Jedro

Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi. Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.

Res je tožba v upravnem sporu tudi pravno sredstvo zoper odločitev upravnega organa, vendar ta pravna narava tožbe v upravnem sporu sama po sebi še ne utemeljuje pritožničinega očitka o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 25. člen Ustave. Posledica neplačila sodne takse iz 105.a člena ZPP je predpisana za vsa pravna sredstva. Določitev sodne takse kot procesne predpostavke bi bila z vidika navedenih človekovih pravic lahko ustavno sporna, če bi bilo plačilo sodne takse za tožbo določeno v taki višini ali takem roku, ki bi stranki zelo otežilo ali celo onemogočilo dostop do tega pravnega sredstva, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje.

Za kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave bi šlo, če bi zakonska ureditev brez razumnega razloga enake položaje uredila različno. Da bi bila pritožnica kot pravna oseba gospodarskega prava in stranka z interesom, ki je lokalna skupnost, glede obveznosti plačila sodnih taks v enakem položaju, pa pritožnica ne zatrjuje.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zakonska ureditev, ki razlastitvenemu zavezancu nalaga plačilo sodne takse, v nasprotju z načelom pravne države. Vse odločbe, ki so lahko predmet upravnega spora, so odločbe, s katerimi oblastveni organ nalaga obveznosti ali posega v pravice posameznikov oziroma pravnih oseb (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato dejstvo, da je odločba o razlastitvi oblastveni ukrep, ki posega v tožnikovo lastninsko pravico, še ne utemeljuje zatrjevane neustavnosti predpisane taksne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 105.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 34. členom ZUS-1 postopek ustavilo, ker sodna taksa za tožbo ni bila plačana v roku, ki je bil določen v plačilnem nalogu.

2. V obrazložitvi sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da tožeča stranka ob vložitvi tožbe ni plačala sodne takse za tožbo, zato ji je poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse, ki je bil njeni pooblaščenki vročen 19. 2. 2020. Plačilni nalog je vseboval tudi opozorilo, da se bo v primeru neplačila sodne takse v navedenem znesku in roku štelo, da je tožbo umaknila. Ker tožeča stranka kljub temu sodne takse v roku, določenem v plačilnem nalogu, ni plačala, je postopek ustavilo.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeni sklep vložila pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da izpodbijani sklep posega v njeni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Meni, da plačilo sodne takse v upravnem sporu ni procesna predpostavka, ker je tožba pravno sredstvo zoper nepravnomočno upravno odločbo. Meni, da je ureditev, ki razlastitvenemu zavezancu nalaga obveznost plačila sodne takse, protiustavna tudi zaradi neenakosti položaja strank razlastitvenega postopka in zaradi same narave razlastitve. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču v postopek ponovnega odločanja.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim stališčem in se sklicuje na ustaljeno sodno prakso. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zavrne pritožbo in potrdi izpodbijani sklep.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna odločitev sodišča prve stopnje o ustavitvi postopka, ker pritožnica ni plačala sodne takse za tožbo v roku, določenem v plačilnem nalogu.

7. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. V ZUS-1 vprašanje plačila sodnih taks ter posledic njihovega neplačila ni urejeno, zato se v upravnem sporu uporablja prvi in drugi odstavek 105.a člena ZPP, po katerem mora biti predpisana sodna taksa plačana ob vložitvi tožbe, najkasneje pa v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem stranko opozori tudi na posledice neplačila. Tretji odstavek istega člena določa, da se, če sodna taksa ni plačana v navedenem roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, šteje, da je vloga umaknjena. Kot utemeljeno opozarja stranka z interesom, je sodna praksa glede uporabe 105.a člena ZPP tudi v upravnem sporu enotna in nedvoumna, pritrjujejo ji tudi odločitve Vrhovnega sodišča.1

