Jedro

Uradni zaznamki o razgovoru policistov z občani predstavljajo le priloge k ovadbi oziroma gradivo, iz katerega najprej državni tožilec, zatem pa po zaslišanju obdolženca še preiskovalni sodnik sklepata o obstoju utemeljenega suma, da je neka oseba storila kaznivo dejanje, nikakor pa ne predstavljajo dokazov, na podlagi katerih bi sodeči senat lahko sklepal o krivdi obsojenca.

V primeru, ko dokaza ni mogoče izvesti (priča ni dosegljiva), o kršitvi pravice do poštenega sojenja oziroma do izvedbe predlaganih dokazov ni mogoče govoriti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.O. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je spoznalo obsojenega S.O. za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom KZ. Po 1. odstavku 180. člena KZ mu je izreklo kazen eno leto zapora. Z isto sodbo je obtožbo okrožnega državnega tožilca zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ zavrnilo iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP. Zoper obsodilni del sodbe sta se pritožila okrožna državna tožilka in zagovornik obsojenca, višje sodišče pa je z izpodbijano sodbo pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu kazen zvišalo na eno leto in šest mesecev zapora, pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo (sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča) je dne 11.1.2002 vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da odločbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena ter vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne. Zagovornik niti ne skriva, "da želi pri vrhovnih sodnikih vzbuditi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev", da torej vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to je iz razlogov, iz katerih zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati. Drugačno oceno okoliščin, ki jih navaja zahteva in ki se vložniku zdijo bistvene za verodostojnost oškodovanke, od ocene, ki jo je glede istih dejstev napravilo sodišče, ne more biti predmet reševanja zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uvodoma sicer očita sodišču, da je v izpodbijani pravnomočni sodni odločbi kršilo določbe materialnega in procesnega zakona, vendar pa teh kršitev ne obrazlaga, temveč iz obrazložitve zahteve izhaja le njegovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Meni namreč, da izpovedba oškodovanke, ki predstavlja v obravnavani kazenski zadevi ključni obremenilni dokaz, ni prepričljiva ter opozarja na, po njegovem mnenju, tehtna neskladja med njeno izpovedbo pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi ter med tem, kar je navedeno v uradnem zaznamku o razgovoru policistov z njo, slednjič pa opozarja še na površno oziroma slabo delo policije.

Sodba sodišča prve stopnje vsebuje obširne razloge o tem, zakaj je sodišče verjelo oškodovanki, oziroma zakaj je ocenilo njeno izpovedbo kot verodostojno, višje sodišče pa je na podobne očitke, ki jih je zagovornik navajal že v pritožbi prav tako odgovorilo, tako da ponovno opozarjanje na določena neskladja v oškodovankini izpovedbi ne pomeni očitka kršitve določb iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, temveč le nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, oziroma uveljavljanje razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej uveljavljanje razloga iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer očita sodišču prve stopnje kršitev pravice do obrambe. To kršitev vidi zagovornik v tem, da se sodišče ni opredelilo do uradnih zaznamkov o razgovoru policistov z J.P. in N.O., oziroma ker obeh ni zaslišalo kot priči. Uradni zaznamki o razgovoru policistov z občani predstavljajo le priloge k ovadbi oziroma gradivo, iz katerega najprej državni tožilec, zatem pa po zaslišanju obdolženca še preiskovalni sodnik sklepa o obstoju utemeljenega suma, da je neka oseba storila kaznivo dejanje, nikakor pa ne predstavljajo dokazov, na podlagi katerih bi sodeči senat lahko sklepal o krivdi obsojenca. Organi za notranje zadeve z občani namreč opravijo le razgovor, o tem sestavijo uradni zaznamek, ne morejo pa jih zasliševati po določbah Zakona o kazenskem postopku (3. odstavek 148. člena ZKP). Samo zaslišanje pred sodiščem pa predstavlja dokaz, ki je lahko podlaga za izrek sodbe. Sodišče je torej ravnalo pravilno in zakonito, ko je sodbo oprlo zgolj na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi (1. odstavek 355. člena ZKP).

S tem, ko ni zaslišalo J.P. in N.O. pa sodišče nadalje tudi ni kršilo obsojencu pravice do obrambe (razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP). Pri presoji, katera dejstva šteje za dokazana in katera ne, sodišče namreč, glede na načelo proste presoje dokazov, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno. Sklep o tem, ali šteje kakšno dejstvo za dokazano ali ne, sme sprejeti šele po tem, ko vestno pretehta vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi (2. odstavek 355. člena ZKP). Seveda pa mora sodišče vedno upoštevati tudi načelo kontradiktornosti (3. odstavek 16. člena ZKP) oziroma obdolženčevo ustavno pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave). Ni sicer dolžno v nedogled izvajati dokazov, ki jih predlaga obdolženec, ampak je te dokaze dolžno izvesti le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu, to je izkaže pravno relevantnost predlaganih dokazov s potrebno stopnjo verjetnosti uspeha. V konkretni kazenski zadevi je sodišče sicer ugodilo dokaznemu predlogu po zaslišanju J.P., vendar pa je po poizvedbah ugotovilo, da se je priča odselila neznano kam, oziroma, da ni podatkov ali sploh biva na območju Republike Slovenije. Zaradi navedenega je ponovni predlog za zaslišanje te priče zavrnilo. V primeru, ko dokaza ni mogoče izvesti (priča ni dosegljiva), o kršitvi pravice do poštenega sojenja oziroma do izvedbe predlaganih dokazov ni mogoče govoriti. Obsojenec pa nadalje tudi ni bil prikrajšan v pravici do izvajanja dokazov v njegovo korist s tem, da sodišče ni zaslišalo kot priče N.O., saj zaslišanja slednje v postopku ni predlagal nihče. Glede na navedeno vrhovno sodišče ugotavlja, da kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, zagovornik pa v pretežnem delu izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in je zato na podlagi določila člena 425. ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških postopka, nastalih pri odločanju s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na v izreku odločbe citiranih določilih Zakona o kazenskem postopku, pri čemer je povprečnina odmerjena glede na trajanje in zamotanost postopka, ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).