Jedro

Podredni zahtevek je kot eventualno objektivno kumulirani zahtevek ne le vrednostno – kot dajatveni sam po sebi s številčno opredelitvijo - ločen od primarnih zahtevkov, in s tem avtomatično samoomejen na nemožnost revizijskega izpodbijanja pravnomočne sodne odločitve v tem delu, temveč ima tudi svojo posebno procesno identiteto, postavljen je le pogojno za primer, če ne bi bilo ugodeno primarno uveljavljanim zahtevkom (tretji odstavek 182. člena ZPP). Zato se ne glede na posamična morebitna skupna vprašanja vrednosti iz nedenarnih primarnih zahtevkov in denarnega podrednega zahtevka ne morejo seštevati (peti odstavek 367. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta bili pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja vezani na tožnikove pravočasne in vsebinsko ustrezne oziroma popolne dokazne predloge tudi v zvezi z v reviziji ponovno odprtim vprašanjem izvora denarnih sredstev za toženkin nakup treh stanovanj v Nemčiji (načelo razpravnosti iz 7. člena ZPP). Zato sklicevanje na dolžnost sodišča, ki naj bi moralo kar samo poiskati naslove bank z internetnih strani, pomeni nerazumevanje omenjenega procesnega načela, ki dovoljuje uporabo preiskovalnega načela (torej izvajanje dokazov po uradni dolžnosti brez predlogov pravdnih strank) le v izjemnih primerih, določenih v drugem odstavku 7. člena ZPP.

Ker je tožnik šele po prvem naroku za glavno obravnavo predlagal, naj sodišče prve stopnje na podlagi 227. člena ZPP pozove toženko, da predloži podatke o stanju na računih pri bankah v Nemčiji za vse sporno obdobje, pri čemer ni niti navedel opravičljivih razlogov za takšno kasnejše navajanje, je bil s tem dokaznim predlogom prekludiran, kot sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno ugotavljata (286. člen ZPP). Procesno pravilno sta sodišči ravnali tudi v zvezi z dopolnitvami navedb glede naslovov bank, saj tožnik teh podatkov na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno predložil. Prav tako na poziv ni založil stroškov za prevode zaprosila nemškim bankam, pa čeprav je sodišče prve stopnje njegovega pooblaščenca celo dvakrat pozvalo, nato pa procesno pravilno ni upoštevalo predloga za podaljšanje roka za predložitev prevodov. Posledično njegovi dokazni poskusi niso bili uspešni - ena banka je sporočila, da ne razume slovenskega jezika, pri eni so sicer slovenski jezik razumeli, vendar so sporočili, da izpisov več ne hranijo v arhivu, glede ene banke pa niti ni bil sporočen naslov in se je zato pošiljka vrnila. Tožnikovo dokazovanje torej ni bilo uspešno zaradi njegove neustrezne oziroma pomanjkljive dokazne aktivnosti in ne zaradi procesno pomanjkljivega ravnanja sodišč prve in druge stopnje. Ob povedanem očitane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odtegnitev možnosti obravnavanja pred sodiščem oziroma tudi kršitev pravice do izjave) ni, kot tudi ne kršenih z ustavo zagotovljenih pravic do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in do enakega obravnavanja v postopku (22. člen Ustave RS), prav tako ponovno izpostavljenih v reviziji.

Protispisnost lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Takšne zmote sodišči nista zagrešili.

