Jedro

V skladu s 150. členom OZ (prej 174. člen ZOR) za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Imetnik nevarne stvari sicer v resnici ni nujno vedno njen lastnik.

V skladu z drugim odstavkom 174. člena ZOR se za imetnika nevarne stvari šteje lastnik stvari, pa tudi družbena pravna oseba, ki ji je stvar dana v začasno uporabo. Za opredelitev imetnika nevarne stvari je pomemben odgovor na vprašanje, v čigavem interesu se je določena nevarna dejavnost opravljala. Riziko povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo nosi tisti, ki jo uporablja v svojo korist, ki mu ta stvar služi, ki z njo razpolaga in jo nadzoruje. Za upravičenje glede nevarne stvari ni bistven pravni naslov, čeprav kot imetnik nevarne stvari najpogosteje dejansko nastopa njen lastnik. V sporu v zvezi z odgovornostjo za nevarno stvar je možno dokazovati, da je lastnik uporabo in dejansko razpolaganje z nevarno stvarjo in s tem tudi riziko, ki iz te stvari izvira, prenesel na drugega.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2006 in za povrnitev stroškov postopka (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 1.047,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila krožna žaga, na kateri se je tožnik poškodoval, le v imetništu družbe A. d.d., zaradi česar toženi stranki ni možno očitati objektivne odškodninske odgovornosti. V primeru soposesti in souporabe je mogoče, da ima nevarno stvar več imetnikov hkrati in takrat je podana njihova solidarna odškodninska odgovornost. Kdo je obratovalec, je odvisno od odgovora na vprašanje, v čigavem interesu se je določena nevarna dejavnost opravljala. Zato ni pomembno kdo je lastnik nevarne stvari. Tožena stranka je bila souporabnica krožne žage, kar ji je v skladu s 6. členom kooperacijske pogodbe omogočila družba A. d.d., kot nesporna lastnica žage. Da je tožena stranka dejansko uporabljala krožno žago za izvajanje del, ki jih je bila dolžna izvajati po kooperacijski pogodbi, sta izrecno potrdila direktor tožene stranke A.A. in delovodja na gradbišču B.B., sicer delavec družbe A. d.d.. Na podlagi 150 člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je tožena stranka kot soimetnica krožne žage in soizvajalka nevarne dejavnosti z žago, objektivno odgovorna za škodo, ki izvira iz tožnikove poškodbe. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izpolnila obveznost, da tožnika usposobi za varno opravljanje dela na krožni žagi. Tožnik je z delom pričel 6. 3. 2006 oziroma po zatrjevanju tožene stranke 1. 4. 2006, tožena stranka pa naj bi ga za varno delo usposobila 5. 5. 2006, torej ne ob sklenitvi delovnega razmerja oziroma pričetku dela, kot bi to morala storiti, temveč najmanj mesec dni pozneje. Razen tega je potrebno upoštevati, da je električna krožna žaga predstavljala delovno opremo v smislu 3. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004, v nadaljevanju Pravilnik). Ta v 5. odstavku 12. člena določa, da mora delodajalec poleg splošnega usposabljanja, zagotoviti še posebno usposabljanje delavca za delo na opremi, katere uporaba predstavlja nevarnost za poškodbo. Navedeno pomeni, da bi tožena stranka morala zagotoviti tudi posebno teoretično in praktično usposabljanje za varno delo na krožni žagi. Sodišče prve stopnje je to določbo spregledalo ter se zadovoljilo z ugotovitvijo, da je bilo izvedeno le splošno usposabljanje tožnika za varno delo, tudi na žagi. Tudi iz izpovedbe direktorja tožene stranke A.A. izhaja, da tožena stranka ni zagotovila posebnega usposabljanja tožnika za delo na krožni žagi. Direktor je namreč izpovedal, da tožnik ni imel posebnega izpita iz dela na krožni žagi in da je točno vedel, da je zidar in da z izjemo mešalca nima kaj iskati okoli vrtljivih strojev. Na podlagi izpovedbe priče C.C. in testnih pol sodišče prve stopnje nikakor ni moglo šteti, da je tožena stranka tožniku zagotovila teoretično in praktično izobraževanje iz varstva pri delu ter ga seznanila z načinom varnega opravljanja del zidarja in tesarja vključno z delom na krožni žagi. Na testnih polah se zgolj eno vprašanje nanaša na krožno žago, pa še to se nanaša le na razdaljo med kapo, ki varuje list krožne žage in predmetom, ki se obdeluje. Tudi sicer iz izpovedbe priče C.C. izhaja, da je šlo le za načelno, to je splošno seznanitev z varnim delom na žagi, na podlagi katerega ni možno sklepati, da je bil tožnik v zadostni meri usposobljen za samostojno varno delo na žagi. V prid temu govori tudi izjava direktorja tožene stranke, da so delavci takrat imeli eno ali dve uri predavanj, nato pa so izpolnili določene pole. Ne glede na to, da tožnik ni plačal predujma za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom, pa sodišče prve stopnje nikakor ni moglo sklepati, da je podpis na listini, ki se v spisu nahaja kot priloga A28, v resnici tožnikov. Predsedniku senata bi moralo biti že na prvi pogled jasno, da ta podpis predstavlja ponaredek tožnikovega podpisa iz potne listine. Razen tega se ta podpis razlikuje od vseh drugih priznanih podpisov in listina, ki se v spisu nahajajo kot priloge A27, A1 in na testnih polah. Pritožba opozarja na nelogičnosti protislovnosti v izpovedbi direktorja tožene stranke A.A. o okoliščinah sestave in podpisa potrdila, ki se v spisu nahaja kot priloga A28. Več kot očitno je, da je sporno potrdilo o izvedbi usposabljanja in praktičnega poskusa v celoti izpolnil sam A.A. in pri tem ponaredil tožnikov podpis. Šele potem, ko je A.A. v tem sporu spoznal, da bi zaradi tega lahko kazensko odgovarjal, je priznal, da je neresničen zapis o tem, da je osebno dne 5. 