8. Pritožnica ne ugovarja ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ob vložitvi tožbe sodna takse ni plačala, da jo je sodišče prve stopnje k plačilu pozvalo s plačilnim nalogom, ki je bil pritožničini pooblaščenki vročen 19. 2. 2020. Prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da v petnajstdnevnem roku od vročitve plačilnega naloga sodne takse za tožbo ni plačala. Iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da je sodno takso plačala po izteku roka, saj jo je plačala 2. 7. 2020. 9. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se postopek na podlagi tretjega odstavka 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ustavi, ker pritožnica sodne takse za tožbo ni plačala v roku, ki je bil določen v plačilnem nalogu z dne 17. 2. 2020, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Pritožnica sicer prilaga dokazilo o izvršenem plačilu sodne takse v znesku 148,00 EUR z dne 2. 7. 2020, vendar je rok za plačilo sodne takse zakonski rok, določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi. Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.2

10. Zmotno pa je pritožničino mnenje, da v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določbe ZPP, ki plačilo sodne takse določa kot procesno predpostavko za tožbo. Res je tožba v upravnem sporu tudi pravno sredstvo zoper odločitev upravnega organa, vendar ta pravna narava tožbe v upravnem sporu sama po sebi še ne utemeljuje pritožničinega očitka o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 25. člen Ustave. Kot pravilno navaja stranka z interesom v odgovoru na pritožbo, je posledica neplačila sodne takse iz 105.a člena ZPP predpisana za vsa pravna sredstva. Določitev sodne takse kot procesne predpostavke bi bila z vidika navedenih človekovih pravic lahko ustavno sporna, če bi bilo plačilo sodne takse za tožbo določeno v taki višini ali takem roku, ki bi stranki zelo otežilo ali celo onemogočilo dostop do tega pravnega sredstva, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje.

11. Protiustavnosti ureditve ne utemeljujejo niti pritožbene navedbe o neenakem položaju razlastitvenih upravičencev in razlastitvenih zavezancev. Pritožničina obveznost plačila sodne takse namreč ne izhaja iz njenega položaja razlastitvene zavezanke. K plačilu sodne takse je zavezana, ker ne sodi v krog subjektov, ki so po Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v vseh postopkih oproščeni plačila sodne takse in ker ne izpolnjuje pogojev za oprostitev plačila sodne takse iz 11. člena ZST-1. Tudi razlastitveni upravičenec je oproščen sodnih taks, če gre za subjekt iz 10. člena ZST-1 in ne zato, ker je razlastitveni upravičenec. Za kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave pa bi šlo, če bi zakonska ureditev brez razumnega razloga enake položaje uredila različno. Da bi bila pritožnica kot pravna oseba gospodarskega prava in stranka z interesom, ki je lokalna skupnost, glede obveznosti plačila sodnih taks v enakem položaju, pa pritožnica ne zatrjuje.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zakonska ureditev, ki razlastitvenemu zavezancu nalaga plačilo sodne takse, v nasprotju z načelom pravne države. Vse odločbe, ki so lahko predmet upravnega spora, so odločbe, s katerimi oblastveni organ nalaga obveznosti ali posega v pravice posameznikov oziroma pravnih oseb (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato dejstvo, da je odločba o razlastitvi oblastveni ukrep, ki posega v tožnikovo lastninsko pravico, še ne utemeljuje zatrjevane neustavnosti predpisane taksne obveznosti. Na drugačno stališče ne vpliva, da lastninska pravica uživa tudi ustavno varstvo. Nenazadnje vsak poseg v lastninsko pravico (tudi če se izkaže za nezakonitega) še ne pomeni tudi kršitve te pravice kot človekove pravice. Tudi Ustavno sodišče je že odločilo, da iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo (odločba št. U-I-112/98, 6. točka obrazložitve), iz pravice do pravnega sredstva pa ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pritožb in drugih pravnih sredstev zoper odločitve sodišč (odločba št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, 29. točka obrazložitve).3 Da bi bila obveznost plačila sodne takse v višini 148,00 EUR breme, ki bi ji onemogočilo ali nesorazmerno otežilo uveljavljanje sodnega varstva lastninske pravice, pa pritožnica ne zatrjuje.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi zdrugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

1 Npr. sklepi I Up 210/2015 z dne 7. 10. 2015, I Up 113/2019 z dne 27. 5. 2019 in I Up 204/2019 z dne 11. 5. 2020. 2 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 210/2015 z dne 7. 10. 2015 in I Up 91/2015 z dne 8. 7. 2015. 3 Enako tudi v sklepu U-I-77/12, Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 in odločbi U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018.