Jedro

Tožena stranka napotkom sodišča v ponovljenem postopku ni sledila, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tudi tožnik, ker je ob reševanju pritožbe v konkretnem primeru očitno zmotno ocenila kot irelevantne vse tožnikove navedbe in dokazne predloge v zvezi z uveljavljanjem načela prepovedi nevračanja (non refoulement), ki jih je tožnik kot stranka v postopku neuspešno uveljavljal tako v pritožbenem postopku, kot tudi že pred tem v ponovljenem postopku pred organom prve stopnje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2253-53/2016/3 (155-04) z dne 14. 12. 2016 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je v svoji odločbo z izrekom pod točko 1 odločil, da se tožniku, ki je državljan Egipta s stalnim stanovanjem na naslovu ..., Egipt, in je imetnik potnega lista Egipta št. ..., izdanega dne 15. 11. 2010, z veljavnostjo do 13. 11. 2017, določi 30-dnevni rok za prostovoljno vrnitev, ki začne teči z dnem dokončnosti te odločbe. Z izrekom pod točko 2 je še odločil, da mora tujec do odhoda iz Republike Slovenije bivati na naslovu ... v Ljubljani, z izrekom pod točko 3 pa, da se tožniku priznajo stroški pooblaščenke.

2. Navedeno odločitev je potrdilo tudi Ministrstvo za notranje zadeve kot pritožbeni organ druge stopnje, ki je s svojo odločbo št. 2253-53/2016/3 (155-04) z dne 14. 12. 2016 zavrnilo pritožbo tožnika zoper uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo ob ugotovitvi, da je njen izrek zakonit in pravilen. Obenem je dopolnilo obrazložitev prvostopenjskega organa s pojasnilom, da so za predmetni postopek irelevantne pritožbene navedbe o položaju Koptov ter tudi pritožbene navedbe o tem, da iz prvostopenjske odločbe ni razvidno, da niso podani razlogi za prepoved vračanja, ker se v tem postopku ugotavlja nezakonitost bivanja, v posledici katere je bila izdana prvostopenjska odločba o vrnitvi, saj se dejstva in okoliščine glede položaja Koptov in morebitni razlogi za prepoved odstranitve ne ugotavljajo v tem, temveč v drugem morebitnem postopku v zvezi z odstranitvijo tujca iz Republike Slovenije. Zato navedene pritožbene navedbe ocenjuje kot irelevantne za konkretni postopek in meni, da jih v pritožbenem postopku ne more upoštevati. Glede pritožbene navedbe, da policija ni upoštevala sodbe Upravnega sodišča št. I U 362/2016 z dne 6. 4. 2016, tožena stranka navaja, da jo tožnik napačno razume in da navedena sodba obravnava drugačno pravno in dejansko stanje. Tedaj je šlo za odločbo brez roka za prostovoljno vrnitev, vendar je bila že tedaj nesporna ugotovitev policije, da je tožnik v Republiki Sloveniji nezakonito (15. točka sodbe); prav tako napačno tožnik razume tudi ugotovitev v sodbi, da ima tožnik v RS pogoje za bivanje, ker živi pri bratu, ki ga finančno podpira, saj je tedaj šlo v navedeni sodbi za vprašanje obstoja okoliščin nevarnosti pobega. Nasprotno pa gre v sedaj izpodbijani odločbi za vprašanje nezakonitosti prebivanja in posledično izdani odločbi o prostovoljni vrnitvi. Zato tožena stranka navedene pritožbene navedbe zavrača kot nerelevantne in jih šteje kot neutemeljene. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil relevantne določbe ZTuj-2.Njegova odločitev je prav tako pravilna in na zakonu utemeljena, pritožba pa neutemeljena.

