Jedro

Ker je tožena stranka s plačilom spornega zneska izvršila pravnomočno sodbo na podlagi pripoznave, izdano v sporu, v katerem je tožnica zahtevala plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in povrnitev sodnih stroškov, plačanega ne more zahtevati nazaj z argumentom, da je bila v revizijskem postopku sodba, s katero je bilo v drugem sporu med strankama odločeno o nezakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, spremenjena, tako da je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Plačilo na podlagi pravnomočne sodbe namreč ni neutemeljeno, saj je izvršeno na podlagi veljavne pravne podlage.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Revizija glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izplačilo stroškov v znesku 977,12 EUR (prej 234.157,50 SIT) se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna toženka plačati znesek 7.162.658,22 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.7.2004 in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo (1. odstavek izreka izpodbijane sodbe). V 2. odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožeči stranki, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 552.484,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2006 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oz. podredno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, toženki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke. V pritožbi navaja, da je napačno mnenje sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka, kolikor bi hotela doseči vračilo plačanega zneska, pred tem doseči razveljavitev ali spremembo sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 429/2003. Takšno stališče sodišča prve stopnje je v nasprotju z določili OZ, ki se nanašajo na neupravičeno pridobitev. Tožeča stranka je namreč pripoznala tožbeni zahtevek tožnice, ki ga je uveljavljala v individualnem delovnem sporu pod opr. št. Pd 492/2003, ker je bilo tožeči stranki v zadevi opr. št. Pd 208/2002 kot toženi stranki pravnomočno naloženo, da je dolžna tožnico vrniti na delo, jo prijaviti v socialno zavarovanje in ji vpisati delovno dobo za tisti čas, ko ni delala, v delovno knjižico. Iz te sodbe je logično sledila pravica tožnice, da zahteva izplačilo plače, do katere bi bila upravičena, če bi delala pri toženi stranki. S tem, ko je vrhovno sodišče spremenilo sodbi nižjih sodišč v zadevi opr. št. Pd 208/2002, je kavza pripoznave tožbenega zahtevka ugasnila. To daje tožeči stranki pravico, da od toženke zahteva vračilo tistega, kar je od nje neupravičeno prejela.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenega pritožbenega razloga, pri čemer je v skladu z določbo 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtožuje od toženke izplačilo zneska 7.162.658,22 SIT. Ta znesek je sestavljen iz zneska toženkinih plač in zakonskih zamudnih obresti v skupni višini 6.768.077,92 SIT, stroškov v višini 94.619,80 SIT in sodne takse v višini 65.803,00 SIT, ki jih je tožeča stranka kot tožena stranka v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 429/2003, ki se je vodil pri prvostopenjskem sodišču, izplačala toženki, ki je bila v citiranem sporu tožeča stranka. Poleg tega sestavljajo vtoževani znesek tudi stroški v višini 234.157,50 SIT, ki so nastali tožeči stranki zaradi spora z ZDMS, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti.