Res mora biti dogovor o razdelitvi skupnega premoženja sklenjen v notarskem zapisu v skladu s citiranima določbama 58. člena ZZZDR in 1. točke 47. člena ZN, sicer je ničen, in teorija o realizaciji v takih primerih v skladu s sodno prakso ne pride v poštev. Vendar pa je treba to pravno vprašanje v predmetni zadevi presojati v kontekstu konkretnih okoliščin. Namen notarskega zapisa je varovanje pred nepremišljenostjo zakoncev, ko so čustveno in/ali življenjsko povezani, oziroma se takšno razmerje predpostavlja v času trajanja zakonske zveze. V konkretnem primeru pa je po ugotovitvah obeh sodišč bila že prodaja izvedena v času, ko je dejansko razpadla zakonska skupnost. Med pravdnima strankama tudi ni bilo spora glede višine in obsega tega dela skupnega premoženja, saj sta si kupnino sporazumno razdelila. Denarni delež, ki ga je torej prejela toženka, tako ni več predstavljal skupnega premoženja temveč njeno posebno premoženje. Zato tudi financiranje stanovanj v Nemčiji, delno iz omenjenega izkupička od kupnine, ne more predstavljati delnega financiranja iz sredstev skupnega premoženja, kot to poskuša še prikazati revizija.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Revizija zoper sodbo se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka pod točko A tožbe.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbene zahtevke, in sicer pod točko A tožbe: primarnega na ugotovitev, da znaša solastniški delež tožeče stranke na skupnem premoženju, ki obsega nepremičnino parc. št. 215/26, pripisano v vl. št. 1023 k. o. ..., ki v naravi predstavlja dvorišče v izmeri 525 m2, poslovno stavbo v izmeri 60 m2 in stanovanjsko stavbo v izmeri 104 m2, ¾ in tožene stranke ¼, nadalje da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo vpisal kot solastnik pri njeni idealni polovici nepremičnine parc. št. 215/26 k. o. ... do ¼ celotne nepremičnine, vse v roku 15 dni pod izvršbo, ker bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba, in podrednega, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova povrnitve vlaganj znesek 31.774,21 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 10. 2008 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo; pod točko B tožbe: primarnega na ugotovitev, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v Nemčji na naslovu O., in G. ter U., in da sta pravdni stranki solastnika navedenih stanovanj vsak do ½; in da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni pod izvršbo tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino, na podlagi katere se bo pri njej lastnih stanovanjih v Nemčiji na naslovu O., in G. ter U., vknjižila lastninska pravica na ime tožeče stranke do ½, ker bo v nasprotnem primeru takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba. O stroških postopka je odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki 12.262,05 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16 dneva po vročitvi sodbe tožeči stranki. S sklepom pa je odločilo, da se ne dovoli sprememba tožbe z vzpostavitvijo podrednega zahtevka z dne 15. 10. 2012, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 135.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2012 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.“

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Tožeči stranki je naložilo, da krije svoje pritožbene stroške.

