Jedro

Nezadovoljstvo stranke z delom odvetnika brez presoje utemeljenosti takšnega nezadovoljstva prav gotovo ne more biti razlog za razrešitev odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ki, kot rečeno, za prosilca prinašajo določene negativne posledice.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 114/2017 z dne 21. 6. 2019 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bil s 1. točko izreka razrešen odvetnik A.A. (v nadaljevanju prizadeta stranka), ki je bil določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z odločbo toženke z dne 3. 7. 2018, z 2. točko izreka pa je bilo odločeno, da tožničina pravica do izredne BPP preneha, in se šteje, da ji BPP ni bila odobrena. O višini neupravičeno prejete BPP bo pristojni organ za BPP odločil s posebno pritožbo (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da je prizadeta stranka 18. 4. 2019 pri toženki podala zahtevo za razrešitev in kot razlog navedla, da svojih dolžnosti ne more več v redu opravljati zaradi razlogov na tožničini strani, saj se je med njo in tožnico porušilo medsebojno zaupanje. Tožnica je namreč v drugi zadevi zoper odločbo o odmeri stroškov prizadeti stranki sprožila upravni spor, kjer je navedla, da s strani prizadete stranke ni prejela ustreznega svetovanja in zastopanja ter da naj bi se na obravnavi zastopala sama. Tožnica se do navedb prizadete stranke ni opredelila.

3. Toženka svojo odločitev utemeljuje na desetem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotovitvi, da so na strani upravičenke podani razlogi, zaradi katerih prizadeta stranka ne more več v redu opravljati zastopanja. Ker gre že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na tožničini strani, se po enajstem odstavku 30. člena ZBPP šteje, da ji BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi ter nadaljnjih pripravljalnih vlogah med drugim navaja, da toženka ni preverjala, kako je prizadeta stranka dejansko izvajala zastopanje v številnih zadevah, odkar jo je pristojna služba postavila za pooblaščenca, postopek pred naslovnim sodiščem I U 590/2019 pa še poteka. Upošteva le izjave prizadete stranke. Odločitev toženke pa tudi ni skladna z namenom BPP. Poudarja, da si ves čas prizadeva obdržati svoje nepremičnine, pooblaščenci pa ji z opuščanjem zastopanja to otežujejo. Navaja posamezne primere, iz katerih izhaja, da odvetniki svojega dela niso opravljali, kot bi morali. Sodišču med drugim predlaga, naj toženki naloži izdajo nove odločbe, s katero se tožnici določi novega zastopnika za izvajanje BPP v enakem obsegu oz. naj ponovno odloči o razlogih za razrešitev, naj pojasni, kako je ravnala z obvestili tožnice glede nekorektnega izvajanja zastopanja odvetnikov in naj sodniki in svetovalci, ki so odločali v predmetni in ostalih zadevah, zadev tožnice ne obravnavajo več.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe. Utemeljuje, zakaj ni resnična tožničina navedba, da naj bi ji ne nudila ustreznega pravnega svetovanja in zastopanja.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po desetem odstavku 30. člena ZBPP postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka istega člena, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena (enajsti odstavek 30. člena ZBPP). V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

8. V obravnavnem primeru gre za situacijo iz enajstega odstavka 30. člena ZBPP, saj je bilo z izpodbijano odločbo na predlog postavljenega odvetnika že drugič odločeno o razrešitvi odvetnika zaradi razlogov na tožničini strani. Prvič je bilo o razrešitvi odvetnika iz razlogov na tožnikovi stranki na podlagi določb desetega odstavka namreč odločeno z odločbo z dne 3. 7. 2018, kar med strankama ni sporno.

9. Ureditev iz desetega in enajstega odstavka 30. člena ZBPP izhaja iz predpostavke, da mora biti za to, da odvetnik lahko v redu opravlja svoje delo, med prosilcem in odvetnikom vzpostavljen ustrezen odnos, ki temelji na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Ker se z BPP prosilcu zaradi njegovega slabega premoženjskega stanja omogoči pravna pomoč v breme javnih sredstev, se je prosilec dolžan obnašati odgovorno, kar pomeni, da je z odvetnikom, ki mu je dodeljen, dolžan sodelovati tako, da mu odvetnik lahko pomaga v najboljši meri.

10. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na prosilčevi strani ima za prosilca daljnosežne posledice, saj pomeni, da prosilec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene BPP za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti BPP, dolžan ob uporabi določb 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za BPP nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj prosilca in odvetnika, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera.

11. Po presoji sodišča skrbna presoja razlogov za razrešitev prizadete stranke v obravnavanem primeru ni bila opravljena oz. takšni razlogi iz obrazložitev odločb v zadostni meri ne izhajajo. Kot razlog za razrešitev prizadete stranke je toženka navedla tožničino nezadovoljstvo z delom prizadete stranke oz. izražanje nezaupanja v njeno delo, ki se je odrazilo v tem, da je tožnica v drugem primeru zoper odločitev toženke o odmeri stroškov prizadeti stranki sprožila upravni spor. Nezadovoljstvo stranke z delom odvetnika pa brez presoje utemeljenosti takšnega nezadovoljstva prav gotovo ne more biti razlog za razrešitev odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ki, kot rečeno, za prosilca prinašajo določene negativne posledice. Dejstvo, da je tožnica v drugi zadevi, v kateri jo prav tako zastopa prizadeta stranka, vložila tožbo zoper odločitev o odmeri stroškov prizadeti stranki, samo po sebi nikakor ne pomeni, da so podani razlogi na tožničini strani, zaradi katerih prizadeta stranka ne more v redu opravljati svojih dolžnosti.

12. Glede na navedeno je sodišče zato tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in odločbo v izpodbijanem obsegu odpravilo, zadevo pa glede na naravo stvari na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZUS-1 toženki vrnilo v ponoven postopek. V ponovnem postopku mora toženka upoštevati stališča tega sodišča glede uporabe materialnega prava ter na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka presoditi, ali so v obravnavanem primeru resnično podani razlogi na tožničini strani, da prizadeta stranka ne more več v redu opravljati svoje dolžnosti. Sodišče je v skladu z določbami 59. člena ZUS-1 odločilo na seji, ker dokazi, ki jih navajajo stranke, glede na pojasnjeno za odločitev niso pomembni.