Jedro

Glede na naravo in vsebino izpodbijane inšpekcijske odločbe, ki je bila že pred vložitvijo tožbe izvršena, si tožnik z njeno odpravo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja na način, ki bi omogočil vzpostavitev stanja pred njeno izdajo

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku naložil ustavitev gradnje dveh oglaševalskih panojev dimenzij 5,2 m x 2,4 m, višine do 4,8 m, na zemljiščih parc. št. 1322/4, 1322/2 in 1367, 1368, vse k. o. ... (1. točka izreka), ter odstranitev navedenih objektov in vzpostavitev prejšnjega stanja do 31. 8. 2016 (2. točka izreka); opozoril ga je na posledice, če dejanje ne bo izvršeno na način in v roku iz prejšnje točke izreka (3. točka izreka); odredil prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka); opozoril, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka) ter ugotovil, da ni bilo stroškov postopka (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhja, da sta objekta postavljena v nasprotju s prostorskim aktom. Navaja, da posege na navedenih zemljiščih ureja Odlok o zazidalnem načrtu rekreacijskega centra "Na Golovcu" (Uradni vestnik Celje št. 30/68 s spremembami, v nadaljevanju Zazidalni načrt) in da postavitev oglaševalskih panojev v njem ni predvidena, zato ju ni mogoče uvrstiti med enostavne objekte, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Dodaja še, da je Mestna občina Celje za postavitev teh naprav podala negativno urbanistično mnenje 7. 4. 2015 in 21. 4. 2015 ter da iz njenega dopisa z dne 5. 1. 2016 izhaja, da je postavitev panojev v relevantnem času urejal Odlok o oglaševanju v Mestni občini Celje, po katerem postavitev panojev na obravnavanih zemljiščih ni bila mogoča. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovi pritožbi delno ugodil tako, da je odpravil drugo alinejo iz 4. točke izreka prvostopenjske odločbe, s katero je bila izrečena prepoved vpisov in sprememb v zemljiški knjigi, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve izhaja, da naj bi površina obravnavanih objektov presegala površino, ki je za enostavne objekte za oglaševanje določena v 4. točki 15. člena v zvezi 4. členom Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (v nadaljevanju Pravilnik), ki je veljal v času gradnje, oziroma površino, ki jo v 16. točki priloge 2 določa sedaj veljavna Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba/13). Hkrati ugotavlja, da bi se obravnavana reklamna panoja glede na svoje dimenzije lahko štela za enostavna objekta po 20. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba/08) le ob izpolnjenih pogojih iz 12. člena Uredbe. V tem primeru pa ni izpolnjen pogoj skladnosti s prostorskim aktom, saj zazidalni načrt, ki je relevantni prostorski akt, na območju nameravane gradnje ne predvideva postavitve oglaševalskih panojev. Navaja tudi, da lokacijska informacija ni odločba, s katero bi bila gradnja dovoljena, temveč mora investitor pred začetkom gradnje ugotoviti, ali nameravani objekt izpolnjuje pogoje za gradnjo brez gradbenega dovoljenja.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je bilo v postopku izdaje izpodbijane odločbe nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Trdi, da so oglasne površine standardizirane velikosti, kar je razvidno iz javno objavljenih dostopnih podatkov na spletni strani http://www.europlakat.si/. Trdi, da sta bila sporna oglasna panoja velikosti 504 cm x 238 cm in da je njuna površina znašala 11,995 m2. Oglasna površina v velikosti, kot je ugotovila toženka, pa naj ne bi obstajala. Velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč naj bi bile v skladu s Pravilnikom oziroma predpisom iz 8. člena ZGO-1. Pred začetkom gradnje naj bi pridobil tudi lokacijsko informacijo, iz katere naj bi izhajalo, da je gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, zato ne drži, da ni bil izpolnjen pogoj skladnosti s prostorskim aktom. Navaja še, da Zazidalni načrt ni prepovedoval gradnje enostavnih objektov oziroma oglaševalskih objektov na obravnavanih zemljiščih, saj zanje ni veljal. Meja ureditvenega območja zazidalnega načrta naj bi zajemala širše območje Golovca, pri čemer pa naj ne bi zajemala obravnavanih zemljišč. Trdi, da za obravnavano območje izvedbeni akt v letu 2006 ni bil sprejet, Odlok o oglaševanju v Mestni občini Celje, ki je urejal postavljanje oglaševalskih objektov na območju občine, pa ni prostorski akt, kot je ugotovila že toženka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6. Sodišče je po v vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je inšpektor na inšpekcijskem pregledu 23. 6. 2016 ugotovil, da sta bila oglaševalska panoja, na katera se nanaša izpodbijana odločba, v celoti odstranjena. Ker je tožnik s tožbo zahteval odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba, prva alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), iz navedenih podatkov spisa pa izhaja, da je bila izpodbijana odločba že pred vložitvijo tožbe 18. 8. 2016 izvršena, je sodišče z dopisom z dne 9. 6. 2017 tožnika seznanilo z navedeno okoliščino in ga pozvalo, da utemelji svoj pravni interes za vloženo tožbo.