3. Zoper navedeno sodbo in sklep vlaga revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga absolutne in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje, in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj se reviziji ugodi in izpodbijano drugostopenjsko sodbo spremeni tako, da se ugodi pritožbi tožeče stranke in ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da se izpodbijano drugostopenjsko in prvostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v vsakem primeru pa naloži toženki tožniku povrniti stroške revizijskega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila. Navaja, da drugostopenjsko sodišče povzema navedbe prvostopenjskega sodišča, da poizvedbe o toženkinih denarnih sredstvih na računih niso bila uspešna. Vendar pa je obseg skupnega premoženja dolžno ugotavljati sodišče zaradi pravilne uporabe materialnega prava. Treba je ugotoviti vse skupno premoženje in določiti deleža. Delež se lahko določi le na skupnem premoženju kot celoti, kar velja tudi v primeru, ko je predmet pravde posamezna stvar, ki spada v skupno premoženje. V prvem sojenju je na to opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 10. 3. 2011, sedaj pa navaja, da je sodišče dolžno zgolj pozivati stranke na odpravo nesklepčnosti tožbe po določilu tretjega odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), in torej ne ugotavljati obsega premoženja; citirano določilo pa ni relevantno v predmetni zadevi, saj se nanaša na drugačen primer, ko toženka ni odgovorila na tožbo, tožba pa je nesklepčna. Zato bi lahko sodišče druge stopnje uporabilo določilo 227. člena ZPP in naložilo stranki predložitev izpiskov bank o denarnih sredstvih na njenih računih v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Toženka je seznanjena, pri katerih bankah je imela odprte transakcijske račune oziroma hranilne vloge. Prvostopenjsko sodišče bi tudi moralo upoštevati dejstvo, da je tožnik posredoval naslove bank, bi pa lahko tudi samo preko spleta ugotovilo njihove naslove, saj je v prvi in drugi pripravljalni vlogi navedel njihov kraj, torej v zadostni meri specificiral dokazni predlog tako, da je izvedba dokaza s poizvedbami pri bankah pred narokom 5. 10. 2012 bila mogoča; poleg tega bi, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom in načelo enakega obravnavanja strank, predvsem ob dejstvu, da je tožena stranka onemogočala tožnika v izvrševanju pravic, saj ni predložila pogodbe za tretje stanovanje, na naslovu G., kot tudi ne zemljiškoknjižnih podatkov in identifikacijskih številk na spornem stanovanju, tudi ni predložila izpiskov svojih transakcijskih računov, s čimer bi dokazovala svoje trditve o treh stanovanjih v Nemčiji, kot o svojem posebnem premoženju, lahko dalo dodatni rok tožniku za predložitev zneska za prevode, pri čemer pa je banka Kreissparkasse odgovorila na poizvedbo sodišča, ki je bila celo v slovenskem jeziku. Treba je tudi upoštevati, da toženka ni dokazala, da naj bi bila sporna tri stanovanja v Nemčiji v celoti njeno posebno premoženje. Kupila je dve stanovanji neposredno pred razvezo zakonske zveze ter eno stanovanje v kratkem času po razvezi zakonske zveze. Že zato ji ni mogoče verjeti, da naj bi kupila stanovanje iz posebnega premoženja. Tožnik tudi ni prejel poziva, naj založi predujem za prevod poziva bankam. Zato je drugostopenjsko sodišče kršilo pravico stranke do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena je nadalje ista kršitev, ker sodišče ni izvedlo dokazov: - z angažiranjem izvedenca in cenilca gradbene stroke, ki bi lahko ocenil vrednost nepremičnine parc. št. 215/26 k. o. ... ter samostojna vlaganja tožnika v navedene nepremičnine in gradnjo prizidka (račune mu je toženka skrila), saj bi na podlagi ogleda izvedenec lahko podal mnenje, ali obstajajo zatrjevana tožnikova vlaganja in ocenil starost oziroma čas opravljenih vlaganj; ni pa tudi zanemariti, da toženka ni zatrjevala in izkazala, da je opravila vlaganja, ki jih je zatrjeval in izkazal tudi s predloženimi delnimi računi in fotografijami tožnik, oziroma iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi prej ali po razvezi zakonske zveze toženka opravila kakršnakoli vlaganja; odločitev sodišča o zavrnitvi tega dokaznega predloga je tudi posledica tega, da tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko sodišče sprejema materialno zmotno odločitev, da je tožbeni zahtevek glede povrnitve vlaganj neutemeljen; - tožnik je pravočasno tako v tožbi kot tudi v pripravljalnih vlogah z dne 21. 10. 2008 in 1. 12. 