Jedro

Sodna praksa ne terja, da se v tovrstnih sporih za posamezni dan navede posamezna dela in naloge, za kar se zavzema toženka. Navedbe tožnika so sicer res splošne, kot opozarja toženka je tožnik trdil, da je na proste dneve po potrebi razvažal perilo in vodo ter opravljal izvoze vozil, vendar pa je kljub temu zadostil trditvenemu bremenu, saj je za določena opravila zatrjeval, da jih je opravljal dnevno.

Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ob nedeljah ni mogel biti prost, saj je moral takrat voziti avtobus. Priče sicer tega niso povedale za vsako od posameznih nedelj, kjer je zabeleženo, da je bil tožnik prost, vendar so vse potrdile, da je moral ob nedeljah voziti avtobus, kar zadostuje.

Za ostalih 16 dni tedenskega počitka, za katere je bila tožniku prisojena odškodnina, iz sodbe ne izhaja, kakšne so bile konkretne zadolžite tožnika v času, ko naj bi koristil tedenski počitek in koliko časa je ta dela opravljal. Za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ko je zaveden kot prost in koliko časa. Ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik na ostale proste dneve, ki niso nedelje, opravljal določena dela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka za znesek 2.300,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016 do plačila ter v II. točki glede stroškov postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje (za plačilo zneska 1.006,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016 do plačila).

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 3.306,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka) ter stroške postopka v višini 1.333,03 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev zahtevka oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče ni niti za en dan, ki je v evidenci označen kot prost, natančno opredelilo katero nalogo je moral tožnik opravljati in po čigavem ukazu. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora tožnik za vsak posamezni dan izkazati katere delovne naloge in zadolžitve je imel na evidentiran prost dan in kdo mu je te naloge odredil. Tožnik je le pavšalno navajal o svojih zadolžitvah kot voznik avtobusa in intervencijskih vozil (vlečna služba). Njegove navedbe so bile nekonkretizirane, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripada le, če tožniki dokažejo, da so tudi na proste dneve po ukazih nadrejenih morali opravljati naloge, ki presegajo standardna opravila. Toženka je s predloženimi evidencami dokazala, da je imel tožnik zagotovljen tedenski počitek. Tožnik tem evidencam tekom misije ni ugovarjal. Šele sedaj je izpovedal, da je nadrejenemu omenjal, da ni prost. Sodišče je zmotno zaključilo, da je tožnik evidence podpisal na podlagi ukaza, saj tega ni izpovedal niti tožnik. Sodišče ni upoštevalo izpovedi A. A., da evidence v 90 % držijo in je tožniku priznalo odškodnino za vse dni in ne le 2 do 3. Že dejstvo, da v evidenco kot proste niso zavedene le nedelje, dokazuje njihovo verodostojnost. Tožnik je bil na nedeljo prost le 7x, nobena priča pa ni povedala, da je čisto vsako nedeljo ali soboto vozil avtobus. Na četrtek je bil prost le en dan, z nobenim dokazom pa ni podprto, da bi prav na ta četrtek v B. potekala maša za pripadnike Slovenske vojske, tega ni tožnik niti zatrjeval. Tožnik tudi ni dokazal, da bi na prosti dan razvažal perilo, vodo ali hrano. Zaslišani niso povedali, na katere dneve naj bi te aktivnosti potekale, C. C. pa je povedal, da se je perilo razvažalo 2x na teden, voda po potrebi oziroma 2x na mesec, hrana pa le, ko je bila manevrska četa v B. V nasprotju z obrazložitvijo sodišča je razvoz hrane, saj se ne ve, kdaj je bila manevrska četa v B., prav tako ni nihče izpovedal, da je šlo za vsakodnevni prevoz kosil. Sodišče ni upoštevalo, da je bilo v enoti oskrbe šest pripadnikov in tožnik ni bil edini, ki je prevažal hrano, pijačo in obleke. Napačna je tudi ocena, da je bil tožniku kraten tedenski počitek zaradi izvleke. Sodišče je dalo večjo težo izpovedi A. A. (da so se vlekla pokvarjena vozila na 3 dni) kot neposredno nadrejenega D. D. (da je bilo izvlek 6 ali 7). Statistično ni verjetno, da bi prihajalo do izvlek vedno prav na tožnikov prost dan. Poleg tega je C. C. izpovedal, da je do okvar prihajalo mesečno, ne pa vsak teden. Prav tako ne drži, da je moral tožnik vsak dan čistiti in vzdrževati vozila. To je izpovedal le tožnik. A. A. je povedal, da je generalno čiščenje zahteval enkrat na teden, D. D. pa, da gre za pregled pred uporabo. Sodišče ni dovolj raziskalo dejanskega stanja in ni ugotavljalo katere naloge je na posamezen dan opravljal tožnik, prav tako bi moralo dati večjo težo listinskim dokazom. Na podlagi izpovedi A. A., da je bil tožnik bolj obremenjen kot ostali, ni mogoče splošno stališče, da mu je bil kršen tedenski počitek. Prav tako sodišče ni ugotavljalo, koliko časa je tožnik porabil za opravljanje katere od nalog. Tožnik vtožuje znesek, kot če bi delal cel dan, iz opisa nalog pa je evidentno, da niso trajale cel dan.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam toženke, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o tožnikemu zahteveku za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka skladno z določili 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 29. 10. 2014 do 29. 4. 2015 napoten na opravljanje vojaške službe v okviru KFOR na Kosovo. Toženka bi mu morala zagotoviti 23 dni tedenskega počitka, kar ni storila, zato je tožnik opravil več dela, kot bi ga v skladu s pogodbo o zaposlitvi moral. Sodišče prve stopnje je zato tožniku prisodilo odškodnino tako, da je urno postavko tožnikove plače (plačo je delilo s 174 urami) množilo z 8 urami in dobilo dnevno postavko (143,76 EUR), ki jo je množilo s 23 dnevi.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na pomanjkljivo trditveno podlago. Tožnik je navajal, da je na misiji opravljal delo voznika avtobusa in intervencijskih vozil, vlečno službo, razvažal je perilo, prevažal hrano, čistil, vzdrževal in popravljal vozila, biti je moral v pripravljenosti in imel je sestanke v zvezi z organizacijo dela. Na prvem naroku za glavno obravnavo je še navedel, da je na dneve, ki so po evidencah označeni kot prosti, opravljal naloge po nalogu D. D., in sicer je čistil vozila, jih popravljal in po potrebi razvažal perilo, vodo ter opravljal izvoze vozil, vsak dan pa je imel tudi sestanek v zvezi z organizacijo dela. Sodna praksa ne terja, da se v tovrstnih sporih za posamezni dan, navede posamezna dela in naloge, za kar se zavzema toženka.1 Navedbe tožnika so sicer res splošne, kot opozarja toženka je tožnik trdil, da je na proste dneve po potrebi razvažal perilo in vodo ter opravljal izvoze vozil, vendar pa je kljub temu zadostil trditvenemu bremenu, saj je za določena opravila zatrjeval, da jih je opravljal dnevno.

8. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo listinskim dokazom. ZPP ne pozna dokaznih pravil. Sodišče na podlagi skrbne in vestne presoje vsakega od izvedenih dokazov in vseh skupaj na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj ni sledilo evidencam toženke in štelo, da je bil tožnik prost 20 dni, saj je tudi priča A. A. povedala, da evidence niso vedno odražale dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotavljalo, ali je imel tožnik na misij dejansko možnost koristiti tedenski počitek.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnik zaslišan ni povedal, da je dobil ukaz za podpis evidenc, zato naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje s tem v zvezi napačna. Za evidence je tožnik povedal, da je bilo rečeno, da naj jih podpišejo, pred tem pa je pojasnil, da je vojska specifična struktura, če dobiš ukaz, moraš to narediti. Poleg tega je v nadaljevanju na vprašanje pooblaščenca toženke, zakaj je podpisal evidenco pojasnil, da drugače enostavno ni šlo, na nadaljnje vprašanje, kdo mu je ukazal, da naj evidenco podpiše, pa je pojasnil, da stotnik D. D. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo 7 od zatrjevanih 20 prostih dni nedelja, na nedelje pa je tožnik skozi celoten dan opravljal delo voznika avtobusa. Pritožba sicer nasprotuje takšni ugotovitvi, vendar neutemeljeno. Na podlagi izpovedi D. D., A. A. in C. C. je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ob nedeljah ni mogel biti prost, saj je moral takrat voziti avtobus. Priče sicer tega niso povedale za vsako od posameznih nedelj, kjer je zabeleženo, da je bil tožnik prost, vendar so vse potrdile, da je moral ob nedeljah voziti avtobus, kar zadostuje. Priča D. D. je sicer še povedala, da je bil tožnik prvo (tj. 2. 11. 2014) in zadnjo nedeljo ( tj. 26. 4. 2015) na misiji prost, vendar navedeni nedelji nista označeni kot prosti v evidencah toženke. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opravljal vožnje ob nedeljah čez celotni dan, je tožniku za 7 dni utemeljeno prisodilo odškodnino za 8 ur v skupni višini 1.006,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016.2