3. Tožnik v tožbi uvodoma izpostavlja, da je že v citirani sodbi I U 362/2016 z dne 6. 4. 2016 sodišče izrecno opozorilo toženo stranko na načelo prepovedi vračanja, temelječo na 72. členu ZTuj-2. Vendar se tožena stranka v ponovljenem postopku do načela nevračanja ni opredelila, čeprav to načelo predstavlja obveznost za Republiko Slovenijo, da se tujca ne sme odstraniti v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi lahko bil izpostavljen mučenju in drugim krutim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju. V tožbi poudarja, da je tožnik že na zaslišanju dne 12. 9. 2016 navedel, da izpolnjuje pogoje po 72. členu ZTuj-1 s tem, ko je izpovedal o streljanju neznancev v Egiptu na brata tožnika, ki mu je grozilo krvno maščevanje zaradi prejšnjih družinskih dogodkov, ki jih je tedaj reševal s pomočjo znanca policista, čigar psa je zdravil tožnik, ki je po poklicu veterinar, vendar je po tožnikovem prihodu v Slovenijo omenjeni policist izginil med revolucijo v Egiptu neznano kam, tako da bi bil tožnik, če bi se vrnil v Egipt, izpostavljen nevarnosti krvnega maščevanja kot najbolj izobražen član družine. Zoper tožnika je bila tekom let v Egiptu izdana tudi sodba, katere sam sicer nima, vendar je bil o njenem obstoju tožnik ustno obveščen. Poleg tega tožnik poudarja, da je pripadnik Koptov. Ti pa so, kot izhaja iz predloženih informacij, v Egiptu zelo izpostavljeni, kar je tožnik izkazoval tudi v svojih vlogah z dne 20. 9. 2016, 20. 10. 2016, 22. 9. 2016, skupaj s priloženimi informacijami o stanju v izvorni državi. Poleg tega je k pritožbi priložil še dodatne članke, do katerih je tožnik prišel šele kasneje, in sicer „Cairo Bombing: Cairo Coptic Christian complex hit“, „Explosion near Cairo s Coptic Cathedral kills 25, wounds dozens“, „Lokal media: Blast at Cairo Cathedral kills at least 25“. Toženi stranki še očita, da se ni opredelila do njegovih navedb oziroma dokazov in da se zato odločbe ne da preizkusiti. Toženi stranki nadalje očita kršitev 72. člena ZTuj-1, glede na njeno stališče v zvezi z njegovimi navedbami, da bi bil žrtev krvnega maščevanja in nečloveškega ravnanja v primeru vrnitve v Egipt in da bi bilo njegovo življenje tam ogroženo, češ da te navedbe niso predmet tega postopka. Toženi stranki še očita, da se prav tako ni držala niti napotkov sodišča v citirani sodbi I U 362/2016. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo sodišče odpravi in toženi stranki naloži, da naj izda tožniku odločbo o dovolitvi zadrževanja tujca, naloži pa naj ji tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Obenem s tožbo tožnik vlaga predlog za izdajo začasne odredbe ob sklicevanju na 2. odstavek 32. člena ZUS-1 tako, da se zadrži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve. Navaja, da je že v tožbi izkazal, zakaj v konkretnem primeru niso podani pogoji za njegovo izročitev v Egipt. Zato je tožnik prepričan, da bi mu izvršitev izpodbijane odločbe prizadela nepopravljivo škodo, do katere bi prišlo, če predlagana začasna odredba ne