2009 predlagal, da sodišče s sklepom v smislu določila 227. člena ZPP naloži toženki, da predloži kupoprodajno pogodbo ter zemljiškoknjižne podatke in identifikacijske številke za vsa stanovanja v Nemčiji, upoštevaje, da z listinami toženka razpolaga; toženka je stanovanja kupovala tajno, kar izkazuje, da so stanovanja financirana iz skupnega premoženja pravdnih strank, saj sicer ne bi bilo potrebe in smisla, da bi kupovala skrivaj. Na ta način bi tožnik dokazoval datum nakupa stanovanj ter višino kupnine, ter na ta način natančneje opredelil tožbeni zahtevek. Protispisni so zaključki drugostopenjskega sodišča, da naj bi zakonska skupnost pravdnih strank prenehala že konec leta 1999, ko naj bi pravdni stranki ustvarili skupno premoženje, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je odločitev tudi neobrazložena, saj so zgolj povzeti razlogi prvostopenjskega sodišča. Da skupnost pravdnih strank ni prenehala že v letu 1999, izkazuje že vsebina razvezne sodbe, po kateri je skupnost pravdnih strank prenehala v letu 1998 ter dejstvo, da je toženka umaknila tožbo za razvezo zakonske zveze konec leta 1999. Logično je tudi, če obstajajo določena nesoglasja v zakonski skupnosti, to še ne pomeni, da ta več ne obstoji. Ker je toženka umaknila razvezno tožbo, je tožnik posedoval ključ od skupnega bivališča v Nemčiji, v letu 2001 še vedno plačeval naročnino za televizijo in radio, prispeval h gospodinjstvu, in se po tem, ko je odšel na začasno delo v Slovenijo, večkrat vračal v Nemčijo, včasih tudi z A. P., ki je izpovedal, da sta skupaj s tožnikom dvakrat prespala v stanovanju v Nemčiji, toženka jima je kuhala, in da se mu je zdelo, da s pravdnima strankama ni nič narobe, saj sta tudi prespala skupaj v spalnici. Zato je zakonska skupnost pravdnih strank trajala tudi v letu 1999, 2000 in 2001, ko je ob koncu leta šele dejansko prišlo do tako skrhanih odnosov med pravdnima strankama, da sta se kasneje v letu 2002 tudi razvezala. Šele tedaj je toženka odjavila tožnika iz skupnega bivališča v Nemčiji. Jasno je, zakaj so s toženkine strani predlagane priče izpovedovale v smeri njenih zatrjevanj, predvsem njeni sestri, sodišči pa sploh ne ocenjujeta verodostojnosti njunih izpovedb, tožnikove priče (npr. njegova sestra) pa niso znale izpovedovati o koncu trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank glede na to, da tožnik z njimi ni imel tesnejših stikov, kot tudi ne z ostalimi sorodniki, ter upoštevaje, da so ti živeli v Sloveniji. Plačevanje naročnine za televizijo in radio vsekakor ni zgolj strošek v zvezi s stanovanjem, saj nihče ne plačuje stroškov za skupno stanovanje, če zakonska skupnost več ne obstoji oziroma v njem ne stanuje in ne namerava več stanovati. Tri stanovanja, ki jih je toženka kupila v Nemčiji, so bila kupljena s sredstvi skupnega premoženja, s prihranjenimi sredstvi v višini 230.000 DEM, med trajanjem zakonske zveze. Da je toženka ob prenehanju razpolagala z 230.000 DEM, je potrdila priča A. P. Logično je, da se zneska nista spomnili priči S. in B., upoštevaje časovno oddaljenost dogodka, vendar pa potrjujeta izpovedbo tožnika in priče P. Priči S. in B. kot tudi priča P. so namreč izpovedali, da sta se pravdni stranki zanimali za nakup objekta, za katerega je kupnina znašala približno 300.000 DEM, pri čemer bi za cel projekt pivnice bilo treba vložiti še dvakrat toliko zneska. Šlo je torej za velike zneske. Zato je toženka morala imeti velike prihranke, da sta pravdni stranki lahko sploh sodelovali pri pogovorih o takšnem projektu, pri čemer ni zatrjevala, da bi imel lahko tožnik privarčevana sredstva; jih pa tudi ni mogel imeti, saj je ves prisluženi denar vložil v hišo, prizidek, v urejanje okolja ter za odplačilo dveh kreditov, ter na sploh za skupno premoženje. 10 let po začetku zakonske zveze je tožnica imela račun, za katerega tožnik ni bil pooblaščen. To potrjuje, da je razpolagala z denarnimi sredstvi. Če se je zanimala za nakup veliko vredne nepremičnine, pa to še posebej ne izkazuje njenih prihrankov. Tudi ni sporno, da sta pravdni stranki v letu 2000 prodali hišo v V., ki sta jo kupili v času trajanja zakonske zveze in si kupnino razdelili na tri dele skupaj s hčerjo. Takšen dogovor ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma in tudi ne more vplivati na višino deleža po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ker ne izpolnjuje strogih pogojev obličnosti, ki se zahteva za sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev, to je obliko notarskega zapisa. Toženka je izpovedala, da je del kupnine za stanovanje v Nemčiji plačala z gotovino z denarjem, ki ga je prejela od prodaje hiše v V., in je mogoče zaključiti, da so stanovanja bila kupljena (vsaj del) z denarjem, ki predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Zato bi bi bil pravilen materialnopravni zaključek, da stanovanja v Nemčiji predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank. V skladu z določbo prvega odstavka 59. člena ZZZDR pa sta deleža tudi na tem skupnem premoženju enaka. Drugostopenjsko sodišče je glede tega v izpodbijani sodbi spremenilo svoje prvotno stališče iz razveljavitvenega sklepa z dne 10. 