Jedro

Zdravstvena dejavnost, pravice bolnikov, vključno s pravico do povračila škode in tudi obveznosti zdravstvenih delavcev, so urejene neposredno z zakonom in iz njega tudi izhajajo. Pravno podlago za povračilo škode, ki jo zatrjuje pritožnik, daje tako ZZDej (in ne pogodba), pogoje in oblike pravno priznanih škod pa ureja OZ v členih 131 do 189.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 10.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in sicer iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, utrpeli strah, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in materialne škode, kar naj bi bilo vse posledica zatrjevane zdravniške napake (točka 1). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške v višini 105,50 EUR, v 15 dneh (točka 2).

V razlogih sodbe je sodišče navedlo, da je bilo zdravljenje tožeče stranke končano 17.3.2004, tožba je bila vložena 10.4.2008, torej po preteku triletnega zastaralnega roka.

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen s tem, da nato zadevo vrne sodišču prve stopnje, da odloči še o višini zahtevka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zastaranju odškodninskih terjatev. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da se je podredila zdravljenju pri zavarovancu tožene stranke, s čimer je med njima nastal pogodbeni odnos podjemne pogodbe oziroma pogodbe o zdravljenju kot podzvrsti podjemne pogodbe. Ker ta dejstva s strani tožene stranke sploh niso bila prerekana, jih tožeča stranka tudi ni bila dolžna dokazovati z drugimi dokazi. Ker je sodišče spregledalo tožbene navedbe tožnika o pogodbenem odnosu z zavarovancem tožene stranke, je s tem storjena bistvena kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo v pogledu določb o zastaranju. Ker gre za odškodninsko terjatev, ki nastane zaradi neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbene obveznosti (2. odstavek 239. člena OZ), bi moralo sodišče glede zastaranja takšne odškodninske terjatve uporabiti 3. odstavek 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za škodo, ki nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Ker poseben zakon za pogodbo o zdravljenju ne določa posebnega roka, velja splošni petletni zastaralni rok in zato terjatev še ni zastarala. V zvezi z utemeljevanjem, da gre v konkretnem primeru za poslovno odškodninsko odgovornost, navaja, da v konkretnem primeru, ko je tožnik za zdravljenje dal svoje soglasje, sodišče zahtevka ne more obravnavati kot civilni delikt, saj je protipravnost zaradi soglasja izključena. Tožnik torej ne zatrjuje civilnega delikta pač pa škodo, ki je nastala iz kršitev poslovnih obveznosti zavarovanca tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Po takšnem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih, niti uradoma upoštevanih kršitev določb postopka, prav tako pa je tudi materialno pravo bilo pravilno uporabljeno.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da se je podredila zdravljenju pri zavarovancu tožene stranke, s čimer je med njima nastal pogodbeni odnos podjemne pogodbe oziroma pogodbe o zdravljenju kot podzvrsti najemne pogodbe. Takšne trditve so nedovoljena pritožbena novota, ki bi jo pritožnik lahko v fazi pritožbenega postopka zatrjeval le, če bi izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP (337. člen ZPP). Tega pa pritožnik niti ne zatrjuje. Na prvi stopnji je tako navedel zgolj to, da je pogodbena zaveza zdravnika ob prevzemu pacienta, da operativni poseg opravi v skladu s pravili stroke in z največjo strokovno skrbnostjo (6. člen OZ), kar pa je zgolj pavšalna trditev. Na pravno kvalifikacijo, ki jo je pritožnik ponudil v nadaljevanju tožbe, ob ostalih dejstvih, ki so bila zatrjevana in jih je sodišče tudi pravilno ugotovilo v obrazložitvi sodbe, pa sodišče ni vezano.

Navedbe pritožnika v zvezi s tem so v sodbi povzete, sodišče pa se je do njih tudi opredelilo na strani 3 in 4 obrazložitve. Le ta tudi sicer vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in med njimi tudi ni nasprotij in je možen preizkus pravilnosti odločitve. Zato nista podani ne očitani kršitvi po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, prav tako pa ne kakšna druga kršitev, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se tudi sicer ne more strinjati s stališčem pritožnika, da bi bilo potrebno škodo, ki jo zatrjuje in jo je utrpel v posledici zdravniške napake, obravnavati kot posledico kršitve pogodbenega razmerja med pritožnikom in zavarovancem tožene stranke. Iz Zakona o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), predvsem 3. člena, izhaja, da država opredeljuje zdravstveno dejavnost kot javno službo, ki jo pod enakimi pogoji opravljajo javni zdravstveni zavodi ter druge pravne in fizične osebe na podlagi koncesije, zdravstveni delavci in sodelavci pa na podlagi 45. člena istega zakona opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s sprejeto zdravniško doktrino, kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Pri opravljanju svojega dela morajo obravnavati vse ljudi pod enakimi pogoji in na enak način ter spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice. Edino merilo prednosti je nujnost zdravniškega posega. Zakon je v 47. členu (ki je nehal veljati s 25.8.2008) vsakomur zagotavljal tudi pravico do povračila škode zaradi neustreznega zdravljenja.

