navedeno obdobje priznati vse pripadajoče pravice."

II.Tožeča stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 1.119,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, kot izhaja iz pripravljalne vloge tožnika z dne 17. 6. 2024 (I. točka izreka). S sodbo je odločbo toženke št. 1008-156/2021-3 z dne 28. 4. 2021 odpravilo (II. točka izreka) in ji naložilo, da mora v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe tožniku za obdobje od 1. 7. 2020 do 31. 12. 2020 izdelati oceno redne delovne uspešnosti in mu na podlagi tako izdelane ocene redne delovne uspešnosti za navedeno obdobje priznati vse pripadajoče pravice (III. točka izreka). Toženki je naložilo še, da mora tožniku plačati stroške postopka v znesku 898,54 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3.Vrhovno sodišče RS je s sklepom VIII DoR 21/2025 z dne 11. 3. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je toženka za tožnika kot sindikalnega zaupnika dolžna izdelati oceno redne delovne uspešnosti.

4.Toženka v reviziji navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ugodili zahtevku tožnika. Pri svoji odločitvi nista upoštevali specifičnega statusa tožnika, pri razlagi Pogodbe o zagotavljanju pogojev za delovanje A. (Pogodba) nista upoštevali okoliščin v času njene sklenitve, prav tako pa nista upoštevali namena pravice do dela plače iz naslova redne delovne uspešnosti. Pogodba je bila sklenjena v času, ko se redna delovna uspešnost ni izplačevala, zato v njej ni bilo izrecno navedeno, da tožniku ta pravica ne pripada. Pogodba je sicer določala vse elemente plače, zato tožnik do drugih izplačil ni upravičen. Glede na 22.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) so do redne delovne uspešnosti upravičeni tisti javni uslužbenci, ki dosegajo nadpovprečne delovne rezultate pri opravljanju svojih delovnih nalog, tožnik pa je polni delovni čas opravljal sindikalno delo, ne pa svojega dela. Namen pravice do redne delovne uspešnosti je v tem, da želi delodajalec javnega uslužbenca motivirati k temu, da doseže nadpovprečne delovne rezultate, sindikalno delo tožnika, ki je sicer zelo pomembno, pa k boljšim rezultatom delovnega procesa pri toženki ni pripomoglo. Sindikalni zaupniki se ne ocenjujejo s službeno oceno, saj te ocene ni mogoče izdelati, zato se po analogiji ne ocenjujejo niti z oceno redne delovne uspešnosti. Določba v Pogodbi, ki govori o službeni oceni, je bila namenjena izključno temu, da se tudi sindikalnim zaupnikom omogoči napredovanje v plačnih razredih, ocena redne delovne uspešnosti pa na to napredovanje ne vpliva. Šesta alineja drugega odstavka 18. člena Pogodbe se nanaša na druge pravice iz delovnega razmerja (npr. na letni dopust, na odmor med delom, …) ne pa na plače, saj so v Pogodbi določene vse sestavine plače. Pravna podlaga za ocenjevanje redne delovne uspešnosti sindikalnih zaupnikov ne obstaja. Toženka odločitve sodišč niti ne more realizirati, saj ta ni izvršljiva glede na predpise, ki določajo ocenjevanje redne delovne uspešnosti. Zato bi bilo vsako ocenjevanje redne delovne uspešnosti sindikalnega zaupnika nezakonito in ne bi prestalo sodne presoje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5.Revizija je utemeljena.

6.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7.Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 7. 2020 do 31. 12. 2020 (sporno obdobje) zaposlen za nedoločen čas in polni delovni čas na formacijski dolžnosti častnik, v nazivu nadporočnik, v organizacijski enoti GŠSV in PSSV, Enoti za zagotovitev delovanja, pri čemer je bil od 1. 1. 2019 dalje razporejen v 39. plačni razred. V spornem obdobju je namesto del in nalog formacijske dolžnosti, na katero je bil formalno razporejen, v polnem delovnem času opravljal delo sindikalnega zaupnika pri A. (v nadaljevanju A.), kjer je opravljal funkcijo predsednika A. Toženka ga v navedenem obdobju ni ocenila za redno delovno uspešnost, zato je vložil zahtevo za varstvo pravic, ki jo je toženka zavrnilo z odločbo z dne 28. 4. 2021. Tožnik je s tožbo zahteval, da sodišče odpravi to odločbo in toženki naloži, da za sporno obdobje izdela zanj oceno redne delovne uspešnosti in mu na podlagi tako izdelane ocene redne delovne uspešnosti za to obdobje prizna vse pripadajoče pravice.

8.Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da Pogodba v drugem odstavku 18. člena (spremenjena z Aneksi k tej Pogodbi) izključuje le ocenjevanje za službeno oceno, ne pa ocenjevanja redne delovne uspešnosti, ki ima podlago v 22.a členu ZSPJS. Službena ocena in ocena redne delovne uspešnosti sta dve različni oceni, ki ju ni mogoče enačiti. Službena ocena temelji na predpisih, ki urejajo obrambno področje, medtem ko ocena redne delovne uspešnosti temelji na predpisih, ki veljajo za vse javne uslužbence. Pogodba izrecno izpostavlja le dodatke, do katerih pooblaščene osebe sindikata niso upravičene, glede ostalih dodatkov pa izrecno določa, da tem osebam pripadajo skladno s predpisi (šesta alineja drugega odstavka 18. člena Pogodbe). Kot neutemeljenega je zavrnilo argument toženke, da tožnika vodja enote, v katero je bil razporejen, ne more ovrednotiti njegovega dela, zato ker ni opravljal nalog formacijske dolžnosti, temveč le sindikalno delo. Sodišče prve stopnje je menilo, da bi se stranki Pogodbe lahko dogovorili tudi o izvedbi ocenjevanja redne delovne uspešnosti, tako kot sta se dogovorili glede službene ocene. Po zaključku prvostopenjskega sodišča izvedba tega ocenjevanja in izplačilo redne delovne uspešnosti ne more pomeniti niti posega v sindikalno delovanje.

9.Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in kot pravilna potrdilo stališča sodišča prve stopnje. Pojasnilo je, da je tožnik opravljal svoje delo, le vsebina tega dela je bila drugačna. Zato je upravičen do ocene redne delovne uspešnosti. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi pritožbene navedbe, da ga vodja organizacijske enote ne more oceniti glede redne delovne uspešnosti zato, ker ne pozna sindikalnega dela tožnika. Kot bistveno je štelo, da je ocena redne delovne uspešnosti (in v odvisnosti od te ocene zagotovitev z njo povezanih pravic) dolžnost toženke. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da toženka ne ve, kako naj izvede ocenjevanje redne delovne uspešnosti za tožnika, je pojasnilo, da način izvršitve sodbe (torej izdelava ocene redne delovne uspešnosti) ni v pristojnosti sodišča.

10.Vrhovno sodišče je v istovrstnih zadevah (sodba VIII Ips 2/2025 z dne 11. 3. 2025, sodba VIII Ips 18/2025 z dne 16. 6. 2025) zavzelo drugačna stališča, ki jih upošteva in povzema tudi v tej zadevi.

11.Na podlagi desetega odstavka 17.a člena ZSPJS se v Slovenski vojski delovna uspešnost ocenjuje v okviru službene ocene v skladu s predpisi na upravnem področju, pri čemer se za ocenjevalno lestvico in pogoje za napredovanje uporablja uredba, ki jo navaja drugi odstavek 17. člena ZSPJS. Ta delovna uspešnost se nanaša na ocenjevanje v zvezi s pogoji za napredovanje javnih uslužbencev v višji plačni razred (17. člen ZSPJS). Podobno izhaja tudi iz četrtega odstavka 1. člena Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba; Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.). Po tej določbi se postopek preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje in ocenjevanje delovne uspešnosti za pripadnike Slovenske vojske izvaja v okviru službene ocene v skladu s predpisi na obrambnem področju. Po 102. členu Pravil službe v Slovenski vojski (PSSV; Ur. l. RS, št. 84/2009) je službena ocena ocena usposobljenosti za opravljanje vojaške dolžnosti in uspešnosti pri opravljanju vojaške dolžnosti. To oceno izdela pristojni nadrejeni za podrejenega na podlagi rednega spremljanja njegovega dela (103. člen PSSV). Službeno ocenjevanje še bolj natančno ureja Pravilnik o službeni oceni (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 98/2014), ki to ocenjevanje izključuje za pooblaščene osebe reprezentativnih sindikatov, ki v okviru polnega delovnega časa opravljajo sindikalno delo (drugi odstavek 3. člena Pravilnika).