3. 2011. Tudi je opozorilo na nepravilno uporabo materialnega prava, prav tako se dejansko stanje o tem, da je tožena stranka del kupnine od prodaje nepremičnine v V. namenila za nakup spornih stanovanj, ni spremenilo. V razveljavitvenem sklepu je navedeno, da takšen dogovor ne pomeni veljavnega delilnega sporazuma in tudi ne more vplivati na višino deleža po 59. členu ZZZDR, ker ne izpolnjuje strogih pogojev obličnosti, ki se zahtevajo za sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev. Novo stališče drugostopenjskega sodišča, da gre pri dogovoru o delitvi kupnine za veljaven dogovor, je v nasprotju s 1. točko 47. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) in v skladu z določilom 58. člena ZZZDR, po katerem se lahko v času trajanja zakonske zveze skupno premoženje razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca po določilih ZN. Določilo prvega odstavka 47. člena ZN določa, da morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema, sklenjene v obliki notarskega zapisa. Volja strank na nastanek skupnega premoženja ne vpliva, saj gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, da se skupno premoženje pravilno razdeli, pa je potreben notarski zapis. Do tedaj skupno premoženje ni razdeljeno, ter je še vedno skupno premoženje. Gre za relevantno okoliščino v tej pravdi, saj drugostopenjsko sodišče ugotavlja, da je iz prodaje nepremičnine v V. bilo financirano okoli 30 % kupnine za vsako od stanovanj. Če pa je tožnik vzel kredite zaradi davčnih olajšav oziroma davčnih razlogov, plasiral pa jih je drugam, pri čemer si tako poplačuje kredite z najemnino, pa tega toženka niti ne zatrjuje, niti sodišči v zvezi s tem ne navajata razlogov, in sicer, da je znesek kreditov bil dejansko nakazan na račun prodajalcev stanovanj. Navedeno ne pomeni, da stanovanja niso bila skupno premoženje, saj toženka kredite ni mogla odplačevati drugače kot s prihranki, ki jih je pridobila z delom med trajanjem tridesetletne zakonske skupnosti, upoštevaje sicer toženkine manjše mesečne prihodke. V tem delu tudi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Glede tretjega stanovanja na naslovu U. toženka lastnih prihrankov ni mogla pridobiti glede na to, da je stanovanje kupila kmalu po razvezi zakonske zveze, kar prav tako pomeni, da tretje stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Tudi sredstva s prodajo hiše v Nemčiji so še vedno skupno premoženje, saj tudi tu ni bila sklenjena pravno veljavna darilna pogodba. Stališče sodišča je torej tudi tu v nasprotju z določilom 1. točke 47. člena ZN in 58. člena ZZZDR. Iz kupnine za to hišo pa je po ugotovitvah sodišč prejela celo 15.000,00 DEM več. Protispisni so tudi zaključki sodišč, da tožnik ni imel soglasja za vlaganja, in je zato storjena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razen tega je toženka za vsa vlaganja vedela in bila o njih obveščena ter se z njimi strinjala. Ker bi morali sodišči ocenjevati verodostojnost spremenjenih izpovedb toženke, je storjena kršitev iz 8. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Tožnik je tudi zatrjeval, da se je odločil za vlaganja zaradi popravila strehe po toči, zamenjave poškodovanih oken, ki ne tesnijo več, vgraditev centralne, da je možno ogrevanje, postavitev dimnikov itd., kar predstavlja nujna in neodložljiva popravila, upoštevajoč tudi starost hiše, ki je bila grajena nesporno v sedemdesetih letih, saj bi sicer hiša začela propadati, oziroma v njej ne bi bilo možno bivati, vsa opisana vlaganja pa so bila tudi nesporno koristna in ni šlo le za olepšave. To pa zadostuje za uporabo določila 220. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) za povrnitev vlaganj. Treba je upoštevati tudi specifičnosti družinsko pravne zakonodaje. Če namreč eden izmed bivših partnerjev oziroma zakoncev po prenehanju zakonske skupnosti opravi vlaganja v nepremičnino, ima obligacijsko pravni zahtevek oziroma pravico zahtevati povrnitev za naknadna vlaganja za koristne olepšave.

