Jedro

Ker sta od časa odločanja o prejšnji zahtevi ostala nespremenjena tako materialnopravna podlaga kot tudi dejansko stanje, na kateri temeljita tako prva kot ponovna zahteva, bi moral prvostopenjski organ po določbah 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zahtevo zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, s katero je tožnica zahtevala odpravo odločbe tožene stranke z dne 8.8.2001. Tožena stranka je z navedeno odločbo v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 13.4.2001, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja-begunca za čas od 15.2.1944 do 15.5.1945, njen zahtevek pa zavrnila. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je bil zahtevek tožnice z odločbama tožene stranke zavrnjen že 16.3.1998 in 27.3.2000, ker je bilo ugotovljeno, da obstoječi predpisi ne dajejo podlage za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Tožnica je nato 5.3.2000 ponovno vložila vlogo za priznanje statusa, ki je vsebovala enak zahtevek kot prva vloga.

Organ prve stopnje bi moral zato na podlagi 4. točke 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, dalje ZUP) tožničino vlogo zavreči, saj se do izdaje nove odločbe (z dne 13.4.2001) ni spremenilo ne dejansko in ne pravno stanje, ki je podlaga tožničinega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pritrdilo stališču tožene stranke, da je potrebno odločbo organa prve stopnje odpraviti. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da je tožnica v isti stvari najprej dne 29.1.1996 podala vlogo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca, na podlagi katere ji je Upravna enota S. z odločbo z dne 11.2.1997, priznala uveljavljani status, ki pa jo je tožena stranka z odločbo z dne 16.3.1998 odpravila. Tožnica je nato ob uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 43/99, dalje ZZVN-D) v isti zadevi ponovno vložila zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ki ji ga je Upravna enota S. priznala z odločbo z dne 10.9.1999. Tudi ta odločba je bila z odločbo tožene stranke z dne 7.3.2000 odpravljena. Obe odločbi tožene stranke sta postali pravnomočni, zato je odločitev tožene stranke, ob uporabi 4. točke 129. člena ZUP pravilna. Ta namreč določa, da organ zavrže zadevo, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je bila izdana zavrnilna odločba, dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo.

Zoper tako odločitev je tožnica vložila pritožbo. Navaja, da se njen zahtevek z dne 5.3.2000 bistveno razlikuje od zahteve v prvem postopku, saj sedaj podrobno opisuje vrsto in vzroke vojnega nasilja, predlaga pa tudi dve novi priči. Ni pravilna ugotovitev tožene stranke, da v ponovnem zahtevku ni navedla nobenih dejstev in dokazov, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve. Zato se tudi čudi sodbi, ki zgolj povzema trditve tožene stranke in meni, da sodišče prve stopnje ni imelo vpogleda v vse dokumente v spisu.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da o ponovni zahtevi tožnice v upravnem postopku ni bilo mogoče meritorno odločati. Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP mora organ zahtevo zavreči, če pri njenem preizkusu ugotovi, da je o stvari že pravnomočno odločeno in je bila izdana zavrnilna odločba ter se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožnica s svojo zahtevo z dne 5.3.2001 uveljavljala status žrtve vojnega nasilja po določbah 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 19/00, 28/00, in 1/01, dalje ZZVN). Zatrjevana dejanska podlaga, na katero je svojo zahtevo oprla, namreč, da je bila vas K. in njena domača hiša dne 15.2.1944 požgana s strani okupatorja, zaradi česar se na svoj dom ni mogla vrniti še leto in pol, je tudi po presoji pritožbenega sodišča enaka dejanski podlagi, ki jo je tožnica zatrjevala v prejšnjem postopku in v katerem je bila njena zahteva z odločbo tožene stranke z dne 27.3.2000 pravnomočno zavrnjena. Tožena stranka je s citirano odločbo zahtevo zavrnila iz razloga, ker je bila tožnica v času nasilnega dejanja požiga pri sorodnikih v G. in nad njo osebno ni bil izvršen noben nasilni ukrep oziroma dejanje po ZZVN niti ni bila takrat pregnana. Prav tako pa je od časa odločanja o prejšnji zahtevi ostala nespremenjena materialnopravna podlaga, na kateri temeljita tako prva kot ponovna zahteva in po kateri je žrtev vojnega nasilja oseba, ki je bila nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše s strani okupatorja ali njegovih sodelavcev. Zato bi moral prvostopenjski organ glede na zgoraj navedeno določbo ZUP novo zahtevo za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja zavreči, saj o zahtevah, o katerih je bilo v upravnem postopku že meritorno odločeno, ni mogoče ponovno odločiti, če se v času od prvega odločanja ni spremenila materialno pravna podlaga ali dejansko stanje, ki je podlaga zahtevi. Ob tem pa je potrebno tožnici pojasniti, da zgolj podrobnejše opisovanje vzrokov in vrste nasilja ter predlaganje dveh dodatnih prič v zvezi s tem, še ne pomeni spremembe dejanske podlage, kot to zmotno meni v pritožbi. Da se v predmetni zadevi zahtevek opira na enako dejansko podlago kot v prejšnjih postopkih pa je razvidno tudi iz tožbe, saj celo v njej tožnica še vedno vztraja pri trditvah, da je žrtev vojnega nasilja zaradi požiga vasi K., pri čemer pa ne zanika, da je bila v kritičnem času pri sorodnikih v Italiji.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.