7. Tožnik je 19. 6. 2017 odgovoril s pripravljalno vlogo, v kateri je navedel, da je toženka z izpodbijano odločbo posegla v njegove pravice in pravne koristi, saj je moral na njeni podlagi umakniti že postavljene objekte za oglaševanje. Nadalje navaja, da ima zaradi nezakonitega in nedopustnega posega v njegove pravice in pravne koristi interes, da se v tem postopku ugotovi nezakonitost izpodbijane odločbe in se tako vzpostavi prvotno stanje pred posegom z izpodbijano upravno odločbo. Z izpodbijano odločbo naj bi bilo namreč poseženo v temeljna ustavno varovana načela in pravice, prav tako pa tudi v tožnikove pravice, kar predstavlja podlago morebitni odškodninski odgovornosti. Tožba naj bi bila pomembna tudi za varstvo njegovega ekonomskega interesa. V vlogi zato predlaga, naj sodišče ugotovi, da je z izpodbijano odločbo prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih, zaradi česar naj se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi.

8. Tožba ni dovoljena.

9. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na kar je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Tožnik je v tej zadevi 18. 8. 2016 vložil tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijanega akta (izpodbojno tožbo), pri odpravi izpodbijanega akta pa vztraja tudi v predlogu pripravljalne vloge z dne 19. 6. 2017. 11. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku na podlagi 152. člena ZGO-1 naložena odstranitev dveh oglaševalskih panojev. Ta odločitev temelji na ugotovitvi, da gre za nelegalno gradnjo v smislu drugega odstavka 3. a člena ZGO-1, saj naj bi bila enostavna objekta postavljena v nasprotju z veljavnim lokalnim prostorskim aktom. Kot izhaja iz upravnega spisa, je bila izpodbijana odločba že pred vložitvijo tožbe izvršena. Inšpektor je namreč v okviru inšpekcijskega pregleda dne 23. 6. 2016 ugotovil, da sta bila objekta - oglaševalska panoja v celoti odstranjena. Tej ugotovitvi tožnik ne nasprotuje.

12. Po presoji sodišča tožnik v navedenih pravnih in dejanskih okoliščinah nima pravovarstvenega interesa za izpodbojno tožbo, ki jo utemeljuje z navedbami, da sta obravnavana objekta postavljena v skladu 3 a. členom ZGO-1 in da zato niso izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po določbi 152. člena ZGO-1. Glede na naravo in vsebino izpodbijane inšpekcijske odločbe, ki je bila že pred vložitvijo tožbe izvršena, si tožnik z njeno odpravo namreč ne more več izboljšati svojega pravnega položaja na način, ki bi omogočil vzpostavitev stanja pred njeno izdajo. Z odpravo inšpekcijske odločbe, ki nalaga odstranitev gradbenega posega, se sicer odpravi izrečeni ukrep odstranitve gradbenega posega, s čimer izpolnitev naložene obveznosti izgubi svoj pravni temelj, vendar pa odprava izrečenega ukrepa nima za posledico vzpostavitev takšnega pravnega stanja, ki gradbeni poseg dovoljuje oziroma ki bi bilo lahko podlaga za ponovno postavitev odstranjenega gradbenega posega. Zato v primeru, kakršen je obravnavani, ko je bil z izpodbijano odločbo naloženi ukrep odstranitve objektov že izvršen, morebitna odprava izpodbijane odločbe tožnikovega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala.

13. Po določbi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 je mogoče vložiti tudi ti. ugotovitveno tožbo, to je tožbo z zahtevo za ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi. Sodišče ugotavlja, da obravnavane tožbe ne more obravnavati kot ugotovitvene. Ugotovitveni zahtevek namreč ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba), da bi zato moralo sodišče vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči kot da je bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, torej z ugotovitveno sodbo (gl. sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016). V obravnavani zadevi je tožbeni predlog, ki ga je postavil in utemeljeval tožnik, jasen, to je odprava izpodbijane odločbe. Tožnik niti s pripravljalno vlogo z dne 19. 6. 2017 ni vložil ugotovitvene tožbe, saj v njej tako kot v prvotni tožbi izrecno zasleduje vrnitev v stanje pred izdajo izpodbijane odločbe in predlaga njeno odpravo. Morebitna naknadno postavljena ugotovitvena tožba pa bi bila v obravnavani zadevi tudi prepozna, saj po izteku roka za vložitev tožbe, iz razlogov, ki so nastopili pred njeno vložitvijo, tožbenega predloga ni več mogoče spreminjati tako, da se namesto odprave zahteva ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe.

14. Kljub navedenemu sodišče še dodaja, da tožnik s svojimi navedbami tudi ni izkazal pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Z razlogi, ki jih navaja v utemeljitev pravnega interesa, namreč le posplošeno zatrjuje nezakonitost izpodbijane odločbe. Ti razlogi sodišču ne omogočajo preizkusa, ali je podan njegov pravni interes za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. Tožnik namreč ne pojasni, v čem naj bi ugotovitev zatrjevane nezakonitosti vplivala na njegov pravni položaj in pravne koristi. Ne konkretizira niti trditev o posegu v ustavna načela in pravice, saj sploh ne pojasni, v katera ustavna načela in pravice naj bi bilo z izpodbijano odločbo poseženo. Pravnega interesa pa tudi ne more utemeljevati zgolj s posplošenimi in povsem nekonkretiziranimi trditvami o morebitni odškodninski odgovornosti za povzročeno škodo in varstvu svojega ekonomskega interesa.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če tožnik s tožbo ne uspe.