4. Toženka ni odgovorila na revizijo.

5. Revizija zoper sklep ni dovoljena. Revizija zoper sodbo ni dovoljena glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku pod točko A tožbe, sicer pa ni utemeljena.

6. Revizija zoper sklep o dovolitvi oz. nedovolitvi spremembe tožbe ni dovoljena, saj ne gre za sklep, s katerim bi se postopek končal v smislu določbe prvega odstavka 384. člena ZPP. V konkretnem primeru se je postopek končal s sodbo, s katero je bilo meritorno odločeno o tožbenih zahtevkih.(1) Zato je moralo revizijsko sodišče revizijo zoper sklep kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

7. Revizija zoper zavrnilno odločitev glede podrednega zahtevka pod točko A, in sicer na povrnitev oziroma plačilo vlaganj v znesku 31.774,25 EUR, upoštevajoč, da v tem delu ni bila predlagana dopuščena revizija, ni dovoljena glede na njegovo vrednost. Vrednost primarnih nedenarnih tožbenih zahtevkov pod točko A tožbe (ugotovitvenega in dajatvenega na izstavitev zemljiškoknjižne listine) je sicer 183.638,75 EUR, vendar se ta vrednost ne more nanašati tudi na zneskovno že opredeljeni podredni dajatveni zahtevek, in se omenjeni vrednosti tudi ne moreta medsebojno prištevati. Podredni zahtevek je kot eventuelno objektivno kumulirani zahtevek ne le vrednostno – kot dajatveni sam po sebi s številčno opredelitvijo - ločen od primarnih zahtevkov, in s tem avtomatično samoomejen na nemožnost revizijskega izpodbijanja pravnomočne sodne odločitve v tem delu, temveč ima tudi svojo posebno procesno identiteto, postavljen je le pogojno za primer, če ne bi bilo ugodeno primarno uveljavljanim zahtevkom (tretji odstavek 182. člena ZPP). Zato se ne glede na posamična morebitna skupna vprašanja vrednosti iz nedenarnih primarnih zahtevkov in denarnega podrednega zahtevka ne morejo seštevati (peti odstavek 367. člena ZPP). Revizija torej v tem delu ni dovoljena upoštevaje vrednost spora, ki ne presega v zakonu določenega zneska 40.000,00 EUR, ki predstavlja spodnjo mejo za dovoljeno revizijo (drugi odstavek 367. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).(2) Tako ni mogoče upoštevati vseh tistih revizijskih očitkov, ki se nanašajo na to odločitev, in sicer očitka kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker niso bili izvedeni dokazi z izvedencem in cenilcem gradbene stroke, očitka kršitve iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 8. členom ZPP ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se prav tako nanaša na izpodbijanje omenjene odločitve, in sklicevanja na 220. člen ZOR oziroma njegovo materialnopravno napačno uporabo.

8. Izpodbijana sodba ne vsebuje v reviziji navedenega stališča, da v predmetni pravdi ni treba ugotavljati obsega in deležev na skupnem premoženju. Pravilno je le pojasnjeno, da tega sodišče ne more ugotavljati po uradni dolžnosti, torej izven dejanskih trditev, pravočasno navedenih v tožbi in pripravljalnih vlogah ter odločiti v okviru pravočasno ponujenih dokaznih predlogov, da pa je dolžno pozvati tožečo stranko na popravo nesklepčne tožbe na podlagi določbe 318. člena ZPP, pri čemer takšna procesna intervencija sodišča v konkretnem primeru niti ni bila potrebna. Sodišči prve in druge stopnje sta bili pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja vezani na tožnikove pravočasne in vsebinsko ustrezne oziroma popolne dokazne predloge tudi v zvezi z v reviziji ponovno odprtim vprašanjem izvora denarnih sredstev za toženkin nakup treh stanovanj v Nemčiji (načelo razpravnosti iz 7. člena ZPP). Zato sklicevanje na dolžnost sodišča, ki naj bi moralo kar samo poiskati naslove bank z internetnih strani, pomeni nerazumevanje omenjenega procesnega načela, ki dovoljuje uporabo preiskovalnega načela (torej izvajanje dokazov po uradni dolžnosti brez predlogov pravdnih strank) le v izjemnih primerih, določenih v drugem odstavku 7. člena ZPP.

