Jedro

Le tedaj, ko je meja dokončno urejena v katastrskem postopku, se domneva močnejša pravica po tako določeni meji, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Res se nasprotni udeleženec ni strinjal z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice, vendar to glede na določbo 3. odstavka 77. člena SZP ni bila ovira za dokončanje postopka za določitev meje na podlagi močnejše pravice. Kadar vrednost spornega prostora ne presega dvojnega zneska, do katerega v sodnem postopku odloča sodnik posameznik (4.000,00 EUR), uredi sodišče mejo po močnejši pravici brez soglasja strank.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep v izpodbijanem delu (v točkah 2 do 6 izreka) potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo izrek sklepa z dne 25.11.2009 v 3. vrsti in številko „3,15“ nadomestilo s številko „5,13“ (1. točka izreka); določilo mejo med parcelami 1370/3, 1482/1, 1370/2 in 1369/2, vse k.o. L., tako, da poteka od mejnega znamenja v točka A1 do mejnega znamenja v točki B1 (navaden kamen), od točke B1 proti jugozahodu naprej v ravni liniji do nespornega mejnega znamenja v točki C1 (navaden kamen) (2. točka izreka); določilo vrednost spornega mejnega prostora 1766, 20,00 EUR (3. točka izreka); določilo mejo na podlagi močnejše pravice (4. točka izreka); odločilo, da je skica zamejničenja z izmeritvenimi podatki z dne 25.11.2009, sestavni del sklepa (5. točka izreka); odločilo, da sta V. D. in J. D. nerazdelno dolžna povrniti v 15 dneh S. T. polovico stroškov izvedenca in polovico sodnih taks za predlog in odločbo, v znesku 509,77 EUR (6. točka izreka).

Zoper sklep sta nasprotna udeleženca V. D. in J. D., vložila vsak svojo pritožbo.

V. D. pritožbenih razlogov izrecno ne navaja, smiselno pa uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v skladu s predlogom nasprotnega udeleženca, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je potrebno mejo urediti po katastrski meji in ne po močnejši pravici. Ni res, da bi vse stranke dale soglasje za takšno določitev meje, nasprotni udeleženec je jasno povedal, naj se meja določi po katastrski meji. Predlagatelj spornega prostora ni priposestvoval, saj ni bil v dobri veri, saj je vedel, da je lastništvo sporno in da nasprotna udeleženca D. nasprotujeta uporabi spornega dela zemljišča. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je napačna, na podlagi izvedenih dokazov, bi bilo potrebno zaključiti, da spornega prostora niso uporabljali predlagatelj ali njegovi pravni predniki. Meja med parcelami T. in D., je potekala v ravni liniji, kar je logično tudi glede na teren. Škarpa oziroma preje naravna brežina, ne more pomeniti, da je tam potekala meja, saj je bila ta nad brežino oziroma sedanjo škarpo. Tudi priči N. in F. O. sta potrdili, da je meja potekala v ravni liniji, pri čemer je bila N. O. prej sama lastnica te nepremičnine. Povedala je, da so imeli T. gredo, vendar ne do tam, kot sedaj zatrjuje predlagatelj. Ta je hotel imeti sporni del zemljišča, da bi tam gradil hišo, če bi meja potekala v ravni liniji (C1 – B2 – A2) za to ne bi imel dovolj prostora, zato so T. začeli zatrjevati, da je sporni prostor njihov. D. sta pojasnila, zakaj sta od predlagatelja oziroma od njegovega pravnega prednika potrebovala soglasje (za gradnjo hiše), takšno soglasje je bilo pač potrebno, nista ga zahtevala iz razloga, ker bi bili T. lastniki tega dela nepremičnine. Sodišče zato ne more šteti, da je to dokaz priznanja lastninske pravice T. (stran 5 sklepa). Če so sporni del zemljišča T. kupili že leta 1969, ko naj bi bila meja pokazana takšna kot trdijo, potem se ne bi bilo potrebno sklicevati na priposestvovanje, saj bi takrat pridobili nepremičnino v last in posest. Sporni prostor so uporabljali D. oziroma njihovi pravni predniki, kar je izpovedala predvsem N. O.. Sodišče verjame, da naj bi oče predlagatelja zasadil oreh, vendar pa ni nobenega razloga, da bi oreh zasadil na vrhu brežine. Oreh se je očitno zasadil sam. D. sta nasprotovala gradnji škarpe, pritožnik je T. to takoj povedal. Priči M. zadeve ne morejo biti znane, saj je odšel v internat že leta 1966, sicer pa je tudi izpovedoval različno v zvezi z dejstvom, do kod naj bi segala njiva. Bratu predlagatelja, M. T., ne gre verjeti, zelo malo verjetno je, da bi otroci s sedmimi leti kosili travo in se zanimali za mejo s sosedi. Da je meja potekala v ravni liniji, je povedala tudi priča K.. Da se je oreh zasadil sam, je povedala priča A., prav tako je potrdil mejo v ravni liniji. Tudi v mapnih kopijah, npr. katastrskem načrtu iz leta 1987 je razvidno, da gre za ravno linijo med parcelama D. in T.. Sodišče ni z ničemer relevantno ugotovilo vrednosti spornega prostora, zato ni imelo pogojev za odločanje na podlagi močnejše pravice. Postavljeni mejniki niso relevantni in se sodišče ne bi smelo opreti nanje. Pritožnik nasprotuje tudi odločitvi glede plačila stroškov. Sklep v tem obsegu ni obrazložen, ni jasno, kako je sodišče prišlo do takega zneska, nobenega razloga tudi ni, da bi nasprotni udeleženec kril stroške, ki jih je povzročil predlagatelj. Stroški taks za predlog in odločbo nikakor niso skupni stroški. Če je že potrebno kriti stroške predlagatelja, bi jih morali kriti vsi nasprotni udeleženci, saj je sodišče določalo mejo med vsemi parcelami.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Nasprotna udeleženka J. D. se pritožuje brez navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa zaradi nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, pred drugim sodnikom. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zavrnilo njen predlog, da izvedenec geometer pokaže katastrsko mejo. Priposestvovanja nikoli ni bilo. Ker sodišče ni ugotovilo katastrske meje, tudi ni pravilno ugotovilo velikosti spornega prostora in v posledici tudi ne njegove vrednosti. Izpodbijani sklep je neutemeljen in nezakonit. Pritožbi nista utemeljeni.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni tisti absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Pritožba graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje, glede katere pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v skladu z določbo 8. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP, je pa tudi povsem prepričljiva. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki so ga vodili k odločitvi, kot jo je sprejelo, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: V čem naj bi bil izrek napačen glede na skico, ki je sestavni del sklepa, iz pritožbe V. D. ni jasno razvidno (4. odstavek stran 5 pritožbe), kakšnih razhajanj pritožbeno sodišče ne vidi.