12.Od službene ocene oziroma ocenjevanja za ta namen se razlikuje institut ocenjevanja redne delovne uspešnosti, ki je namenjen plačilu dela plače iz tega naslova. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 86/2007 in nasl.) se za urejanje vprašanj v zvezi z vojaško službo ali delom v Slovenski vojski, ki z Zakonom o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.) in ZSSloV niso urejena, uporabljajo predpisi o javnih uslužbencih. Po prvem odstavku 58. člena ZSSloV se za plače v Slovenski vojski uporabljajo predpisi, ki urejajo plače javnih uslužbencev. Prvi odstavek 5. člena ZSPJS določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih rednih delovnih nalog dosegel nadpovprečne delovne rezultate in se izplačuje najmanj dvakrat letno (22.a člen ZSPJS). Plačilo redne delovne uspešnosti dodatno ureja Kolektivna pogodba za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) v členih od 27. do 31., pojasnila v zvezi s tem pa vsebuje tudi SOP GŠSV, št. 11-0020: Ocenjevanje redne delovne uspešnosti v Slovenski vojski (z dne 22. 10. 2020, ki ga je izdal načelnik Generalštaba SV).

13.V Pogodbi, ki sta jo toženka in A. podpisala 19. 9. 2013 (ter jo kasneje dopolnjevala z aneksi), je določeno, da se z njo podrobneje urejajo pogoji za delo A. v ministrstvu, skladno z veljavno zakonodajo ob upoštevanju potreb, interesov in možnosti obeh strank (1. člen Pogodbe). Določbe KPJS, KPND in drugih predpisov se uporabljajo za urejanje pravic in obveznosti A., v kolikor jih ta pogodba ne ureja (drugi odstavek 4. člena Pogodbe). Po drugem odstavku 15. člena Pogodbe so sindikalni zaupniki predsednik in trije sekretarji A. ter sindikalni zaupniki v okviru sindikalnih skupin po vojašnicah, vojaških objektih in sedežih organizacijskih enot ministrstva. V drugem odstavku 16. člena Pogodbe je določeno, da sindikalnemu zaupniku zaradi sindikalnih dejavnosti ni mogoče znižati plači, proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka, ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden položaj ali podrejen položaj, razen če je sindikalno dejavnost opravljal v nasprotju z veljavno zakonodajo, splošnimi akti ministrstva in s to pogodbo.¹ A. lahko izmed sindikalnih zaupnikov imenuje do 4 pooblaščene osebe, ki v okviru polnega delovnega časa namesto nalog, ki sodijo v opis dela njihovih delovnih mest oziroma formacijskih dolžnosti, opravljajo sindikalno delo. Ministrstvo pooblaščenim osebam med drugim zagotavlja plače za plačni razred, v katerega je uvrščena pooblaščena oseba, povečano za dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost, če je do njega upravičena po določbah ZObr, povračilo stroškov prehrane in stroškov prevoza, po razrešitvi s funkcije premestitev na primerno delovno mesto ter druge pravice v skladu s predpisi. V Pogodbi je izrecno določeno tudi, da se sindikalni zaupniki ne ocenjujejo s službeno oceno in da se za potrebe napredovanj v plačne razrede upošteva njegova zadnja veljavna redna službena ocena, ki jo je pridobil na formacijski dolžnosti pred opravljanjem sindikalnega dela v okviru polnega delovnega časa (18. člen Pogodbe). Sindikalnim zaupnikom za čas opravljanja sindikalnega dela pripada plačilo, kot da bi opravljali svoje redno delo, za opravljanje sindikalnega dela pa se za delo izven rednega delovnega časa ne izplačuje dodatek za delo preko polnega delovnega časa oziroma dodatki za manj ugoden delovni čas (drugi odstavek 20. člena Pogodbe).