Zdravstvena dejavnost, pravice bolnikov, vključno s pravico do povračila škode in tudi obveznosti zdravstvenih delavcev so torej urejene neposredno z zakonom in iz njega tudi izhajajo. Pravno podlago za povračilo škode, ki jo zatrjuje pritožnik, daje tako navedeni predpis (in ne pogodba), pogoje in oblike pravno priznanih škod pa ureja Obligacijski zakonik v členih 131 do 189. Takšnega stališča ne omaja niti pritožbeno izvajanje v smeri, da je ob soglasju za medicinski poseg izključena protipravnost in s tem tudi eden od elementov civilnega delikta (oziroma neposlovne odškodninske odgovornosti). V primeru zdravniške napake, torej delom, ki ni v skladu z merili, ki jih predpisuje 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti, je protipravnost ravno v kršitvi zdravniške doktrine, kodeksa medicinske deontologije oziroma drugih strokovnih in etičnih kodeksov. Sodna praksa doslej od tega stališča (ki pa odstopa od mnenja nekaterih teoretikov), zaradi katerega se posledično odškodninski zahtevki zaradi zdravniških napak obravnavajo kot civilni delikt, praktično ni odstopala. To je razvidno predvsem pri ugotavljanju četrte predpostavke odškodninskega delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti. Pri deliktni odškodninski odgovornosti se namreč povzročitelj (če ni določena objektivna odgovornost) razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (131. člen OZ, prej 154. člena ZOR), pri pogodbeni odškodninski odgovornosti pa se povzročitelj škode (dolžnik) razbremeni svoje odgovornosti iz drugače opredeljenih razlogov. Dokazati mora, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti, oziroma, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Tako je dosedanja sodna praksa podlago za razbremenitev odgovornosti v primeru zdravniških napak iskala v 154. členu ZOR oziroma 131. členu OZ ne glede na to, da se v nekaterih odločbah (tudi v odločbi II Ips 378/2004, ki jo omenja pritožnik) zdravniška napaka opredeljuje kot poslovna odškodninska odgovornost. Opisano stališče je jasno razvidno iz odločb II Ips 258/2006, II Ips 712/2004, II Ips 90/2008 in drugih.

Pritožbeno sodišče pritožnico v zvezi s tem opozarja tudi na zakonsko ureditev poslovne odškodninske odgovornosti, ki se glede na neposlovno (deliktno) odškodninsko odgovornost od nje razlikuje tudi v pogledu obsega škode (243. člen OZ). Na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti, ki je v neizpolnitvi obveznosti oziroma zamudi z izpolnitvijo, ima oškodovanec pravico zgolj do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, pa še to le v tistem obsegu, ki ga je dolžnik lahko pričakoval ob kršitvi pogodbe kot možno posledico glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana, razen (2. odstavek 243. člena OZ) v primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve pogodbe iz hude malomarnosti. V tem primeru merilo pričakovanosti ni pogoj za uveljavitev celotne škode, vendar v obsegu navadne škode in izgubljenega dobička. Pri pogodbeni (poslovni ) odškodninski odgovornosti oškodovanec (upnik) glede na citirana določila veljavnega OZ, ni opravičen do povračila nepremoženjske škode, kar pa je seveda popolnoma neživljenjsko in tudi v nasprotju s pravico do povračila škode, ki jo daje Zakon o zdravstveni dejavnosti.

Ker gre v konkretnem primeru glede na dejstva, ki so bila ugotovljena in so razvidna iz obrazložitve sodbe (in v katerih pravilnost pritožbeno sodišče ne dvomi), škodni dogodek obravnavati po določbah, ki veljajo za neposlovno odškodninsko odgovornost, je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo v pogledu presoje ugovora zastaranja. Ker je bilo zdravljenje pritožnika zaključeno 17.3.2004, tožba pa je bila vložena 10.4.2008, torej po preteku triletnega zastaralnega roka, je njegov zahtevek, upoštevajoč 1. odstavek 352. člena OZ zastaral. Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP potrebno kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v zavrnitvi pritožbe, temelji pa na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila stroškov ni upravičen.