Jedro

Za začetek teka zakonitih zamudnih obresti za zahtevek po 939. čl. ZOR ni odločilno, kdaj je bil zavezanec za plačilo o regresnem zahtevku obveščen. Za takšno stališče ni podlage v 939. čl. ZOR. To določilo govori o vstopu zavarovalnice v zavarovančeve (oškodovančeve) pravice proti osebi, ki je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Opisano izhodišče pomeni, da bi se tožena stranka lahko razbremenila dolžnosti plačati zahtevane zamudne obresti, če bi dokazala, da je podana upniška zamuda (prim. 2. odst. 326. čl. ZOR). In ker po 1. odst. 325. čl. ZOR (med drugim) upnik pride v zamudo, če je s svojim ravnanjem preprečil izpolnitev obveznosti, bi tožena stranka morala v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevati in dokazati to okoliščino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... z dne ... v 1. tč. izreka. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da tožena stranka dolguje zamudne obresti od dneva, ko je tožeča stranka izplčala zavarovalnino oškodovanki iz naslova pogodbe o kasko zavarovanju. Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Za začetek teka zakonitih zamudnih obresti za zahtevek po 939. čl. ZOR ni odločilno, kdaj je bil zavezanec za plačilo o regresnem zahtevku obveščen. Za takšno stališče ni podlage v 939. čl. ZOR. To določilo govori o vstopu zavarovalnice v zavarovančeve (oškodovančeve) pravice proti osebi, ki je odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Zavarovančev (oškodovančev) zahtevek proti odgovorni osebi je odškodninski, začetek teka zamudnih obresti pri odškodninskih zahtevkih pa ni odvisen od okoliščine, kdaj je povzročitelj škode za zahtevek zvedel (prim. 186. čl. ZOR), saj se šteje, da je odškodninska obveznost zapadla v trenutku nastanka škode. In ker zavarovalnica vstopi z izplačilom odškodnine v pravice svojega zavarovanca, je njen položaj enak zavarovančevemu (prim. s tem v zvezi stališče bivše Jugoslovanske gospodarske koordinacije, ki je bila 10. do 12. 6. 1987, Gospodarski vestnik 37/87, str. 51). Določilo 919. čl. ZOR za razmerje med pravdnima strankama glede na obrazloženo ne pride v poštev. Ni bila dolžnost tožeče stranke toženo obveščati o zavarovalnem primeru po pogodbi o obveznem zavarovanju v motornem prometu. Za obvestilo tožene stranke o zavarovalnem primeru po pogodbi o obveznem zavarovanju v motornem prometu bi bil lahko zavezan po tej pogodbi zavarovanec tožene stranke (povzročitelj prometne nesreče). Opisano izhodišče pomeni, da bi se tožena stranka lahko razbremenila dolžnosti plačati zahtevane zamudne obresti, če bi dokazala, da je podana upniška zamuda (prim. 2. odst. 326. čl. ZOR). In ker po 1. odst. 325. čl. ZOR (med drugim) upnik pride v zamudo, če je s svojim ravnanjem preprečil izpolnitev obveznosti, bi tožena stranka morala v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevati in dokazati to okoliščino. Tega pa ni storila. O omenjeni okoliščini v konkretnem primeru zgolj na podlagi trditev, da pred obvestilom ni vedela ne za terjatev ne za višino, ni moč sklepati. Že zato ne, ker, kot je bilo že obrazloženo, ni bila dolžnost tožeče stranke toženo obveščati o zavarovalnem primeru po pogodbi o obveznem zavarovanju v motornem prometu. Iz doslej razloženega je razviden tudi odgovor na pritožbene očitke v zvezi z zlorabo pravice (13. člen ZOR) iz 939. čl. ZOR. Temeljno načelo o prepovedi povzročanja škode (16. člen ZOR) pa je izhodišče za presojo o protipravnosti ravnanja in s tem povezanim vprašanjem nastanka odškodninske obveznosti, ne pa za presojo o vprašanju zapadlosti terjatve, začetku in prenehanju teka zamudnih obresti. Odgovore na ta vprašanja daje ZOR v zgoraj omenjenih določbah, v katerih so jasno opredeljene obveznosti in pravice upnika in dolžnika ter sankcije za takšno njuno ravnanje, ki po stališču zakonodajalca ne bi bilo v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava. Očitek nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe tako ni utemeljen. Iz razlogov izpodbijane sodbe je jasno razvidno, zakaj v konkretnem primeru sodišče ni moglo upoštevati pri presoji o zapadlosti seznanitve tožene stranke z zahtevkom po 1. odst. 939. čl. ZOR. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da niso podane postopkovne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP.