Jedro

Železniški prevoz opravljen na podlagi voznega lista, ki ni bil izdan po določbah CIM, ni železniški prevoz, opravljen po CIM.

Prevoznik po železnici je železnica, čeprav je uporabnik prevoza uporabil za prevoz lastne vagone.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določbah ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP 1977).

Tožbeni zahtevek na plačilo 24.056,60 Sfr z zamudnimi obrestmi je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi zastaranja. Menilo je, da sta stranki spora sklenili prevozno pogodbo po Enotnih pravilih o pogodbi o mednarodnem železniškem prevozu blaga (CIM), po 58. členu CIM pa zastarajo terjatve iz prevozne pogodbe v enem letu.

Pritožbeno sodišče se je s stališčem sodišča prve stopnje strinjalo, zato je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo uveljavljajoč vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija ima prav, da sta sodišči prve in druge stopnje materialno pravo za svoji odločitvi zmotno uporabili.

Prevozna pogodba je sklenjena, ko odpravna postaja prevzame za prevoz stvari z voznim listom (1. točka 11. člena CIM). Obrazec voznega lista za tovorni prevoz določijo železnice (prvi odstavek 2. točke 12. člena CIM) in ga ni dovoljeno nadomeščati s kakšnimi drugimi listinami (4. točka 13. člena CIM).

Predajni list, ki ga sodišči prve in druge stopnje opredeljujeta kot vozni list, je sestavljen na obrazcu, ki ga je sestavila tožeča stranka sama (prvi odstavek 7. člena Splošnih pogojev poslovanja tožeče stranke v nadaljevanju SPP). Zato tudi pod predpostavko, da je tožeča stranka res bila prevoznik, predajni list ni bil vozni list po CIM, zato bi prevoz ne bi bil opravljen po določbah CIM, to pa izključuje uporabo določb CIM o zastaranju terjatev.

Za ugotovitev utemeljenosti revizije zadostuje že zgoraj navedeno. Ne glede na to revizijsko sodišče meni, da opredelitev tožeče stranke kot prevoznika ni pravilna. Železnica mora prevzeti v prevoz stvari, če so za to izpolnjeni pogoji iz 3. člena CIM. Te zahteve tožeča stranka najbrže ne more izpolniti. Po ugotovitvi sodišč ima sicer na razpolago lastne vozove, ni pa ugotovitve, da razpolaga še s čim drugim, kar je še potrebno za železniški prevoz. Lastništvo železniških vozov, na katere lahko naloži tovor zaradi prevoza po železnici, pa tožeče stranke še ne opredeljuje kot prevoznika. Iz 1. točke 8. člena CIM (glej tudi Pravilnik o mednarodnem železniškem prevozu vozov uporabnikov prevoza - RIP) namreč izhaja, da lahko uporabniki prevozov za železniški prevoz blaga uporabijo tudi lastne vozove (pa zaradi tega še niso železniški prevoznik - železnica). Končno izhaja tudi iz nekaterih določb SPP, da tožeča stranka ni prevoznik, ampak naročnik prevozov. Če bi bila prevoznik, bi bila n. pr. določba 9. člena SPP brez smisla, ker je podobna določba že v 18. členu CIM. Očitno prenaša tožeča stranka z 9. členom SPP (svojo) odgovornost pošiljatelja iz 18. člena CIM na svoje naročnike.

Primerjava določb SPP in CIM pokaže še v nekaterih drugih primerih isto situacijo (n. pr.: prvi odstavek 11. člena SPP z 2. točko 25. člena CIM).

Tožeča stranka je uveljavljala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Glede na to, da je revizija utemeljena že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, revizijsko sodišče ni preizkušalo, ali je v postopku res prišlo do zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodbi sodišč druge in prve stopnje je že zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP 1977 razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Že ugovor tožene stranke tožbenemu zahtevku tudi po višini namreč preprečuje spremembo izpodbijane sodbe po prvem odstavku 395. člena ZPP 1977. V nadaljnjem postopku sodišče pravnega razmerja med strankama ne bo obravnavalo kot pravno razmerje iz pogodbe o prevozu stvari po železnici po določbah CIM. Najbrže bo opredelilo pogodbo kot špeditersko pogodbo (obveznosti špediterja so lahko zelo različne - odvisne od naročila in posebnosti prevoza), ali pa kot pogodbo o naročilu. V obeh primerih pa bo pravo, merodajno za odločitev, določilo po 20. členu Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur. list SFRJ štev. 43/82). Glede na to, da je tožeča stranka registrirana v Belgiji, gre očitno za pravno osebo po belgijskem pravu. Oceniti pa bo treba, ali ne bo prišlo v poštev za odločitev švicarsko pravo. V spisu, tudi v izpisku iz registra, se pojavlja kot sedež tožeče stranke (generalne direkcije) samo Basel. Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na tretjam odstavku 166. člena ZPP 1977.