bi bila izdana in če bi ga vrnili v Egipt, ker bi s tem prišlo do kršitve tožnikovih temeljnih človekovih pravic, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo. Tožnik izpostavlja tudi dolžnost sodišča, da v primeru kršitve ustavne pravice sodišče zagotovi učinkovito sodno varstvo skladno z določili 15. člena Ustave in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina EU) in 18. člena Procesne direktive št. 2005/85/ES, ki ga brez izdaje predlagane začasne odredbe tožnik ne bi užival in bi mu bila s tem odvzeta pravica do sodnega varstva. V tej zvezi se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča, kot med drugim izhaja iz sodbe in sklepa št. I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da pri odločbi o vrnitvi ne gre za odstranitev tožnika ter pojasnjuje, da se načelo prepovedi vračanja v skladu z 72. členom ZTuj-2 nanaša na prepoved odstranitve tujca, kar izhaja že iz naslova omenjenega člena. Nadalje meni, da so za konkretni postopek irelevantne navedbe tožnika v 2. in 3. točki tožbe, saj pri odločbi o vrnitvi ne gre za ugotavljanje prepovedi odstranitve, ampak za določitev roka za prostovoljno zapustitev države zaradi ugotovljene nezakonitosti bivanja. Tožena stranka ugovarja tudi tožbenim navedbam, da se ni držala napotkov sodišča v sodbi I U 362/2016 z dne 6. 4. 2016, saj je sodišče v 15. točki obrazložitve navedene sodbe ugotovilo, da je bil tožnik v Republiki Sloveniji nezakonito, kar tedaj niti ni bilo sporno. Poleg tega je navedena sodba I U 362/2016 z dne 6. 4. 2016 obravnavala drugačno pravno in dejansko stanje, saj je tedaj šlo za spor v zvezi z odločbo brez roka za prostovoljno vrnitev. Tožena stranka ugovarja tudi predlogu za izdajo začasne odredbe, ker pogoji za odstranitev tujca v skladu z določili ZTuj-2 sploh še niso podani, zato tožniku sploh ne bi nastala nobena škoda, niti težko popravljiva škoda. Sodišču zato predlaga, da naj predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Ker tožena stranka meni, da je izpodbijani upravni akt zakonit in pravilen, sodišču predlaga, da naj tudi tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost sprejetih odločitev upravnih organov prve in druge stopnje, ki sta bili izdani v ponovljenem postopku po sodbi I U 362/2016 z dne 6. 4. 2016, temelječi na 2., 3. in 4. točki 1. odstavka 64. člena ZUS-, s katero je sodišče tožbi tožnika ugodilo in odpravilo tedaj izpodbijani dokončni upravni akt. V takem primeru, če sodišče na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravi izpodbijani upravni akt, se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljenega upravnega akta (3. odstavek 64. člena ZUS-1), tožena stranka pa mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1). Navedeno v konkretnem primeru pomeni, da sta ob upravna organa prve in druge stopnje pri svojem odločanju v ponovljenem postopku skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 vezana na pravno mnenje sodišča tako glede vodenja postopka, kakor tudi glede uporabe materialnega prava.