5. 2006 izvedel in preizkusil praktično usposabljanje tožnika, hkrati pa si je izmislil, da je potrdilo poslal na gradbišče, od koder naj bi mu ga vrnili s spornim tožnikovim podpisom. Glede na vse navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka storila vse, da bi tožnika usposobila za varno delo na krožni žagi. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevanja tožnika, da mu je delo na krožni žagi odredil delovodja B.B., kljub temu, da ga je tožnik opozoril, da na tem orodju ne zna delati. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti glede tega vprašanja, saj je tožena stranka tožniku odgovorna tudi za morebitno nezakonito ravnanje B.B., ki sicer ni njen delavec, vendar mu je na podlagi kooperantske pogodbe prostovoljno podredila svoje delavce. Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava je podan, ker sodišče ni uporabilo določb 150. in 153. člena OZ, čeprav bi jih moralo uporabiti. Tožnik se je poškodoval pri prvem opravljanju dela na krožni žagi, kar kaže, na to, da pred poškodbo ni imel nobenih izkušenj z delom na krožni žagi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da se je tožnik poškodoval po šestih urah dela, kar kaže, da je bil takrat že utrujen. Vse te okoliščine bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pri presoji, ali je bil tožnik res v zadostni meri usposobljen za varno delo na krožni žagi in ali je bil v kritičnem trenutku to delo sposoben opravljati, ter v skladu s tem presoditi, da je podan le delni prispevek tožnika k nastanku škode oziroma, da se je zaradi te okoliščine tožena stranka, kot soimetnica/souporabnica krožne žage kot nevarne stvari oziroma kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, ne more popolnoma razbremeniti objektivne odškodninske odgovornosti. Pri tem je tožena stranka tudi opustila dolžnost, da bi tožnika na gradbišču nadzorovala in je zato lahko utemeljeno pričakovala, da bodo delovne potrebe tudi tožniku narekovale uporabo žage, zato takšno tožnikovo delo na žagi in sama poškodba zanjo nista predstavljali nepričakovanega ravnanja, ki ga ne bi mogla preprečiti. V najboljšem primeru bi bila za toženo stranko podana njena deljena odškodninska odgovornost v smislu določbe 3. odstavka 153. člena OZ, ki pa je sodišče prve stopnje ni uporabilo. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izključni tožnikov prispevek k nastanku poškodbe izhaja iz tega, da se je tožnik zavedal, da tudi v mešalec za beton, ki se prav tako vrti, ne sme poseči z roko dokler ga ne izklopi. Nevarnosti, ki se izzove s posegom roke v vrteči se mešalec za beton, ni možno enačiti z nevarnostjo, ki se ji delavec izpostavlja, ko poskuša z roko odstraniti odžagano zagozdo, ki se je zataknila ob vrtečem se listu krožne žage. Sodišče prve stopnje tožniku očita, da je na krožni žagi delal z zaščitnimi rokavicami, čeprav se to ne sme. Vendar iz Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Ur. l. RS, št. 89/99 s spremembami), takšna prepoved ne izhaja. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik nima prav, ko uveljavlja, da je tožena stranka za škodo objektivno soodgovorna kot souporabnica nevarne stvari, to je krožne žage. V skladu s 150. členom OZ za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja. Imetnik nevarne stvari sicer v resnici ni nujno vedno njen lastnik, vendar pa pojma imetnika tudi ni mogoče tako široko interpretirati kot to počne tožnik v pritožbi. Opredelitev objektivne odgovornosti za škodo od nevarne stvari je v prvem odstavku 150. člena OZ povsem enaka kot je bila v prvem odstavku 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89). Glede pravne interpretacije kdo se šteje za imetnika nevarne stvari se je povsem utemeljeno možno opreti na določbo drugega odstavka 174. člena ZOR, posebej še ob dejstvu, da je osnovna določba oziroma o tem, kdo odgovarja za škodo od nevarne stvari ostala nespremenjena. V skladu z drugim odstavkom 174. člena ZOR se za imetnika nevarne stvari šteje lastnik stvari, pa tudi družbena pravna oseba, ki ji je stvar dana v začasno uporabo. Sodna praksa je oblikovala kriterij, da je za opredelitev imetnika nevarne stvari pomemben odgovor na vprašanje, v čigavem interesu se je določena nevarna dejavnost opravljala. Riziko povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo naj nosi tisti, ki jo uporablja v svojo korist, ki mu ta stvar služi, ki z njo razpolaga in jo nadzoruje. Navedeno pomeni, da za upravičenje glede nevarne stvari ni bistven pravni naslov, čeprav kot imetnik nevarne stvari najpogosteje dejansko nastopa njen lastnik. Navedeno pomeni, da je v sporu v zvezi z odgovornostjo za nevarno stvar možno dokazovati, da je lastnik uporabo in dejansko razpolaganje z nevarno stvarjo in s tem tudi riziko, ki iz te stvari izvira, prenesel na drugega.

V konkretnem primeru naj bi tak prenos dokazovala določba drugega odstavka 6. člena kooperacijske pogodbe, ki sta jo sklenila lastnik nevarne stvari in tožena stranka. Ta določa, da podjetje (to je družba A. d.d.), da na razpolago kooperantu (to je toženi stranki) potrebno orodje, omogoči uporabo električne energije in vode v okviru potreb za izvajanje pogodbenih del brez posebnega plačila. Ta določba pa glede na konkretne ugotovitve v tem sporu vendarle ne pomeni, da je odgovornost za nevarno stvar prešla od njenega lastnika na toženo stranko. Upoštevati je namreč potrebno tudi pravno mnenje obče seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. in 22. 12. 1992. V skladu s tem mnenjem lastnik, ki prepusti obratovanje nevarne stvari drugemu, odgovarja za škodo, ki nastane zaradi te stvari, kadar na zunaj ni vidno, kdo je obratovalec ali, kadar je lastnost obratovalca med njim in prevzemnikom stvari sporna. V konkretnem primeru pa se je zgodilo ravno to. Na zunaj ni bilo vidno, da bi bil obratovalec tožena stranka. Nasprotno na krožni žagi je vidno označeno, da je last družbe A. d.d., delo na krožni žagi pa je tožniku (po njegovem lastnem zatrjevanju) odredil delavec te družbe. Med lastnikom nevarne stvari in toženo stranko je bilo sporno, kdo je obratovalec, zato je v skladu z navedenim pravnim mnenjem obče seje VSS potrebno šteti, da je bil obratovalec v smislu objektivne odgovornosti, vendarle lastnik sporne žage in ne tožena stranka.

Pač pa pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Napačna uporaba materialnega prava je podana, če sodišče ne uporabi določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ne uporabi pravilno (341. člen ZPP). Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe petega odstavka 12. člena Pravilnika, čeprav se je tožnik nanjo izrecno skliceval, posledično pa tudi ni ugotavljalo, ali je tožena stranka tožniku zagotovila posebno usposabljanje v smislu te določbe.

Električna krožna žaga je prav gotovo nevarna stvar, zato bi tožena stranka, ki je očitno predvidevala, da bo tožnik na delovišču delal z njo, morala izvesti ukrepe iz 10. člena Pravilnika oziroma petega odstavka 12. člena Pravilnika.

