Jedro

O višini nematerialne škode za katero odgovarja povzročitelj (ZZZS) se ne more dogovarjati oziroma skleniti poravnave tretji - to je danem primeru tožeča stranka (delodajalec). V kolikor ne pride do izvensodnega sporazuma med povzročiteljem in oškodovancem (delavcem), lahko višino denarne škode za duševne bolečine, razžalitev in podobno (člen 179 Obligacijskega zakona - OZ) ugotovi le sodišče po izvedenem postopku. Zato dogovor in izplačilo med tožnico in njenim delavcem ni pravna podlaga za odškodninski zahtevek tožnice do tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi tožeče in tožene stranke se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo, ki jo je vložila dne 26.6.2006, zahtevala od tožene stranke povrnitev škode v znesku 42.825,52 EUR (prej 10,262.707,97 SIT) s pp., ki jo je izplačala svojemu nezakonito odpuščenemu delavcu S.H.. Po izvedenem pravdnem postopku, je sodišče prve stopnje s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku do zneska 35.844,32 EUR z zamudnimi obrestmi, presežni zahtevek pa zavrnilo. Strankam je priznalo pravdne stroške skladno z uspehom in presežek v znesku 6.981,20 EUR naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena ZPP. Ker je v sodbi o individualnem delovnem sporu bilo ugotovljeno, da je bila odpoved nezakonita, je tožeča stranka sklenila z delavcem poravnavo, ki je obsegala tudi znesek iz zavrnilnega dela sodbe. Ta znesek je tožnica delavcu plačala in ji ga je tožena stranka dolžna vrniti. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev.

3. Zoper obsodilni del sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov 338. člena ZPP. Sodbi očita pomanjkanje razlogov zaradi česar le-te ni mogoče preizkusiti. Krivda ni podana tudi zato, ker v iz osebnega kartona zavarovanca ni razvidna terapija. Sodišče ni utemeljilo krivdnega ravnanja tožene stranke glede na predpise Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter Pravil o obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pravnih posledic razveljavitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni mogoče prevaliti na toženo stranko. Zato je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe.

4. Pravdni stranki nista odgovorili na pritožbi nasprotnih strank.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo prvostopno sodbo v napadenih delih in v mejah uveljavljenih razlogov, kakor tudi v smeri tistih pritožbenih razlogov, na katere se ozira po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeni pregled zadeve tudi ni pokazal kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato se v izogib ponavljana sklicuje na razloge prvostopne sodbe, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: K pritožbi tožeče stranke:

7. Znesek 6.981,18 EUR se nanaša na nepremoženjsko škodo, ki jo je njen delavec utrpel zaradi nezakonite prekinitve delovnega razmerja. Kot izhaja iz prvostopne sodbe je nezakonito prenehanje povzročila s svojim krivdnim ravnanjem tožena stranka. Tisti del zahtevka, ki se nanaša na neizplačane plače, zamudne obresti, sodne stroške, itd. je po višini izkazan in se je izplačilo po poravnavi z delavcem opiralo na nedvomne podatke. Drugače pa je z nematerialno škodo, pri kateri je osnova krivdno ravnanje tožene stranke. O višini nematerialne škode za katero odgovarja povzročitelj pa se ne more dogovarjati oziroma skleniti poravnave tretji - to je danem primeru tožeča stranka. V kolikor ne pride do izvensodnega sporazuma med povzročiteljem in oškodovancem, lahko višino denarne škode za duševne bolečine, razžalitev in podobno (člen 179 Obligacijskega zakona - OZ) ugotovi le sodišče po izvedenem postopku. Zato dogovor in izplačilo med tožnico in njenim delavcem ni pravna podlaga za odškodninski zahtevek tožnice do tožene stranke. Prvostopno sodišče je utemeljeno zavrnilo ta del zahtevka.

K pritožbi tožene stranke:

8. Prvostopno sodišče je dovolj obširno utemeljilo krivdno ravnanje tožene stranke. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS je dodati, da je tožeča stranka kot delodajalec ravnala skrbno, ko je izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja šele po pridobitvi dveh odločb senata v Murski Soboti z dne 23.4.2002 in v Mariboru z dne 6.5.2002. Šele po odločbi direkcije tožene stranke z dne 12.8.2002 je tožeča stranka dne 23.9.2002 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo vlogo in pomen zdravniške ugotovitve delavčeve nezmožnosti za delo iz vidika Zakona o zdravstvenem varstvu zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) in Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS štev. 79/1994 in sl.). Tudi pritožbene navedbe ne morejo ovreči prvostopne ugotovitve krivdne odgovornosti, zlasti pa ne morejo prevaliti te odgovornosti na delodajalca iz razloga, da si zdravniška komisija ni ogledala celotne dokumentacije.

9. Tožena stranka se je sklicevala na to, da iz osebnega kartona zavarovanca ni bilo možno videti terapije, zlasti tiste, ki jo je določil psihiater. Povsem logično je, da sta morali obe komisiji in slednjič pritožbeni organ na Direkciji preučiti vso dokumentacijo o diagnostiki in terapiji. Iz poročila Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja Univerze v Ljubljani (priloga A12) izhaja, da se je v sklopu zdravstvene dokumentacije nahajala tudi dokumentacija psihiatra, pri katerem se je H. ves čas zdravil. Iz te dokumentacije je razvidno, da bolnik jemlje zdravilo Amyzol, zaradi katerega ni zmožen opravljati delo voznika. Tožena stranka ni dokazala, da te dokumentacije ni vpogledala iz objektivnih razlogov, torej ne zaradi premalo skrbnega pregleda dokumentacije. V vseh njenih mnenjih je zapisano, da je S.H. poklicni voznik tovornjaka, ob podatku, da ga poleg ostalih zdravnikov zdravil tudi psihiater, bi morala vpogledati tudi terapijo in seznam zdravil, ki lahko vplivajo na psihofizično sposobnost poklicnega voznika. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo krivdno ravnaje tožene stranke, ki ima odločilno besedo pri ugotavljanju zavarovančeve zmožnosti za delo.

10. Iz navedenih razlogov je pritožba tožene stranke neutemeljena.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilih členov 165/1 in 154/1 ZPP.