8. Sodišče je s citirano sodbo I U 362/2016 ob upoštevanju določil 1. alineje 1. odstavka 68. člena in 2. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2 v zvezi s 5. odstavkom 67. člena ZTuj-2 in 1. alinejo 1. odstavka 66. člena ZTuj-2 v zvezi z odgovarjajočimi določbami Direktive o vračanju odpravilo tedaj izpodbijano odločbo, ki je v izreku vsebovala več odločitev tako, da je poleg odločitve o odstranitvi tožnika kot tujca iz države, ker od 6. 2. 2014 dalje nezakonito prebiva v Sloveniji, hkrati vsebovala tudi „odločbo o vrnitvi“ na podlagi ugotovitve, da nima (več) veljavnega vizuma ter da je Švica zoper njega razpisala ukrep prepovedi vstopa na schengensko ozemlje z veljavnostjo od 6. 2. 2014 do 5. 2. 2017, dodatno pa je vsebovala še odločitev o začasni prepovedi ponovnega vstopa v državo za obdobje 6 mesecev.

9. Sodišče je v citirani sodbi I U 362/2016 v zvezi s tedaj izpodbijano odločitvijo v delu, ki tožniku nalaga vrnitev, glede ugovora varovanja načela nevračanja izrecno izrazilo stališče, da je bila tedaj izpodbijana odločba nezakonita iz procesnega vidika, ker je tožnik v pritožbenem postopku ugovarjal kršitev načela nevračanja, drugostopenjski organ pa je zmotno štel (v odgovoru na tožbo), da tega ugovora sploh ni mogoče uveljavljati, češ da tožnik še ni v postopku odstranitve, kar ne drži, saj je bil tožnik že z vročitvijo tedaj izpodbijanega akta »načeloma« že podvržen možnemu izvrševanju odstranitve. Hkrati je sodišče v citirani sodbi I U 362/2016 kot neutemeljen zavrnilo tudi argument v drugostopenjski odločbi, da je tožnikov pritožbeni ugovor o ogroženosti (načelo nevračanja) prepozen, ker ga ni uveljavljal v postopku na prvi stopnji, kjer je bil po navedbah drugostopenjskega organa „zaslišan“ oziroma mu je bila dana „možnost izjave o dejstvih in okoliščinah nezakonitega bivanja v Sloveniji“ in ni z ničemer izpostavil, da bi bil zaradi vrnitve kakorkoli ogrožen, saj je tedaj tožnik dobil možnost, da poda izjavo samo glede suma storitve prekrška nedovoljenega bivanja v Sloveniji, ne pa tudi glede varstva načela nevračanja v postopku vrnitve po Direktivi o vračanju(1), ki z določilom člena 5(2) zavezuje države članice, da morajo pri izvajanju navedene direktive ustrezno spoštovati in upoštevati tudi načelo nevračanja. Ker Direktiva o vračanju (12. člen) pravice do izjave tujca v postopku vračanja ne ureja in ker tudi ZTuj-2 zaslišanja tujca v postopku vračanja ne predvideva, se je sodišče pri razrešitvi navedenega pravnega vprašanja, relevantnega tako z vidika pravice do izjave o ogroženosti v primeru vrnitve (načelo nevračanja), kot tudi z vidika pravice do izjave glede roka za prostovoljno vrnitev in begosumnosti, že v citirani sodbi I U 362/2016 izrecno oprlo tudi na sodno prakso Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevah C-249/13, Boudljida, in C-166/13, Mukarubenga (Mukarubega(2) in Boudjlida(3)), ki izpostavlja, da Direktiva o vračanju ne „opredeljuje natančno, ali in pod katerimi pogoji mora biti zagotovljeno spoštovanje pravice do izjave“ državljanov tretjih držav pred sprejetjem odločbe o njihovi vrnitvi, vendar SEU poudarja, da je „pravica do izjave sestavni del spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije.(4) Pravica do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, in to pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese(5), s tem pa se pristojnemu organu omogoči, da „ustrezno upošteva celoto upoštevnih elementov. Da bi se zagotovilo učinkovito varstvo zadevne osebe, je namen pravila med drugim, da lahko ta oseba popravi napako ali uveljavlja dejstva v zvezi z njenim osebnim položajem, ki utemeljujejo sprejetje ali nesprejetje odločbe ali njeno določeno vsebino.(6) Navedena pravica pomeni tudi, da mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je podala zadevna oseba, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti.(7) V skladu s sodno prakso sodišča se spoštovanje pravice do izjave zahteva, čeprav zakonodaja, ki se uporabi, ne določa izrecno take postopkovne zahteve.(8) Kadar, kot v zadevi v glavni stvari pravo Unije ne določa niti pogojev, v katerih je treba zagotoviti spoštovanje pravice nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav do obrambe, niti posledic kršitve te pravice, določi te pogoje in te posledice nacionalno pravo, pod pogojem, da so ukrepi, sprejeti v zvezi s tem, enaki tistim, ki so jih deležni posamezniki v primerljivem položaju po nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti) in praktično ne onemogočajo ali pretirano ne otežujejo izvajanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti)(9). Četudi ZTuj-2 v poglavju o izdajanju odločb o vrnitvi ne določa posebne procesne pravice stranke do izjave oziroma do zaslišanja stranke, pa je tako ob upoštevanju 85. člena ZTuj-2, po katerem se v postopkih po tem zakonu (praviloma) uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (ZUP), kakor tudi ob upoštevanju izpostavljenih stališč SEU glede pravice do izjave v zvezi z Direktivo o vračanju, po stališču sodišča v citirani sodbi I U 362/29016 potrebno izhajati iz razlage, da je glede tega vidika treba upoštevati določila 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP. Za tožnikov primer je sodišče v sodbi I U 362/2016 izpostavilo, da je ugotovitev o nezakonitem prebivanju „tesno povezana z odločbo o vrnitvi“, saj sta sestavni del izreka tedaj izpodbijane odločbe obe odločitvi, tožnik pa se je sicer lahko izrekel o ugotovitvi nezakonitega bivanja, ko je bil pozvan, da poda izjavo v zvezi s prekrškom nezakonitega bivanja, vendar ni dobil možnosti, da se izreče glede odločbe o vrnitvi o neodobritvi roka za prostovoljno vrnitev, četudi SEU izrecno podarja, da mora tujec imeti možnost, da „ustrezno in učinkovito“ predstavi svoje mnenje o razlogih, naj organ ne sprejme odločbe o vrnitvi oziroma o „načinih njegove vrnitve“.(10) Kar zadeva ugotovitev o nezakonitem bivanju in spoštovanju načela nevračanja, pa odločitvi niti nista povezani, tako da tožnik tedaj ni imel možnosti, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje stališče glede načela nevračanja v konkretnem primeru, kar bi sicer lahko drugostopenjski organ popravil tako, da bi po vsebini obravnaval pritožbeni ugovor glede načela nevračanja, česar pa ni storil, ker je zmotno štel, da ker tožnik tega ni ugovarjal v izjavi v zvezi s prekrškom nezakonitega bivanja, tega ni mogoče upoštevati niti pri reševanju pritožbe v pritožbenem postopku. Četudi je bil tožnik ob procesnem dejanju izjave v zvezi s prekrškom pozvan, da se izjasni glede nezakonitega bivanja v Sloveniji, je sodišče v citirani sodbi I U 362/2016 ocenilo, da to ni imelo ustrezne in zadostne povezave s subjektivnim strahom pred resno škodo ali preganjanjem tožnika v Egiptu, tožena stranka pa, ki se je tedaj šele v odgovoru na tožbo po vsebini opredelila do ugovora glede načela nevračanja, je s tem kršila pravico do izjave tožnika iz 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP v zvezi z 85. členom ZTuj-2 v povezavi z navedeno sodno prakso Sodišča EU v zvezi s splošnim pravnim načelom pravice do izjave stranke v postopku, kar je bistvena kršitev določb postopka (2. odstavek 237. člena ZUP). S citirano sodbo I U 362/2016 je sodišče toženo stranko ob dejstvu, da je že večkrat presojalo tudi zakonitost odločanja o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito (I U 1039/2012-5 z dne 3. 12. 2012, I U 181/2013-28 z dne 12. 4. 2013), ki je vsebovala argumente v zvezi z načelom nevračanja, in da je sočasno v teku postopek za sprejem njegove ponovne prošnje za mednarodno zaščito, izrecno opozorilo, da naj navedene okoliščine upošteva tudi v ponovljenem postopku v konkretnem primeru.

