Jedro

Sprememba razmer nima nujno za posledico tudi znižanja preživnine. Sodišče lahko ugotovi, da je sicer prišlo do spremenjenih razmer, da pa preživninski zavezanec še vedno zmore plačevati preživnino v dosedanji višini ali pa, da zmore plačevati le delno znižano preživnino. Že zaradi ugotovitve, ali je sploh prišlo do spremenjenih razmer, mora sodišče primerjati razmere iz prejšnjega postopka s sedanjimi razmerami, primerjati pa jih mora tudi zaradi odločitve, ali je sploh treba in koliko je treba poseči v določeno preživnino. Zato je materialnopravno preozko izhodišče sodišča druge stopnje, da so pomembne le okoliščine iz petega odstavka 132. člena ZZZDR, ne pa tudi okoliščine iz 129. člena istega zakona.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o toženkinih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in preživnino, ki jo mora tožnik plačevati toženki kot svoji razvezani ženi po 120.000 SIT mesečno, od 1.12.2001 dalje znižalo na 30.000 SIT, zavrnilo pa je le tožbeni zahtevek, da se preživnina zniža že za čas od 1.10.2001 dalje.

Sodišče prve stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi priložena nova dokaza sta dopisa z dne 1.2.2002 in 5.2.2002, oba iz Nemčije, ki ju je toženka pridobila po izdaji sodbe prve stopnje z dne 14.1.2002. Zato je jasno, zakaj se nanju ni mogla sklicevati že v postopku na prvi stopnji. Pred pridobitvijo teh dopisov toženka ni razpolagala s konkretnimi podatki in dokazi, ki bi jih lahko uveljavljala že v postopku na prvi stopnji. Šlo je torej za dovoljene nove dokaze v smislu prvega odstavka 337. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo ravnati po drugem odstavku navedenega člena in ker ni tako ravnalo, je bistveno kršilo navedeno zakonsko določbo. Iz predloženih listin namreč izhaja, da je še vedno mogoče, da tožnik, ki je imel v Nemčiji samostojno skupno prakso, iz tega naslova pridobiva dohodke tudi danes, saj ima še vedno odprt bančni račun in ima tudi še davčne svetovalce. Njegove finančne možnosti so torej bistveno boljše od zatrjevanih. Tožnik je še vedno tudi lastnik premičnega in nepremičnega premoženja, kot je bilo ugotovljeno v prejšnji pravdi, pa sodišče prve stopnje tega v sedanjem postopku ni upoštevalo, sodišče druge stopnje pa na to pritožbeno opozorilo ni odgovorilo. Njegovo pojasnilo na pritožbeno opozorjeno nujnost, da je treba zaslišati tožnika, tudi ni zadostno, saj ne odgovarja na pritožbeno prikazana neskladja med tožnikovimi navedbami in njegovimi dokazi. Revizija opozarja, da se v primerjavi s prejšnjo pravdo tožnikovo premično in nepremično premoženje ni zmanjšalo, saj tega tožnik ni niti zatrjeval, zmanjšali so se le njegovi tekoči prihodki. Ob ugotovljeni spremembi bi morali sodišči ponovno ugotavljati raven zadovoljevanja toženkinih življenjskih potreb. Materialno pravo iz petega odstavka 132. člena in iz 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 14/89 p.b. do Ur. l. RS, št. 110/2002 - ZZZDR) je zmotno uporabljeno, ker ni upoštevana v prejšnjem postopku ugotovljena raven toženkinih potreb. Revizija graja razloge sodišča druge stopnje, da tudi tako znižana preživnina s pokojnino vred še vedno zagotavlja solidno preživetje. V prejšnjem postopku je sodišče upoštevalo, da ob dolgoletnem prejemanju visoke preživnine ni mogoče radikalno znižati te preživnine in tako poseči v toženkin utečen življenjski ritem, zlasti ker gre za starejšo osebo. Ta pomembna okoliščina se v sedanjem sojenju ni upoštevala, čeprav se ni spremenila.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija glede na vrednost revizijsko izpodbijanega znižanja preživnine (drugi odstavek 367. člena ZPP v zvezi s 40. členom ZPP) dovoljena. Utemeljena pa je predvsem zaradi preozkega materialnopravnega izhodišča obeh sodišč, kaj je treba upoštevati pri odločanju o znižanju preživnine, če res pride do spremenjenih razmer v primerjavi z razmerami v času zadnjega odločanja. Zato revizijsko sodišče najprej povzema nekatere dejanske ugotovitve obeh sodišč o dogajanju pred vložitvijo sedaj obravnavane tožbe.

Pravdni stranki sta se razvezali leta 1986, vendar preživnina toženki ni bila določena s sodbo o razvezi zakonske zveze. Zanjo sta se sporazumeli sami pravdni stranki. V postopku zaradi razdružitve skupnega premoženja sta 12.9.1989 pod opr. št. N 116/89 sklenili sodno poravnavo, s katero se je tožnik toženki zavezal plačevati po 1.750 DEM mesečne preživnine, toženka pa umakniti tožbo zaradi plačevanja preživnine, ki jo je vložila v Nemčiji. S to poravnavo sta rešili še druga vprašanja in tudi nekaj drugih odprtih pravd. Po vrnitvi iz Nemčije in upokojitvi je tožnik vložil tožbo za znižanje preživnine od 1750 DEM na 50.000 SIT. Sodišče je s sodbo z dne 5.5.1999 pod opr. št. P 165/97-32 njegovemu tožbenemu zahtevku delno ugodilo in preživnino znižalo na 120.000 SIT, presežni tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Med razlogi je navedlo tožnikovo upokojitev, nižji zaslužek iz honorarnega dela doma kot v Nemčiji, upoštevalo premoženjske razmere obeh pravdnih strank, na toženkini strani pa tudi v sedanji reviziji poudarjeno okoliščino o neprimernosti poseganja v njen doseženi življenjski standard.