14.S Pogodbo sta stranki izrecno izključili le ocenjevanje s službeno oceno (enako kot je določeno v drugem odstavku 3. člena Pravilnika), kljub temu pa je sindikalnim zaupnikom omogočeno ustrezno napredovanje z upoštevanjem njihove zadnje veljavne redne službene ocene na formacijski dolžnosti pred začetkom opravljanja sindikalnega dela. Ta ureditev je za sindikalne zaupnike zelo ugodna in upošteva okoliščino, da jih je v času opravljanja sindikalnega dela nemogoče (objektivno) oceniti s službeno oceno, ki predstavlja oceno usposobljenosti in uspešnosti opravljanja vojaške službe. To oceno izdela pristojni nadrejeni za podrejenega na podlagi rednega spremljanja njegovega dela v skladu z PSSV in Pravilnikom. Tudi posamezne postavke ocenjevanja javnega uslužbenca (ocena splošnih kompetenc, vojaške usposobljenosti in v tem okviru gibalnih sposobnosti, strelske usposobljenosti, …, kar je določeno v členih od 10 do 18 Pravilnika) niso takšne, da bi omogočile oblikovanje redne ocene za tiste sindikalne zaupnike, ki ne opravljajo svojega rednega dela (na formacijski dolžnosti) niti krajši delovni čas.

Kljub temu, da ocenjevanja redne delovne uspešnosti Pogodba izrecno ne izključuje oziroma je dogovor o tem izostal, veljajo podobni razlogi kot pri izključitvi ocenjevanja za službeno oceno tudi za izključitev ocenjevanja redne delovne uspešnosti sindikalnih zaupnikov, ki pri toženki opravljajo sindikalno delo polni delovni čas. Tudi tega ocenjevanja namreč objektivno ni možno izvesti. To pa pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da bi se stranki lahko dogovorili glede ocene redne delovne uspešnosti, saj za takšen dogovor ni bilo izpolnjenih objektivnih pogojev (drugače je bilo pri službeni oceni, kjer je dogovor temeljil na okoliščini, da so bili sindikalni zaupniki ocenjeni s službeno oceno že pred nastopom njihovega sindikalnega dela, ki se je upoštevala za napredovanje sindikalnih zaupnikov tudi v obdobju opravljanja sindikalnega dela).

Namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti je upravičenje do dela plače iz tega naslova, ki pa delavcu (javnemu uslužbencu) ne pripada avtomatsko. Po 22.a členu ZSPJS del plače za redno delovno uspešnost pripada le tistim javnim uslužbencem, ki v obdobju, za katerega se izplačuje, dosegajo nadpovprečne delovne rezultate pri opravljanju rednih delovnih nalog. To pa ne more biti primer tožnika, saj ta ne opravlja svojih rednih delovnih nalog, torej del in nalog, za katere se je zaposlil v Slovenski vojski. Tožnik ne dela kot častnik, temveč polni delovni čas opravlja profesionalno sindikalno delo, kar mu toženka omogoča in za njegovo sindikalno delo zagotavlja sredstva.

31. člen KPJS določa kriterije za določitev dela plače za redno delovno uspešnost. Tožnik pa v spornem obdobju ni opravljal del in nalog za delodajalca, ampak je bil v funkciji sindikata. Glede dela, ki ga je opravljal za sindikat, ni bil v hierarhičnem (podrejenem) položaju s toženko in ni bil neposredno vključen v njeno organizacijsko strukturo. Zgolj formalno nadrejeni poveljnik, ki tožnika ni nadzoroval in njegovega dela ni poznal, tožnikovega znanja in strokovnosti ter drugih kriterijev redne delovne uspešnosti niti ne bi mogel objektivno oceniti. Zato ni utemeljena odločitev sodišč, da mora toženka redno delovno uspešnost tožnika oceniti in (v primeru ugodne ocene) njegove delovne rezultate nagraditi.

Z aneksom št. 2 k Pogodbi, ki je bil sklenjen 14. 12. 2015, je bilo izrecno predvideno upoštevanje zadnje redne službene ocene za potrebe napredovanja sindikalnih zaupnikov v plačne razrede. Takšnega dogovora, kot je bil sprejet za službeno oceno, pa ni bilo za oceno redne delovne uspešnosti. 20. člen Pogodbe, na katerega opirata svoje stališče tudi sodišči druge in prve stopnje, predstavlja splošno določbo o tem, da ima sindikalni zaupnik za čas opravljanja sindikalnega dela pravico do plačila, kot bi opravljal svoje redno delo. Ta določba se po vsebini prekriva s 45. členom Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.), po katerem za čas opravljanja profesionalne funkcije sindikalnemu zaupniku pripada plača v višini, kot jo je prejemal pred začetkom opravljanja te funkcije.