11. Za ostalih 16 dni tedenskega počitka, za katere je bila tožniku prisojena odškodnina, pa pritožba utemeljeno ugovarja, da iz sodbe ne izhaja, kakšne so bile konkretne zadolžite tožnika v času, ko naj bi koristil tedenski počitek in koliko časa je ta dela opravljal. Za presojo, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek, je ob pravilni materialnopravni presoji bistveno, kaj je počel na dan, ko je zaveden kot prost in koliko časa.3 Ne zadostuje splošna ugotovitev, da je tožnik na ostale proste dneve, ki niso nedelje, opravljal določena dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo le, da je tožnik poleg vožnje avtobusa opravljal še več drugih nalog, vendar za nobeno ni ugotovilo, da bi jih opravljal vsak dan misije ali prav na katerega od prostih dni. Glede voženj avtobusa ob sobotah toženka utemeljeno opozarja, da ne priče ne tožnik niso potrdili, da je vsako soboto opravljal delo voznika avtobusa. Zaključek, da je tožniku vožnja avtobusa ob sobotah onemogočala tedenski počitek, je tako preuranjen, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnik to delo opravljal prav na soboto, ko naj bi bil prost. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik opravljal naloge voznika dežurnega vozila za izvleklo, pri čemer iz ugotovitev ne izhaja, da je to nalogo opravljal vsak dan. Glede na to, da je sodišče prve stopnje verjelo priči A. A., da se je to dogajalo dva do trikrat na teden, ter priči C. C., da je do okvar prihajalo večkrat tedensko, a ne vsak teden, prav tako je ugotovilo, da sta to nalogo opravljali dve osebi, ne le tožnik, slednje ne zadostuje za zaključek, da je tožnik na ostale dneve, ko bi moral biti prost, opravljal izvleko vozil. Enako velja za ugotovitev, da je moral tedensko razvažati različne dobrine (perilo, vodo). Ker ne gre za dnevno nalogo, pri čemer je potrebno upoštevati tudi skladne navedbe strank, da je bilo za oskrbo zadolženih 6 pripadnikov, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, na katerega od zatrjevanih prostih dni, je bila ta naloga tožniku odrejena. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da če tožnik ni opravljal voženj, je opravljal delo v delavnici, ni pa ugotovilo, kdaj je do tega prišlo. Za zaključek, da tožnik ni imel tedenskega počitka, tudi ne zadošča izpoved priče A. A., da je tožnik delal več kot ostali in je bil med bolj obremenjenimi v kontingentu ter D. D., da je bilo težavno zagotavljati tedenski počitek. Slednje namreč še ne pomeni, da se tožniku tedenski počitek ni zagotovil. 12. Pritožba nadalje utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje mimo trditvene podlage ugotovilo, da je tožnik ob četrtkih vozil pripadnike k maši v B. Tožnik tega opravila ni navajal kot ene od nalog, ki jih je opravljal na dneve tedenskega počitka, o tem je le izpovedal, vendar izpoved stranke in prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče prve stopnje tako ne bi smelo upoštevati navedene naloge (7. in 212. člen ZPP) in na tej podlagi ugotoviti, da tožniku ni bil omogočen tedenski počitek.

13. Toženka pravilno opozarja tudi na napačno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vsak dan vozil kosila v samostan B. Priča C. C. ni izpovedala, da je tožnik dnevno vozil kosilo v samostan B., ampak le, ko je bila tam četa, prav tako tega ni povedal tožnik. Tožnik je zaslišan povedal le, da se je hrana vozila. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožnik in C. C. potrdila, da je bil razvoz hrane v samostan B. delovna obveznost tožnika, ki jo je moral opravljati dnevno, je tako zmotna. Posledično je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožniku zaradi te naloge kršen tedenski počitek, saj ne gre za nalogo, ki bi jo tožnik opravljal dnevno, poleg tega je bilo v oddelku oskrbe 6 pripadnikov, sodišče pa ni ugotovilo, kdaj jo je tožnik opravil na prosti dan.

14. Materialnopravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da če je tožnik na dan, ko bi moral imeti tedenski počitek, opravljal delo, upravičen do odškodnine v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan. Tožnik sicer ni opredelil, ali zahteva plačilo za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, iz njegovih navedb pa izhaja, da uveljavlja plačilo zaradi škode, ki mu je nastala zaradi več opravljenega dela. Ker tožnik škode in višine le te ne uveljavlja v neposredni posledici kršitve pravice do tedenskega počitka, temveč zaradi več opravljenega dela, mu lahko pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur za vsak dan, ko je opravljal kakšno nalogo.4 Posledično je pomembno ne le kaj je tožnik delal na dneve, ko bi moral imeti tedenski počitek, ampak tudi obseg dela na prosti dan.

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo, in sicer za plačilo odškodnine za 16 dni v višini 2.300,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu v I. točki izreka razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka sodbe glede stroškov postopka, saj končni uspeh strank še ni znan. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku, v okviru že podanih tožnikovih navedb, upoštevajoč zgoraj pojasnjeno, dopolni dokazni postopek v smeri ugotovitve konkretnih nalog, ki jih je tožnik moral opravljati na dneve predvidenega počitka, ki so po svoji vsebini in obsegu pomenile kršenje pravice do tedenskega počitka, predvsem pa tudi čas njihovega trajanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno in dopolniti dokazni postopek, še posebej zaradi presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

16. V preostalem delu, tj. glede odškodnine za 7 dni tedenskega počitka v skupni višini 1.006,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2016, je pritožba glede na že pojasnjeno neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. VIII Ips 34/2021, VIII Ips 20/2021. 2 Za tri dni je zahtevek tožnika utemeljen že glede na trditve toženke, da mu je tekom misije zagotovila 20 dni tedenskega počitka, tožnik pa je bil upravičen do 23 dni tedenskega počitka. 3 Prim. VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 20/2021, VIII Ips 41/2022. 4 Prim. VIII Ips 41/2022.