Doslej povedano pomeni, da sta se obe sodišči v sedanji pravdi pravilno sklicevali na peti odstavek 132. člena ZZZDR, po katerem lahko sodišče na predlog prizadetega zniža s pravnomočno odločbo določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Ugotovili sta, da so tožnikovi prejemki iz honorarnega dela sedaj bistveno nižji, saj so izkazani le v letnem znesku 100.000 SIT, kolikor dobi tožnik pri I. d.o.o., ne dela pa več pri H. d.o.o., kjer je prej prejel tudi do 3.000.000 SIT letno. Ugotovili sta še, da toženka sedaj prejema pokojnino z varstvenim dodatkom v skupnem znesku 60.000 SIT.

Nedvomno je torej, da je prišlo do spremenjenih razmer v smislu navedene zakonske določbe. Vendar revizijsko sodišče poudarja, da vsaka sprememba nima nujno za posledico tudi znižanja preživnine. Sodišče lahko ugotovi, da je sicer prišlo do spremenjenih razmer, da pa preživninski zavezanec še vedno zmore plačevati preživnino v dosedanji višini ali pa, da zmore plačevati le delno znižano preživnino. Že zaradi ugotovitve, ali je sploh prišlo do spremenjenih razmer, mora sodišče primerjati razmere iz prejšnjega postopka s sedanjimi razmerami, primerjati pa jih mora tudi zaradi odločitve, ali je sploh treba in koliko je treba poseči v določeno preživnino. Zato je materialnopravno preozko izhodišče sodišča druge stopnje, da so pomembne le okoliščine iz petega odstavka 132. člena ZZZDR, ne pa tudi okoliščine iz 129. člena istega zakona, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje (na 81. člen ZZZDR in v njem določene pogoje se ni moglo sklicevati, ker sta se pravdni stranki dogovorili za preživnino več let po razvezi s sodno poravnavo v nepravdnem postopku). Zato je tudi materialnopravno zmotno stališče pritožbenega sodišča, da v tej pravdi ni pomembno ostalo premoženje (nepremičnine, premičnine, očesni ambulanti, avtomobil itd.) tožnika, ker se spremembe na tem področju niso zatrjevale. Toženka je na to premoženje v pritožbi utemeljeno opozarjala. Zato je treba pritrditi njenemu revizijskemu stališču, da neuveljavljanje sprememb na tem področju pomeni, da to premoženje še obstaja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialnopravno preozko tudi izhodišče sodišča prve stopnje pri uporabi 129. člena ZZZDR, po katerem se preživnina določi po potrebi upravičenca in po možnostih zavezanca. Ker nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da so se toženki potrebe bistveno znižale, jih sodišče praviloma ne bi smelo samo ugotavljati in nato oceniti po splošnih podatkih in v nižjem znesku, kot so bile ugotovljene v prejšnjem sojenju. Tako ugotavljanje bi bilo potrebno le, če tožnik zaradi na svoji strani bistveno spremenjenih razmer tolikšne preživnine ne bi več zmogel plačevati. Izrečno take ugotovitve pa ni v nobeni sodbi. Sodišče prve stopnje je ob napačnem izhodišču o splošnih podatkih o 59.000 SIT življenjskih stroškov upokojenca v letu 2001 poudarilo predvsem, da bo 60.000 SIT toženkinih lastnih prejemkov in 30.000 SIT preživnine zadoščalo za dostojno življenje 76 let stare toženke, saj so potrebe starejših ljudi manjše, sodišče druge stopnje pa je poudarilo, da bo to zadoščalo za sicer skromnejše, a solidno preživetje. Nobeno od sodišč se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali sploh in koliko je treba poseči v toženkin življenjski standard, zlasti pa, ali tožnik kljub dokazano znatno nižjim prejemkom iz honorarnega dela (v tožbi je zatrjeval, da teh prejemkov sploh nima več) še zmore plačevati preživnino v dosedanji višini ali vsaj samo v delno znižani višini. Prav v zvezi z vprašanjem tožnikovih možnosti je toženka v pritožbi utemeljeno opozarjala na neskladje med njegovimi trditvami o premoženjskih razmerah in njegovimi dokazi, da naj bi v letu 2001 za stanovanje v Ljubljani plačeval 95.000 SIT in še tekoče stroške tega stanovanja, takrat še plačeval 120.000 SIT preživnine in kril vse svoje ostale življenjske stroške, čeprav naj bi njegovi prejemki s honorarnim delom vred znašali manj kot 185.000 SIT mesečno. Te okoliščine je izpodbijala tudi s pritožbi priloženimi dokazi, torej dopisoma iz Nemčije z dne 1. in 5.2.2002. Revizijsko sodišče ocenjuje kot preozko stališče pritožbenega sodišča, da toženka ni izkazala, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogla pravočasno uveljavljati, saj dokazov o dejstvih, ki so že obstajala, toženka že glede na datum obeh dopisov ni mogla prej predložiti.

Revizijsko sodišče je po vsem obrazloženem zaradi materialnopravno preozkega in zato zmotnega izhodišča obeh sodišč, v posledici takih izhodišč pa tudi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP toženkini reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.