Jedro

Neizplačevanje plač delavcem kaže na to, da ima delodajalec ekonomske težave. Vendar je s tem izkazana le objektivna nevarnost za oteženo ali onemogočeno uveljavitev terjatve, ne pa tudi subjektivna nevarnost. Zato za izdajo začasne odredbe ne zadošča le ugotovitev, da je tožnik nelikviden ali prezadolžen, potrebno je izkazati konkretna ravnanja (ali opustitve), ki kažejo na to, da bo izterjava onemogočena ali znatno otežena.

Izrek

Pritožba zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožnik zahteval, da se v zavarovanje njegove denarne terjatve odredi blokada vseh denarnih sredstev, ki jih ima tožena stranka na vezanem depozitu pri NLB, d.d., Ljubljana, Podružnica Kamnik in se toženi stranki prepove razpolaganje s sredstvi tega depozita, banki pa izplačilo teh sredstev toženi stranki ali komurkoli tretjemu. Z izpodbijanim sklepom (II. točka izreka) je zavrnilo tudi predlog tožnika za oprostitev plačila sodnih taks.

Zoper sklep se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje tako pri zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, kot pri zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks napačno uporabilo materialno pravo. Meni, da je predlog za izdajo začasne odredbe dovolj utemeljil. Tožena stranka namreč tožniku in ostalim 45 delavcem že štiri mesece ni izplačala plač.

Drugih dokazov o poslovanju tožnik nima, meni pa, da je že neizplačevanje plač zadosten dokaz, da tožena stranka nima denarja. Posledično je ogrožena tožnikova terjatev, skoraj gotovo pa je, da bo v nadaljevanju nad toženo stranko sledila prisilna poravnava ali stečaj, torej tožnik od vse svoje terjatve ne bo dobil prav veliko. V zvezi s sklepom o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks pa meni, da je sodišče prve stopnje kršilo 108. člen ZPP. Pritožbi prilaga dokazila, ki jih s tožbo in predlogom za oprostitev plačila sodnih taks ni mogel predložiti zaradi časovne stiske. Predlaga razveljavitev obeh sklepov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo verjetnost obstoja tožnikove terjatve. Od oktobra 2004 dalje namreč plače ni prejel, zaradi česar je tudi izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Verjetnost obstoja njegove terjatve izhaja iz tega dejstva, glede na 126. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-02, Ur.l. RS št. 42/2002) in 11. člena pogodbe o zaposlitvi. Pravilno pa sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - uradno prečiščeno besedilo, Ur.l. RS št. 40/2004) ni podan. Ta pogoj je verjetno izkazana nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Neizplačevanje plač delavcem kaže na to, da ima tožena stranka finančne težave. V tem ima tožnik prav. Vendar pa je s tem izkazana le objektivna nevarnost za oteženo ali onemogočeno uveljavitev terjatve, ne pa tudi subjektivna. Določba 270. člena ZIZ pa zahteva obe. Zato ne zadošča samo ugotovitev, da je dolžnik nelikviden ali prezadolžen, potrebno je izkazati, da konkretna ravnanja (ali opustitve) kažejo na onemogočeno ali znatno oteženo izterjavo. Ta konkretna ravnanja pa morajo biti izkazana ali vsaj zatrjevana.

Podatek o plačilni nesposobnosti za izdajo začasne odredbe ne zadošča.

Tudi v zvezi z zavrnitvijo predloga za oprostitev plačila sodnih taks pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje odločilo pravilno. Tožnik k predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni priložil dokazil iz 3. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur.l. RS št. 1/90 - 93/2001), zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. S tem ni kršilo 108. člena ZPP, kot to navaja pritožba, saj vloga tožnika ni bila nepopolna oz.

pomanjkljiva. Citirana določba v 6. odstavku, ki se nanaša na sodne takse, predvideva sklep o popravi le za primere, ko tožbi ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse. V tem primeru je vloga (tožba) pomanjkljiva, saj ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala; tožba se namreč lahko obravnava le, če je sodna taksa plačana. V primeru, ko stranka predlaga oprostitev plačila sodne takse, pa se predlog lahko obravnava tudi, če dokazi niso predloženi. Če dokazi niso predloženi, vloga ni nepopolna, le njene utemeljenosti ni mogoče preveriti.

Stranka, ki predlaga oprostitev plačila sodnih taks, mora dokazati utemeljenost predloga. Če dokazov ne ponudi, predlog ni utemeljen. Zato ga je potrebno zavrniti. Naknadno predloženih listin v pritožbenem postopku glede na izrecno določbo 13. člena ZST ni mogoče upoštevati; iz slednje izhaja, da mora stranka dokaze za utemeljenost predloga priložiti predlogu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.