9. Ker je tožnik šele po prvem naroku za glavno obravnavo predlagal, naj sodišče prve stopnje na podlagi 227. člena ZPP pozove toženko, da predloži podatke o stanju na računih pri bankah v Nemčiji za vse sporno obdobje, pri čemer ni niti navedel opravičljivih razlogov za takšno kasnejše navajanje, je bil s tem dokaznim predlogom prekludiran, kot sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno ugotavljata (286. člen ZPP). Procesno pravilno sta sodišči ravnali tudi v zvezi z dopolnitvami navedb glede naslovov bank, saj tožnik teh podatkov na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno predložil. Prav tako na poziv ni založil stroškov za prevode zaprosila nemškim bankam, pa čeprav je sodišče prve stopnje njegovega pooblaščenca celo dvakrat pozvalo, nato pa procesno pravilno ni upoštevalo predloga za podaljšanje roka za predložitev prevodov. Posledično njegovi dokazni poskusi niso bili uspešni - ena banka je sporočila, da ne razume slovenskega jezika, pri eni so sicer slovenski jezik razumeli, vendar so sporočili, da izpisov več ne hranijo v arhivu, glede ene banke pa niti ni bil sporočen naslov in se je zato pošiljka vrnila. Tožnikovo dokazovanje torej ni bilo uspešno zaradi njegove neustrezne oziroma pomanjkljive dokazne aktivnosti in ne zaradi procesno pomanjkljivega ravnanja sodišč prve in druge stopnje. Ob povedanem očitane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odtegnitev možnosti obravnavanja pred sodiščem oziroma tudi kršitev pravice do izjave) ni, kot tudi ne kršenih z ustavo zagotovljenih pravic do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in do enakega obravnavanja v postopku (22. člen Ustave RS), prav tako ponovno izpostavljenih v reviziji.

10. Tudi ni utemeljen očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko sodišče prve stopnje ni naložilo toženki, da predloži kupoprodajno pogodbo in zemljiškoknjižne podatke še za „tretje stanovanje v Nemčiji“, kot tudi za ostali dve stanovanji, kupljeni v Nemčiji. Z njim revident prikrito poskuša uveljaviti nedopustni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, da so bila vsa stanovanja kupljena za v pogodbah dogovorjene vrednosti v obdobju, ko je po dokaznih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje življenjska skupnost med njima že razpadla, kar pomeni tudi nepotrebnost takšnega dodatnega dokazovanja glede pravotvornih okoliščin, kot nadalje pravilno izhaja tudi iz razlogov sodišča druge stopnje, ki se sklicuje na zadostne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tudi v tem delu (tretji odstavek 371. člena ZPP).

11. Izpodbijana sodba tudi ni „protispisna“ in torej ne vsebuje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena procesna kršitev (tako imenovana protispisnost) pa lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje.(3) Takšne zmote v operaciji prenosa pa sodišči nista zagrešili. Tudi na podlagi tega očitka je le prikrito uveljavljan nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne zatrjuje namreč kakšnega nasprotja med povzemanjem listinskih dokazov in zapisnikov o izpovedbah strank in prič v nasprotju z njihovo vsebino, kar bi šele lahko predstavljalo to procesno kršitev, temveč z zgoraj povzetimi obširnimi revizijskimi trditvami zatrjuje nepravilnost prav tako obširne dokazne ocene obeh sodišč glede trenutka prenehanja življenjske skupnosti med pravdnima strankama. Enako velja za sicer nejasne revizijske očitke o pomanjkanju razlogov in posledičnem obstoju procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v tem delu. Potrebne razloge, ki omogočajo njen preizkus, sodba sodišča druge stopnje vsebuje na straneh 6, 7, in 8, in niso zgolj povzeti razlogi prvostopenjskega sodišča, ne da bi bilo dovolj substancirano odgovorjeno na pritožbene očitke.