Med predlagateljem in udeležencema D. je sporno, kje poteka meja med njunimi parcelami (parc. št. 1370/3, k.o. L. v lasti predlagatelja in parc. št. 1370/2 v solasti D.). Vsaka od strani je pokazala različen potek meje – predlagatelj po točkah A1, B1 in C1, nasprotna udeleženca po točkah A2, B2 in C1 (glej k sklepu priloženo skico geodeta M. K.). Kje poteka katastrska meja ni bistveno, saj se meja v sodnem postopku ne določa po katastru (77. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ). Le tedaj, ko je meja dokončno urejena v katastrskem postopku, se domneva močnejša pravica po tako določeni meji (2. odstavek 77. člena SPZ), za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Res se nasprotni udeleženec V. D. ni strinjal z ureditvijo meje na podlagi močnejše pravice, vendar to, glede na določbo 3. odstavka 77. člena SZP, ni bila ovira za dokončanje postopka za določitev meje na podlagi močnejše pravice. Kadar namreč vrednost spornega prostora ne presega dvojnega zneska, do katerega v sodnem postopku odloča sodnik posameznik (4.000,00 EUR), uredi sodišče mejo po močnejši pravici brez soglasja strank. Sodišče prve stopnje je določilo vrednost spornega zemljišča na 1.766,20 EUR. Ne drži, da sodišče prve stopnje „ni z ničemer relevantno ugotovilo vrednosti spornega prostora“, kot to povsem pavšalno trdi v pritožbi V. D.. Obrazložitev sodišča prve stopnje je (tudi) v tem obsegu izčrpna, prepričljiva in pravilna (2. odstavek, stran 5 sklepa).

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno sprejelo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Izpovedbe prič je primerjalo tudi z ostalimi dokazi. Pri tem je upravičeno izpostavilo dejstvo, da izpovedbe prič, ki so potrdile uživanje spornega prostora s strani predlagatelja in njegovih pravnih prednikov, potrjuje (objektivno) dejstvo, da sta morala udeleženca D. pridobiti soglasje pravnega prednika predlagatelja za gradnjo hiše na svoji parceli glede na to, da se je njun objekt približal parceli F. T. bliže kot 4 metre (razlogi stran 3 sklepa). Da je bilo to soglasje potrebno prav iz navedenega razloga, je jasno razvidno iz dopisa tedanje S. O. S. z dne 19.6.1979 (priloga A11). Upravičeno je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi različna pričanja A. H. v zadevi N 32/98 in v tej zadevi. Dovolj prepričljivi so tudi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z orehom, ki raste na spornem zemljišču. Sicer pa tudi, če bi se oreh zasadil sam, je bistveno, da so orehe pobirali predlagatelj in njegovi pravni predniki in tudi s tem izkazali uživanje spornega dela zemljišča. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je predlagateljev oče že 8.1.1969 od M. P. kupil tedaj še enovito parcelo 1370/1, k.o. L., ki je že takrat obsegala tudi sporno zemljišče (pri čemer se očitno že takrat ni gledalo na katastrske meje, pa tudi ne pozneje, kot je to prepričljivo pokazal dokazni postopek). Iz te enovite parcele je pozneje nastala tudi parcela 1370/3, iste k.o., v obsegu katere se je našlo tudi sporno zemljišče. Kupljeno zemljišče, vključno s spornim, na katerem se je nahaja njiva, so uživali predlagatelj in njegovi pravni predniki kot dobroverni posestniki in to vse od kupoprodajne pogodbe iz leta 1969 dalje. Nasprotnima udeležencema ni uspelo dokazati nedobrovernosti njihove posesti. To posest so predlagatelj in njegovi pravni predniki neovirano izvajali več kot 20 let, s čimer je bilo zadoščeno pogoju za priposestvovanje (pravila Občedržavljanskega zakonika, določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča – ZSO, št. V/1-1960). Do priposestvovanja je torej prišlo že v letu 1989. Pravilno in zakonito je tako sodišče prve stopnje mejo določilo na podlagi močnejše pravice. Pravilno je tudi odločilo o stroških postopka na podlagi 139. člena ZNP, iz razlogov kot jih je navedlo. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da skupne stroške postopka predstavljajo tudi sodne takse za predlog in sklep, zato tudi te stroške v skladu z določbo 139. člena ZNP, trpijo udeleženci v sorazmerju z dolžino svojih meja (Načelno pravno mnenje VS RS, 22.12.1992, Poročilo VS RS 2/92, str. 23).

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).