V 10. členu Pravilnika je določeno, da mora delodajalec v primeru, ko uporaba delovne opreme predstavlja nevarnost ali škodljivost za poškodbo ali zdravstveno okvaro delavcev, izvesti ukrepe, s katerimi zagotovi, da tako delovno opremo uporabljajo samo delavci, ki so za njeno uporabo usposobljeni. V petem odstavku 12. člena Pravilnika pa je izrecno določeno, da mora delodajalec za delavce, na katere se nanaša 10. člen tega Pravilnika, zagotoviti posebno usposabljanje. Izraza posebno usposabljanje ni mogoče razlagati tako, da zadošča splošno usposabljanje o varnosti pri delu, temveč mora iti za posebno usposabljanje v zvezi z delovno opremo, ki predstavlja nevarnost za poškodbo delavcev. Tega se je očitno zavedala tudi tožena stranka, saj sicer ne bi izpolnila tudi drugega dela potrdila št. 1525/TR/06 o tem, da je bil tožnik 5. 5. 2006 tudi praktično usposobljen za varnost pri delu in da je poučevanje in preizkus praktične usposobljenosti izvedel A.A., to je direktor tožene stranke. Ta je zaslišan kot stranka izpovedal, da tožnika ni praktično poučil, da pa naj bi to namesto njega storila druga usposobljena oseba iz družbe B.. Očitno je torej, da potrdilo v tem delu ni verodostojno, sodišče prve stopnje pa tudi ni razčistilo, katera naj bi bila tista druga oseba, ki naj bi zagotovila posebno usposabljanje tožnika. Družba B. se ukvarja z izobraževanjem in usposabljanjem za varno delo, zato ni verjetno, da bi ta družba, v kolikor bi v resnici opravila praktično usposabljanje tožnika izpolnila le prvi del potrdila, v katerem potrjuje, da je tožnik uspešno opravil (teoretični) preizkus usposobljenosti za varno delo, ne bi pa izpolnila drugega dela obrazca, ki se nanaša na praktično usposabljanje za varnost pri delu, ki naj bi bilo izvedeno celo istega dne. Neresničnost izpovedbe direktorja tožene stranke izhaja tudi iz izpovedbe priče C.C., ki je izvajal usposabljanje pri toženi stranki in ki je izpovedal, da njihova družba izpolni le zgornjo polovico potrdila, nato pa listino pošlje delodajalcu, ki preizkusi delavčevo praktično usposobljenost za delo in zagotovi izpolnitev spodnjega dela listine. Očitno je torej, da zatrjevanega praktičnega usposabljanja tožnika ni izvajal delavec družbe B., kot je zatrjeval direktor tožene stranke in tudi ne njen direktor, kakor je neresnično zapisano na potrdilu.

Opustitev obveznosti iz 10. člena Pravilnika pa je prav gotovo temelj za krivdno odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je tožnik utrpel, ker je brez ustreznega usposabljanja opravljal delo na električni krožni žagi in se je pri tem poškodoval. Toženi stranki je v zvezi s tem možno očitati malomarnost, saj se je direktor tožene stranke, kakor je to razvidno iz njegovega zaslišanja, zavedal, da tožnik ni bil usposobljen za delo na krožni žagi. Direktor tožene stranke namreč na vprašanje, ali je bil tožnik po njegovem mnenju usposobljen za delo na krožni žagi, odgovoril, da ni bil in da je za delo na njej potreben poseben dodaten izpit. Tožnik ves čas postopka zatrjuje, da je do poškodbe prišlo zato, ker sploh ni bil usposobljen za varno delo na krožni žagi in v kolikor to drži, bi bila tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo na podlagi krivdne odgovornosti v skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ. Ta določa, da kdor povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V skladu z navedeno določbo pritožbeno sodišče izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in prvostopenjskemu sodišču zadevo vrne v novo sojenje, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primerov oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zgoraj navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj bi bilo to tudi neracionalno. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem, kako je bil tožnik usposobljen za varno opravljanje dela na električni krožni žagi izvajalo dokaze, vendar jih zaradi zmotne uporabe materialnega prava (neupoštevanja določbe petega odstavka 12. člena Pravilnika) ni ustrezno dokazno ocenilo, kakor je to razloženo zgoraj. Pritožbeno sodišče bi moralo na pritožbeni obravnavi ponovno zaslišati stranki in tudi večino prič, ki so že bile zaslišane, prvostopenjsko sodišče pa bo lahko le prebralo dokaze o njihovem zaslišanju, jih po potrebi še dopolnilno zaslišalo in nato o zadevi znova odločilo.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje ugotovilo, ali je bil tožnik ustrezno usposobljen za varno delo s krožno žago v smislu določbe petega odstavka 12. člena Pravilnika. V kolikor bo ugotovilo, da tožnik ni bil ustrezno usposobljen in da je zaradi tega prišlo do poškodbe tožnika bo izvedlo tudi dokaze v zvezi z ugotavljanjem zatrjevane negmotne škode. Pri tem bo tudi upoštevalo, ali je tožnik z nepravilnim ravnanjem soprispeval k nastanku škode in ali je zato podana deljena odgovornost za škodne posledice v smislu določbe 171. člena OZ.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.