Jedro

Izvršitev kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo se začne s tistimi dejavnostmi, ki predstavljajo začetek prestopanja državne meje. Gre za ravnanja, ki so neposredno povezana z načrtovanim prestopom meje in na podlagi katerih je izvršitev takega prestopa mogoče realno pričakovati.

Ker sta v opisu dejanja navedena le čas in smer potovanja obsojencev, ne pa tudi, kje so nameravali prestopiti mejo, do katerega kraja so prišli in kje so bili prijeti, tega pa ne vsebuje niti obrazložitev pravnomočne sodbe, ni mogoče sklepati, da so s strani obsojencev podvzete dejavnosti že imele objektivno izvršitven pomen oziroma da so že z njimi začeli izvrševati kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Radovljici z dne 29.9.1951 spremeni tako, da se obsojeni A.K., M.Ž. in F.K. po 1. točki 358. člena ZKP o p r o s t i j o o b t o ž b e, da so se med seboj dogovorili, da bodo prekoračili državno mejo in odšli v inozemstvo in so v tem namenu, ne da bi imeli predpisano dovoljenje pristojnega organa dne 9.9.1951 odpotovali proti J., od tu pa proti G.M. in nato proti državni meji, vendar jim je bila izvršitev preprečena z aretacijo, poskušali torej prekoračiti državno mejo FLRJ, s čimer naj bi storili poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 303. člena KZ/51. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Radovljici je s sodbo z dne 29.9.1951 obsojene A.K., M.Ž. in F.K. spoznalo za krive poskusa kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 303. člena KZ/51 ter jim izreklo, obsojenima A.K. in M.Ž. vsakemu kazni deset mesecev zapora, obs. F.K. pa kazen eno leto zapora. Po 89. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojence oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Po 45. členu KZ/51 jim je v izrečene kazni vštelo čas, ki so ga prebili v priporu od 10.9.1951 od 13.00 ure dalje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 1. odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojence oprosti obtožbe.

V skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP je bila zahteva za varstvo zakonitosti vročena pooblaščencu obs. A.K. in obs. M.Ž., ki nanjo ni odgovoril. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana tudi obs. F.K. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču zahteve vrhovnega državnega tožilca gre pri izpodbijani pravnomočni sodbi za kršitev kazenskega zakona. Dejanje obsojencev, kakor je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ni mogoče šteti za kazniv poskus. Sodbeni izrek z očitkom, ki kot neposredno izvršitev navaja, da so obsojenci "odpotovali ... proti državni meji", ne da bi bilo navedeno, do kod so prišli in kje so bili prijeti, ne daje podlage za pravno sklepanje, da je šlo za poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo. Ker v objektivnem smislu ni šlo za poskus kaznivega dejanja, je za pravilno kazenskopravno odločitev brez pomena subjektivna okoliščina o tem, kakšen namen so imeli obsojenci. Enako velja za njihovo priznanje tega namena, ki je edina okoliščina, s katero obrazložitev izpodbijane sodbe poskuša utemeljiti, da je v obravnavanem primeru šlo za kazniv poskus.

V tej zadevi gre predvsem za vprašanje razmejitve pripravljalnih dejanj od poskusa kaznivega dejanja in v posledici tega za vprašanje presoje, ali je dejanje obsojencev, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, mogoče pravno opredeliti kot poskus kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo.

Pri tem je treba izhajati iz ravnanj, ki so za posamezno kaznivo dejanje določena kot izvršitvena dejanja. V nasprotju z določbami 303. člena KZ/51 je ravnal, kdor je brez dovoljenja prestopil mejo FLRJ. Glede na takšno dispozicijo je bistvo izvršitvenega ravnanja v nedovoljenem prestopu državne meje. Prestop meje je bilo mogoče izvršiti na različne načine oziroma z različnimi ravnanji, ki niso bila opredeljena kot zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Kdaj in katera ravnanja, ki imajo v objektivnem pogledu izvršitven pomen, je mogoče šteti kot začetek izvršitve tega kaznivega dejanja, je vprašanje, na katerega je treba odgovoriti v vsakem posameznem primeru.

Že v času veljavnosti KZ/51 je tako v teoriji kot v sodni praksi bilo zastopano stališče, da se izvršitev tega kaznivega dejanja začne s tistimi ravnanji, ki sicer niso določena kot izvršitvena, pa se zaradi nujne organske, objektivne povezanosti z njimi kažejo kot njihovi sestavni deli. To pomeni, da se izvršitev kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo začne s tistimi dejavnostmi, ki predstavljajo začetek prestopanja državne meje. Gre za ravnanja, ki so neposredno povezana z načrtovanim prestopom meje in na podlagi katerih je izvršitev takega prestopa mogoče realno pričakovati. Pri tem je treba upoštevati in oceniti prostorske in časovne okoliščine, v katerih se izvršuje kaznivo dejanje.

Obsojencem je očitano, da so se med seboj dogovorili, da bodo prekoračili državno mejo in odšli v inozemstvo in so v tem namenu, ne da bi imeli predpisano dovoljenje pristojnega organa, dne 9.9.1951 odpotovali proti J., od tu pa proti G.M. in nato proti državni meji, vendar jim je bila izvršitev preprečena z aretacijo.

V takšnem opisu dejanja sta navedena le čas in smer potovanja obsojencev, ne pa tudi, kje so nameravali prestopiti mejo, do katerega kraja so prišli in kje so bili prijeti. Vsega tega ne vsebuje niti obrazložitev pravnomočne sodbe. Na podlagi takega nepopolnega opisa namreč ni mogoče sklepati, da so s strani obsojencev podvzete dejavnosti že imele objektivno izvršitven pomen oziroma da so že z njimi začeli izvrševati kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo. Zahteva za varstvo zakonitosti ima zato prav, da v takem položaju ni mogoče v presojo pritegniti subjektivne okoliščine, ki jo sicer vsebuje obrazložitev izpodbijane pravnomočne sodbe.

Zaradi navedene pomanjkljivosti dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, nima vseh zakonskih znakov poskusa kaznivega dejanja po 2. odstavku 303. člena KZ/51. Zato je podana v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana kršitev kazenskega zakona.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti in pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je obsojence po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za obravnavano kaznivo dejanje (1. odstavek 426. člena ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a in 1. odstavka 96. člena ZKP.