Jedro

Kljub hudi neskrbnosti (skrbnost dobrega strokovnjaka) tožene stranke, ki ni preverila podpisa na slipu s podpisom na kreditni kartici in tudi ni zahtevala predložitve osebne izkaznice ter tudi ni upoštevala okoliščine, da je bila avtorizacija plačila dvakrat zavrnjena, preden je bila odobrena, toženi stranki ni mogoče očitati izključne odgovornosti za škodo nastalo tožniku, ki je bančno kartico izgubil. Treba je upoštevati tudi tožnikov prispevek k nastanku škode, ki se je izrazil v njegovem neskrbnem ravnanju, predvsem zato, ker je bančno kartico izgubil, ko nadalje ni poskrbel za hitrejši prihod v banko oz. ni vztrajal pri vzpostavitvi telefonskega stika z banko in dosegel čimprejšnji preklic kartice. Gre za pravilo o primerjalni (ne)skrbnosti, po katerem se odgovornost oziroma breme negativnih posledic škodnega dogodka razdeli med odgovorno osebno in oškodovancem, v sorazmerju z obsegom njune neskrbnosti. Obseg neskrbnosti pa se določi kot razmerje med ravnijo dolžne skrbnosti in ravnijo dejanske skrbnosti konkretnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. odstavek pod I. točko in II. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnik zahteva 383,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2003 dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da plača tožeči stranki stroške v višini 818,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16. dneva od izdaje te sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni, vse pod izvršbo.

Tožeča stranka zoper zavrnilni del sodbe in posledično zoper stroškovno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v zavrnilnem delu ter prisodi stroške prvostopnega postopka ter pritožbene stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Poudarja, da ker je sodišče ugotovilo, da so bili podpisi na vnovčevanih slip obrazcih povsem drugačni, kot so bili sicer podpisi tožnika v tistem obdobju na drugih uradnih dokumentih, bi morala tožena stranka ravnati še bolj skrbno, in glede na to, da so navodila določala, da je sumljiva vsaka stranka, ki kupuje za nenavadno velike zneske in kupuje večjo količino blaga, zahtevati identifikacijo podpisa slipov. Ker se podpisnik slip obrazcev v nobenem primeru ne bi mogel ustrezno identificirati z osebnim dokumentom na ime tožnika, bi zahteva odgovorne osebe preprečila zlorabo kartice. Ugotovljeno je tudi bilo, da je nakup v višini 459.960,00 SIT predstavljal zelo velik promet. Avtorizacija je bila zahtevana s strani neznane osebe za vsako posamezno uro, ne pa za nakup v celoti, kar je nenavadno, pri čemer je bila avtorizacija celo dvakrat zavrnjena ter odobrena šele za nižji znesek. Ker račun nima vseh zakonskih elementov, promet blaga sploh ni bil opravljen. Pritožnica soglaša s stališčem sodišča, da če bi tožena stranka ravnala v skladu z Pogodbo in Navodilom tožniku ne bi nastala nobena škoda. Zato je vtoževana škoda izključna posledica nedopustnih, protipogodbenih, če ne celo nezakonitih ravnanj tožene stranke. Tožnik je poudarjal, da je prepričan, da je en večer pred tem kartico izgubil, ne pa tudi da mu je bila ukradena. Položaj osebe, ki svoje denarnice zjutraj pred odhodom v službo ne najde, je povsem drugačen od situacije, ko je oseba priča tatvini, kraji ali ropu svoje imovine. Tožnik je povedal, da je namesto v službo odšel takoj na centralo banke preklicati kartico. V mesto je odšel z avtobusom, saj je najhitrejši, celo od taksija, saj mu je znano, da se včasih na taksi čaka tudi po pol ure. Na NLB je klical večkrat, vendar ni dobil zveze. Iz ravnanja tožnika je razbrati, da je klical večkrat. Vprašanje je, ali je imel pravilno telefonsko številko. Tožnik je storil vse, kar je bilo mogoče od njega pričakovati, saj sta od trenutka, ko je pogrešil denarnico (9.30), do preklica kreditne kartice ob 11.30 uri istega dne pretekli le dve uri. V njegovem ravnanju ni elementov hujše ali velike malomarnosti, saj je storil vse, kar je v dani situaciji lahko storil in kar je od povprečnega uporabnika kreditne kartice v dani situaciji mogoče zahtevati. Tožena stranka pa je direktno kršila pogodbo in navodila. Zato je za škodo v celoti odgovorna.

Pritožba ni utemeljena.