10. Vendar tožena stranka navedenim napotkom sodišča v ponovljenem postopku po citirani sodbi I U 362/2016 ni sledila, na kar v tožbi utemeljeno opozarja tudi tožnik, ker je v ob reševanju pritožbe v konkretnem primeru očitno zmotno ocenila kot irelevantne vse tožnikove navedbe in dokazne predloge v zvezi z uveljavljanjem načela prepovedi nevračanja (non refoulement), ki jih je tožnik kot stranka v postopku neuspešno uveljavljal tako v pritožbenem postopku, kot tudi že pred tem v ponovljenem postopku pred organom prve stopnje, ki se do navedenih dokaznih predlogov in navedb tožnika niti ni opredelil, temveč jih je zgolj povzel v svojo obrazložitev. Ker v konkretnem primeru tudi tožena stranka, navkljub izrecnim pritožbenim ugovorom, v pritožbenem postopku ni odpravila navedene pomanjkljivosti prvostopenjske odločbe skladno z določili 1. in 2. odstavka 252. člena ZUP zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, je ravnala v nasprotju z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1, ki ji pri odločanju v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi upravnega sodišča nalaga obveznost upoštevanja pravnega mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava, kot tudi njegovih stališč, ki se tičejo postopka.

11. Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo tako, da je odpravilo zgolj odločbo pritožbenega organa druge stopnje na podlagi 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo istemu organi v ponovni postopek, v katerem bo ponovno odločil ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča, izraženega že v pravnomočni sodbi I U 362/2016. K točki 2:

12. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

13. Po določbi 1. odstavka 32. člena ZUS-1 je tožba v upravnem sporu nesuspenzivno pravno sredstvo, saj vložena tožba praviloma ne ovira izvršitve izpodbijanega akta zoper katerega je uperjena, razen v izjemnih primerih, kolikor zakon ne določa drugače. Sodišče na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 odloži na zahtevo tožnika izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (odložitvena začasna odredba). Na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Iz citiranih določil 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1 med drugim izhaja, da je zakonodajalec kot enega izmed formalnih pogojev oziroma procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi določil tudi obstoj dopustne tožbe. Ta procesna predpostavka pa v konkretnem primeru ni (več) podana, ker je ob odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe z izrekom pod točko I te sodbe in sklepa hkrati že pravnomočno odločeno o tožbi, ob upoštevanju dejstva, da pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je izdana na podlagi določb ZTuj-2, ni predvidena (1. odstavek 73. člena ZUS-1). Navedeno z drugimi besedami pomeni, da glede na citirano zakonsko ureditev (2. odstavek 32. člena ZUS-1), po kateri se izvršitev izpodbijanega sklepa lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlaganem zadržanju ne bo imela nobenih učinkov. To pa z drugimi besedami pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zaradi odsotnosti pravnega interesa zavreči ob smiselni uporabi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. K točki 3:

14. Izrek o stroških temelji na določilih 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožnik zahteval tudi povrnitev stroškov postopka in ker je s tožbo uspel, je sodišče, ker je tožbi ugodilo, odločilo tudi, da mu mora tožena stranka v skladu z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. Na podlagi določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 sodišče tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Skladno z določilom 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik. Prisojeni znesek plača toženec (3. odstavek 25. člena ZUS-1). Navedeni znesek mu mora povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka 15 dni od prejema sodbe do plačila. Sodišče je v konkretnem primeru tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v tem upravnem sporu imel pooblaščenko, ki je sicer odvetnica, vendar ni uveljavljala, da bi bila tudi zavezanka za plačilo DDV, kakor tudi, da je bilo o zadevi odločeno na seji sodnega senata.

opomba (1) : Po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU mora tujec imeti pravico do izjave v postopku pred sprejemom odločbe o vrnitvi, in sicer, da izrazi svoje stališče glede načinov vrnitve, glede roka za prostovoljni odhod oziroma prisilnosti njegove vrnitve (C-249/13, Boudjlida, odst. 51).

opomba (2) : C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 40-41. opomba (3) : C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 29. opomba (4) : Ibid. odst. 34. opomba (5) : Ibid. odst. 36. opomba (6) : Ibid. odst. 37. opomba (7) : Ibid. odst. 38. opomba (8) : Ibid. odst. 39. opomba (9) : Ibid.odst. 41. opomba (10) : Ibid. odst. 68