V dokaznem postopku, izvedenem pred sodiščem prve stopnje, je bilo ugotovljeno, da je bilo v individualnem delovnem sporu z opr. št. Pd 208/2002 (kjer je bila tožeča stranka T.Ž., tožena stranka pa družba M. d.o.o.) pravnomočno razsojeno, da se sklepa pristojnih organov tožene stranke, na podlagi katerih je tožnici delovno razmerje prenehalo, kot nezakonita razveljavita. Toženi stranki je bilo naloženo, da je tožnico dolžna vrniti na delo s 1.12.1999 na delovno mesto likanje I, jo z istim dnem prijaviti v socialno zavarovanje ter ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico. Zoper sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 192/2003 z dne 16.5.2003, s katero je bila pritožba tožene stranke zavrnjena in potrjena sodba prvostopenjskega sodišča z opr. št. Pd 208/2002 z dne 14.11.2002, je družba M. d.o.o. kot tožena stranka vložila revizijo. T.Ž. pa je kot tožeča stranka zoper toženo stranko M. d.o.o. dne 3.11.2003 vložila tožbo, ki se je pri Delovnem sodišču v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, vodila pod opr. št. Pd 429/2003. V tej tožbi je vtoževala izplačilo zapadlih plač od 1.12.1999 do 31. 5.2003, regresa za letni dopust za leto 2000, 2001 in 2002 in pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v skupni glavnični višini 4.386.918,00 SIT vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V tem individualnem delovnem sporu je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek tožnice tako po temelju kot po višini, sklicujoč se na sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, opr. št. Pd 208/2002 z dne 14.11.2002 in na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 192/2003 z dne 16.5.2003. Na podlagi te pripoznave je sodišče prve stopnje v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 429/2003 dne 26.1.2004 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka citirano sodbo na podlagi pripoznave izvršila in tožnici izplačala vtoževane zneske iz naslova zapadlih plač, regresa za letni dopust, pogodbene kazni, stroškov postopka in sodne takse za tožbo in sodbo. Zoper navedeno sodbo na podlagi pripoznave tožena stranka ni vložila niti pritožbe niti izrednih pravnih sredstev. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 208/2002 Vrhovno sodišče RS reviziji tožene stranke ugodilo in s sodbo z opr. št. VIII Ips 209/2003 z dne 8.6.2004 sodbo pritožbenega sodišča spremenilo tako, da se je ta glasila: „Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se kot neutemeljen zavrne tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke, št. KS/99 z dne 7.10.1999 in št. 19/99 z dne 29.11.1999 ter zahtevek za vrnitev tožnice na delo s prijavo v zavarovanje in vpisom delovne dobe v delovno knjižico od 1.12.1999 dalje ter povračilo stroškov ugovornega in sodnega postopka.“ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila pravna podlaga za izplačilo zneska 6.928.500,72 SIT, ki ga je tožena stranka družba M. d.o.o. izplačala tožnici T.Ž. v zvezi z individualnim delovnim sporom opr. št. Pd 429/2003, pravnomočna sodba na podlagi pripoznave opr. št. Pd 429/2003 z dne 26.1.2004 in ne pravnomočna sodba, izdana v individualnem delovnem sporu pod opr. št. Pd 208/2002 z dne 14.11.2002, ki je bila v revizijskem postopku pred vrhovnim sodiščem spremenjena.

1. odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01) določa, da je tisti, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po 3. odstavku citiranega člena nastane obveznost vrnitve oz. nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali ki je pozneje odpadla. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je predstavljala pravno podlago za izplačilo zneska 6.928.500,72 SIT pravnomočna sodba na podlagi pripoznave opr. št. Pd 429/2003 z dne 26.1.2004, ki jo je izdalo Delovno sodišče v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti in ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bila ta pravnomočna sodba razveljavljena oz. spremenjena, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na povrnitev vtoževanega zneska z ozirom na določbo 190. člena OZ. Po stališču pritožbenega sodišča namreč niso izpolnjeni pogoji za vračilo vtoževanega zneska, ki ga je tožeča stranka izplačala T.Ž. v okviru individualnega delovnega spora z opr. št. Pd 492/2003, saj pravna podlaga za izplačilo spornega zneska ni prenehala obstajati.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na določbo 191. člena OZ, ker naj bi sporni znesek plačala T.Ž., da bi se izognila nasilju. Pripoznava obveznosti plačila zaradi izognitve nadaljnjemu sodnemu postopku ne predstavlja sile, ki bi bila podlaga zato, da bi tožeča stranka imela pravico zahtevati nazaj, kar je plačala (191. člen OZ).

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka tožeče stranke, v okviru katerega je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo pravdnih stroškov, ki jih je imela v sporu z Zdravstvenim domom Murska Sobota in sicer v znesku 234.157,50 SIT. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prve stopnje, da so ti stroški odvisni od uspeha pravde v predmetni zadevi, zato jih tožeča stranka neutemeljeno vtožuje od tožene stranke v okviru tega individualnega delovnega spora.

Ker ni bil podan niti s pritožbo uveljavljani razlog in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zneske, izražene v tolarjih, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura (Ur. l. RS, št. 114/2006) po uradni dolžnosti spremenilo v zneske, ki se glasijo na euro.

Ker glavnična denarna terjatev tožeče stranke iz naslova povrnitve stroškov v znesku 234.157,50 SIT ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.