12. Nedopustno dejanske narave so nadalje zgoraj povzeti obširni revizijski očitki o zmotni ugotovitvi okoliščin v zvezi s tem, ali je toženka kupila tri stanovanja v Nemčiji iz svojih prejšnjih prihrankov, kot zatrjuje še v reviziji tožnik, ali iz sredstev kreditov, pridobljenih že po razvezi zakonske zveze oziroma vsaj po prenehanju življenjske skupnosti, kot ugotavljata sodišči prve in druge stopnje. Zato revizija v tem delu ponovno nedopustno izpodbija obširno dokazno presojo, med drugim predvsem dokazno oceno verodostojnosti izpovedovanj prič S., B. in P. (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kolikor tudi glede teh okoliščin poskuša uveljavljati procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ponovno prikrito zatrjuje le nedopustni revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Glede okoliščine o razdelitvi kupnine iz prodaje hiše v V. med pravdnima strankama ter pravni naravi te kupnine, iz katere izkupička je toženka delno financirala tudi nakup treh stanovanj v Nemčiji, je materialnopravno stališče sodišča druge stopnje pravilno. Res, da mora biti dogovor o razdelitvi skupnega premoženja sklenjen v notarskem zapisu v skladu s citiranima določbama 58. člena ZZZDR in 1. točke 47. člena ZN, sicer je ničen, in teorija o realizaciji v takih primerih v skladu s sodno prakso ne pride v poštev.(4) Vendar pa je treba to pravno vprašanje v predmetni zadevi presojati v kontekstu konkretnih okoliščin. Namen notarskega zapisa je varovanje pred nepremišljenostjo zakoncev, ko so čustveno in/ali življenjsko povezani, oziroma se takšno razmerje predpostavlja v času trajanja zakonske zveze.(5) V konkretnem primeru pa je po ugotovitvah obeh sodišč bila že prodaja izvedena v času, ko je dejansko razpadla zakonska skupnost. Med pravdnima strankama tudi ni bilo spora glede višine in obsega tega dela skupnega premoženja, saj sta si kupnino sporazumno razdelila. Denarni delež, ki ga je torej prejela toženka, tako ni več predstavljal skupnega premoženja temveč njeno posebno premoženje. Zato tudi financiranje stanovanj v Nemčiji, delno iz omenjenega izkupička od kupnine, ne more predstavljati delnega financiranja iz sredstev skupnega premoženja, kot to poskuša še prikazati revizija.

14. Glede v reviziji ponovno vzpostavljenega vprašanja glede prodaje hiše v Nemčiji, in posledične podobne razdelitve izkupička od prodaje še v času trajanja trdne življenjske skupnosti pravdnih strank, pa ob do sedaj povedanem ne more veljati prej razgrnjena pravna presoja, in zato sicer ni mogoče pritrditi podobnim materialnopravnim razlogom nižjih sodišč, vendar pa je v tem delu revizija nejasna in tudi pojmovno nesubstancirana in že kot takšna neutemeljena. Očitno poizkuša revident prikazati, da je po razdelitvi kupnine iz te prodaje toženka pridobila več kot pa on, pri čemer pa ne izpodbija zakonske domneve o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju, vsebinsko pa tudi ne pravnomočne zavrnilne odločitve glede nepremičnin v K., v zvezi s katero bi lahko bil šele pravno aktualen očitek o prispevkih pravdnih strank v omenjeno skupno premoženje (torej glede primarnega tožbenega zahtevka - pod A tožbe). Zatrjuje še, da je posledično nepravilno ugotovljen obseg skupnega premoženja, vendar pa predmet tožbenega zahtevka niso bila denarna sredstva, ki bi morebiti ostala na podlagi prodaje hiše v Nemčiji in so že zato tudi te revizijske trditve za odločitev o reviziji pravno nepomembne.

15. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo v dovoljenem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS: Sodba in sklep II Ips 6/2000 z dne 18. 10. 2000, Sklep II Ips 568/2001 z dne 6. 12. 2001, Sodba in sklep II Ips 425/2004 z dne 20. 4. 2006, Sodba in sklep II Ips 401/2005 z dne 29. 3. 2006. Op. št. (2): Glej o tej problematiki sicer tudi v dr. Maja Ovčak in Žiga Razdrih: „Dovoljenost revizije z vidika vrednostnega kriterija – civilni spori“, Odvetnik 71/2015, stran 15. Op. št. (3): Glej v teoriji tudi J. Zobec v: L. Ude et alt., „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503. člen); GV Založba, Ljubljana 2009, stran 313. Op. št. (4): Glej na primer: Sodba VS RS II Ips 788/2009 z dne 14. 1. 2010. Op. št. (5): Glej citirano sodbo.