Navedena pravila prav tako ne podpirajo stališča sodišča druge stopnje o diskriminaciji tožnika s tem, da tožnik niti ni postavil denarnega zahtevka zaradi znižanja plače. Glede na zahtevek, ki ga je tožnik uveljavljal, je treba odločiti le, ali je toženka dolžna zanj izdelati oceno redne delovne uspešnosti. Revizijsko sodišče ne izključuje možnih primerov diskriminacije oziroma neenake obravnave sindikalnih zaupnikov v primerjavi z ostalimi javnimi uslužbenci glede plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (6. člen ZDR-1), vendar pa mora biti v takšnih primerih izpolnjen pogoj, da so delavci v zvezi s spornim institutom v primerljivem položaju. Institut redne delovne uspešnosti predstavlja ocenjevanje dela, ki ga delavec opravi za delodajalca, kar pa za sindikalne zaupnike, ki polni delovni čas opravljajo delo samo za sindikat, ne velja. Ocenjevanje teh sindikalnih zaupnikov s strani delodajalca je nezdružljivo z naravo njihovega dela oziroma opravljanjem sindikalne funkcije. Zato medsebojna primerjava navedenih položajev za namen ocenjevanja redne delovne uspešnosti (in podobnega službenega ocenjevanja) ni ustrezna.

Glede službene ocene sindikalnih zaupnikov sta se stranki v Pogodbi dogovorili, kako bosta upoštevali situacijo, da je zanje službeno ocenjevanje izključeno. Okoliščine, da stranki v Pogodbi takšnega oziroma podobnega dogovora nista sklenili tudi v zvezi z ovirami pri ocenjevanju redne delovne uspešnosti sindikalnih zaupnikov, ni mogoče nadomestiti z odločitvijo sodišča, kot to zahteva tožnik in drugi sindikalni zaupniki v tovrstnih sporih.

Odgovor na revizijsko vprašanje se tako glasi, da toženka za tožnika kot sindikalnega zaupnika ni dolžna izdelati ocene redne delovne uspešnosti.

Revizijsko sodišče je zato v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari je bilo potrebno odločiti tudi o stroških postopka. Ker tožnik v sporu ni uspel, mora toženki povrniti njene potrebne stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, prvi odstavek 155. člena ZPP), ki v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) znašajo 300 točk za odgovor na tožbo, 225 točk za prvo pripravljalo vlogo, 300 točk za udeležbo na prvem naroku, 375 točk za pritožbo, 375 točk za predlog za dopustitev revizije, 450 točk za revizijo, pri čemer se 50 % stroškov predloga za revizijo všteje v strošek revizije, skupaj 1837,5 točk, kar z materialnimi stroški (tretji odstavek 11. člena OT) znaša 1.119,525 EUR.

Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1Ta določba je zelo podobna določbi drugega odstavka 207. člena ZDR-1, po kateri sindikalnemu zaupniku iz prvega odstavka 207. člena ZDR-1 zaradi sindikalne dejavnosti ni mogoče znižati plače ali proti njemu začeti disciplinskega ali odškodninskega postopka, ali ga kako drugače postavljati v manj ugoden ali podrejen položaj.

2Navedeno predstavlja pomembno razlikovalno okoliščino med tožnikom, ki opravlja sindikalno delo polni delovni čas, in sindikalnimi zaupniki, ki sindikalno delo opravljajo le del delovnega časa, v preostalem pa delo po pogodbi o zaposlitvi. V takšnih primerih je njihovo redno delo (v času, ko ga opravljajo) delodajalcu poznano, ocenjevanje tega dela pa po kriterijih za oceno redne delovne uspešnosti ni izključeno.

3Ti kriteriji so: znanje in strokovnost; kakovost in natančnost; odnos do dela in delovnih sredstev; obseg in učinkovitost dela; inovativnost.

4Postavljanje sindikalnega zaupnika v podrejen položaj prepoveduje tudi drugi odstavek 207. člena ZDR-1.

5Zaradi interventnih ukrepov se redna delovna uspešnost javnim uslužbencem od 1. 4. 2009 do 30. 6. 2020 niti ni izplačevala.

6Za ugotovitev diskriminacije mora biti podano: 1) manj ugodno obravnavanje določene osebe; 2) razlog za to mora biti povezan z osebno okoliščino; 3) osebe, ki se primerjajo morajo biti v enaki ali podobni (primerljivi) situaciji. Glej tudi Kresal B., Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, II. posodobljena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 53.