Konkretni spor je spor majhne vrednosti, saj znesek tožbenega zahtevka ne presega 2.000,00 EUR (glej določbo 1. odstavka 443. člena ZPP v zvezi z določbo petega odstavka 130. člena ZPP). To pa pomeni, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato sodišče druge stopnje ni ocenjevalo ali je podan tudi v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Sodišče druge stopnje pa ne pritrjuje pritožbenemu pravnemu stališču, da naj bi bila tožena stranka kar v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo. Vselej kadar je škoda posledica ravnanja tako povzročitelja škode kot tudi oškodovanca (in je torej izkazana kombinirana vzročna zveza) ter je obema tudi mogoče pripisati krivdo (neskrbnost) za njen nastanek, je odškodninska odgovornost povzročitelja zmanjšana za delež krivdnega soprispevka oškodovanca (deljena odgovornost iz 171. člena OZ). Gre za pravilo o primerjalni (ne)skrbnosti, po katerem se odgovornost oziroma breme negativnih posledic škodnega dogodka razdeli med odgovorno osebo in oškodovancem, v sorazmerju z obsegom njune neskrbnosti. Obseg neskrbnosti pa se določi kot razmerje med ravnijo dolžne skrbnosti in ravnijo dejanske skrbnosti konkretnega ravnanja (1). Dejstvo, da je tožena stranka kršila Pogodbo o načinu plačila in storitev s karticami z dne 23.9.1999 in Navodila prodajnim mestom za poslovanje s plačilnimi karticami, torej ne pomeni, da v celoti odgovarja za nastalo škodo, temveč predstavlja podlago za matematični izračun – razliko med polno odgovornostjo, od katere je odšteta odgovornost tožnika. V nadaljevanju te pritožbene odločbe nanizane okoliščine, ki vsebinsko izkazujejo njeno neskrbnost, predstavljajo tako zgolj komponento pri izračunu višine odškodnine, ki jo mora plačati tožena stranka tožniku. Že okoliščina, da je pritožnik izgubil kreditno kartico, da torej ni ravnal dovolj skrbno pri prenašanju oz. hranjenju denarnice, v kateri se je nahajalo navedeno plačilno sredstvo, in da je torej škoda tudi posledica takšnega njegovega ravnanja, ga obremenjuje najmanj z deležem deljene odgovornosti za nastalo mu škodo, kot je določilo sodišče prve stopnje (20 %-tov, katere je potrebno odšteti od 100 %). Pritožnikova primerjava med situacijo, ko nekdo izgubi denarnico, in situacijo, ko mu je ta neposredno ukradena ali celo vzeta na podlagi roparskega posega, na pravno presojo porazdelitve deležev odgovornosti med obe pravdni stranki nima nobenega vpliva. Polna odgovornost tožene stranke je tako izključena že s samim malomarnim ravnanjem tožnika, ki ni ravnal tako skrbno, da denarnice, kjer se je nahajala kreditna kartica, ne bi izgubil. Res je sicer toženi stranki mogoče očitati veliko profesionalno neskrbnost (dobrega strokovnjaka) oziroma hudo malomarnost pri preverjanju verodostojnosti podpisa na slipu, ne le na podlagi skrbnejše primerjave podpisa na kartici z drugačnim podpisom na slipu temveč tudi na podlagi zahteve po predložitvi osebnega dokumenta, upoštevaje, da je šlo za velik znesek nakupa in da je avtorizacija potekala v fazah (glede vsake kupljene stvari posebej) in bila pri tem celo dvakrat zavrnjena, kot pravilno izpostavlja pritožnik, ko se sklicuje na nanizane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Vendar pa te, tudi v izpodbijani sodbi ugotovljene, okoliščine, ne izključujejo in tudi ne zmanjšujejo prisojenega deleža tožnikove odgovornosti že zgolj upoštevaje omenjeno dejstvo, da je kreditno kartico izgubil. Razen tega pa sodišče druge stopnje pritrjuje tudi pravni oceni prvostopnega sodišča, ki je pravilno ugotovilo neskrbnost tožnikovega ravnanja zato, ker ni poskrbel za hitrejši prevoz do banke (s taksijem ali celo peš), ker ni vztrajal pri vzpostavitvi telefonske zveze z banko z večkratnim klicanjem in potreboval kar 1,5 ure za preklic. Izračun deležev neskrbnosti v izpodbijani sodbi ob upoštevanju navedenih dejanskih okoliščin po materialnopravni oceni pritožbenega sodišča ni v škodo tožnika.

Pritožnikove trditve, da je izbral najhitrejši prevoz do banke (z avtobusom mestnega prometa) ter da je večkrat poskušal vzpostaviti zvezo z banko, pomenijo očitka, ki sta dejanske narave in kot takšna v tem sporu nedovoljena (glej uvodno procesno pravno pojasnilo). Med takšne nedopustne pritožbene trditve, ki načenjajo dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa sicer spadajo tudi še pritožnikove navedbe, da morda celo ni imel prave telefonske številke banke in da morda celo ni bil izvršen promet blaga, kar naj bi izkazovale pomanjkljivosti na izdanem računu.

Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe (člen 353 ZPP).

(1) Glej v teoriji: dr. N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1.do 189. člen“ stran 967, GV Založba , Ljubljana 2003; v tem delu avtorica dr. N. Plavšak.