Jedro

Kot izhaja iz določbe 23. člena ZSV, se pri presoji premoženjskega pogoja ugotavlja premoženje celotne družine prosilca in ne le posameznega družinskega člana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pomoč odvetnika v postopku, ki je v teku pri Okrožnem sodišču v Mariboru pod opr. št. I K 9993/2009. V obrazložitvi se sklicuje na določbo prvega odstavka 23. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur, list RS št. 3/07- UPB2) v zvezi s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Ur. List RS št. 48/01 s spremembami), po katerih se BPP kljub dejstvu, da so sicer glede na dohodke oz. prejemke prosilca in njegovih družinskih članov izpolnjeni drugi pogoji, ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki dosega ali presega višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar na dan vložitve prošnje znaša 13.608,00 €. Tožnikova žena je do celote lastnica nepremičnine stanovanja št. 6. E, vl. št. 1744/10, ID- stavbe 2247, k.o., katerega vrednost prosilec ocenjuje na 50.000,00 €, v navedenem stanovanju pa ne živi. Družina ima torej premoženje, ki ga ni moč izvzeti iz upoštevanja po določilih 23. člena ZSV v višini 50.000,00 € in torej presega cenzus iz prvega odstavka 23. člena ZSV (13.608,00 €), kar utemeljuje zavrnitev prošnje za dodelitev BPP. Pri ugotavljanju finančnega pogoja za dodelitev BPP se ugotavlja zgolj lastništvo nepremičnin, ne pa tudi ali prosilec lahko z njimi dejansko razpolaga. Zaradi preseganja cenzusa iz prvega odstavka 23. člena ZSV je odpadlo ugotavljanje vrednosti ostalega prosilčevega premoženja.

Tožnik v tožbi navaja, da predmetnega stanovanja, ki ga je organ za BPP upošteval kot tožnikovo premoženje, ni mogoče šteti k njegovemu premoženju, saj sta si zakonca (tožnik in njegova žena) premoženje dne 14. 12. 2005 razdelila tako, da je postala žena izključna lastnica predmetnega stanovanja. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in prosi za oprostitev plačila sodne takse.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je Organ za BPP utemeljeno zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP iz razloga po 23. členu ZSV v zvezi z 14. členom ZBPP, po katerih se BPP kljub dejstvu, da so sicer drugi pogoji izpolnjeni, ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oz. premoženje, ki presega višino (cenzus) 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, kar v obravnavanem primeru (na dan vložitve prošnje) znaša 13.608,00 EUR.

Kot je razvidno že iz citirane določbe 23. člena ZSV se torej ugotavlja premoženje in prihranke družine, ne pa posameznega družinskega člana. Kot izhaja iz dokumentacije v spisih zadeve, je tožnikova žena lastnica predmetnega stanovanja. Ob nespornem dejstvu, da gre za premoženje družinskega člana (da je A.A. njegova žena je tožnik tudi sam navedel v prošnji za dodelitev BPP) je torej, upoštevaje citirane zakonske določbe, neutemeljen tožbeni ugovor, da premoženja njegove žene ni mogoče šteti k tožnikovemu premoženju.

Premoženjski cenzus na dan vložitve prošnje za BPP je torej znašal 13.608,00 EUR, predmetno stanovanje, ki je v lasti tožnikove žene, družina pa v njem ne živi, je (po tožnikovi lastni oceni) vredno 50.000,00 EUR. Torej je utemeljena ugotovitev organa za BPP, da ima družina premoženje v višini 50.000,00 EUR, ki ga ni moč izvzeti iz upoštevanja po določilih 23. člena ZSV in da zato torej tožnik, upoštevaje premoženje družinskega člana, presega cenzus iz prvega odstavka 23. člena ZSV, to pa utemeljuje zavrnitev prošnje za dodelitev BPP.

V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na razloge organa za BPP v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.