Jedro

Rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni začel teči, ko je prišlo pri toženi stranki do prvega upada naročil, ampak šele, ko je tožena stranka sprejela dokončno odločitev o ukinitvi delovnega mesta, na katerem je delal tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožene stranke z dne 11. 12. 2009 nezakonita in da se razveljavi. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na njegovo delovno mesto ali drugo delovno mesto, ki ustreza njegovi stopnji strokovne izobrazbe, ga brez prekinitve prijaviti v zavarovanje, mu za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače, po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim zavodom in institucijam od pripadajočega bruto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne neto plače v plačilo dalje do plačila ter mu priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka skupaj z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov oziroma podrejeno, da pritožbi tožeče stranke ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi in reintegracije na delovno mesto. V obrazložitvi je navedlo, da je bila odpoved dana znotraj zakonsko določenega roka in da so bili za odpoved pogodbe o zaposlitvi podani vsi zakonsko predpisani pogoji. Tožeča stranka meni, da je sodišče prve stopnje nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je na podlagi izpovedbe mag. J.L. (da je uprava tožene stranke dne 2. 11. 2009 sprejela sklep o ukinitvi posameznih delovnih mest), sodišče zaključilo, da je bila odpoved podana tožeči stranki dne 11. 12. 2009, podana pravočasno. Pri navedenem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta A.F. in J.L. izpovedala, da je do zmanjšanja proizvodnje prišlo že v novembru 2009, da je že v tem obdobju prišlo do prerazporejanja delavcev in razporejanje na čakanje na delo doma. Priča M.J. pa je povedala, da je bila tožena stranka v obdobju od 1. 8. 2009 do 20. 9. 2009 tudi vključena v subvencijsko shemo za čakanje na delo doma, vendar je tožena stranka iz razloga, ker zaradi sheme ni smela odpuščati, kmalu od sheme odstopila. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bila odpoved tožeči stranki podana v zakonitem roku. Na podlagi zgornjih navedb je namreč lahko zaključiti, da je tožena stranka za poslovne razloge vedela že novembra 2008 oziroma konec leta 2008, najkasneje pa aprila 2009, medtem ko je tožena stranka tožeči stranki pogodbo o zaposliti iz poslovnih razlogov odpovedala šele 11. 12. 2009, kar je eno leto po tem, ko so poslovni razlogi nastali oziroma več kot šest mesecev po tem, ko je tožena stranka zagotovo vedela, da bo morala zmanjšati obseg proizvodnje in zaposlenih. V konkretnem primeru je tožena stranka za poslovne (utemeljene) razloge vedela več kot šest mesecev pred tem, ko je tožeči stranki podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Po določbi 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) je podan poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na strani delodajalca, če prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov. Zakon v 2. odstavku 88. člena določa, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je razlog resen in utemeljen in če onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Pred odpovedjo mora delodajalec preveriti ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za delo delo (3. odstavek 88. člena ZDR). Če ta možnost obstaja mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove podobe o zaposlitvi. Dokazno breme, da obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, je na strani delodajalca (1. odstavek 82. člena ZDR). Po določbi 6. odstavka 88. člena ZDR pa mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. O nameravani redni odpovedi mora delodajalec delavca pisno obvestiti (4. odstavek 83. člena ZDR). Pogodba o zaposlitvi pa mora biti odpovedana v pisni obliki, obrazložen mora biti odpovedni razlog, delavec mora biti opozorjen na pravno varstvo in na pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnika z obvestilo z dne 10. 12. 2009 pisno obvestila o nameravani redni odpovedi in mu nato vročila pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, datirano z dne 11. 12. 2009 (A3 in A4). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pravočasno podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je utemeljen razlog za odpoved nastopil v drugi polovici leta 2009, natančneje v mesecu juliju 2009, ko so po izpovedi priče A.F. začeli z ukrepi prerazporeditve delavcev na določena dela, prerazporeditvijo delovnega časa in pošiljanje delavcev na čakanje na zaposlitev. Šele po izvedbi teh ukrepov so zaradi nadaljnjega upadanja proizvodnje začeli zmanjševati število proizvodnih delavcev z odpuščanjem, tožena stranka pa se je vključila v program Zavoda za poslovanje za subvencioniranje časa čakanja delavcev na delo, ki je trajal od 1. 8. 2009 do 20. 9. 2009. V predmetni program so bili vključeni dober mesec dni. Ker pa je bil vezan na eksterna izobraževanja, za katera finančnih sredstev ni bilo, so od programa odstopili in sredstva tudi vrnili. Ker je bilo 70 % do 80 % vseh zaposlenih na čakanju na delo doma, se je vodstvo odločilo, da zmanjša število zaposlenih. Uprava tožene stranke je tako sprejela sklep o ukinitvi skupine v oddelku proizvodnje in ukinitvi posameznih delovnih mest dne 2. 11. 2009. O zmanjšanju števila zaposlenih je bil obveščen sindikat na sestanku dne 9. 11. 2009 in ni nasprotoval odpovedi (B3). Ker je bila odpoved tožniku podana 11. 12. 2009, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila podana znotraj zakonsko določenega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljen pritožben ugovor glede nepravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj 6. odstavek 88. člena ZDR določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje je štelo, da je utemeljen razlog nastopil v mesecu juliju 2009, ko je bilo pri toženi stranki že znano, da zaradi spremenjenih razmer na trgu in posledično zmanjšanega obsega proizvodnje in prodaje, začeli z ukrepi prerazporeditve delavcev na določena dela, prerazporeditev delovnega časa in pošiljanje delavce na čakanje na zaposlitev doma. Vodstvo tožene stranke je zaradi nadaljnjega upadanja proizvodnje sprejelo sklep o ukinitvi skupine v oddelku proizvodnje in ukinitvi posameznih delovnih mest z dne 2. 11. 2009, torej sklep o reorganizaciji in racionalizaciji poslovnih procesov v družbi tako, da je bilo potrebno zmanjšati število delavcev na določenih delovnih mestih. Tožena stranka je tudi preverila, da tožnika ni mogoče zaposliti na drugih delovnih mestih, niti ga ni mogoče prekvalificirati oziroma dokvalificirati, kot je povedala zaslišana priča M.J., za tožnika so iskali delo pri toženi stranki v okviru skupine V. (B1 in B2). Tudi po presoji pritožbenega sodišča so težave tožene stranke, s katerimi se je srečevala od julija 2009 dalje (večji upad naročil in nujnost ukrepov reorganizacije, racionalizacije in posledično ukinitve skupine in posameznih delovnih mest, izpovedba J.L.), potrebno upoštevati kot „nastanek razloga“, zaradi katerega delo določenega števila delavcev ne bo več potrebno, vendar okoliščina, da bo med temi tudi tožnik, je bila znana šele kasneje, in sicer s sklepom vodstva z dne 2. 11. 2009 o ukinitvi skupine v oddelku proizvodnje in ukinitvijo posameznih delovnih mest, najkasneje dne 10. 12. 2009, ko je bil tožnik (skladno s 3. odstavkom 83. člena ZDR) obveščen o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretnemu delavcu je po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, vezan pa na ekonomske, organizacijske, tehnološke, strukturne ali podobne razloge na strani delodajalca. Tožena stranka je dokončno odločitev o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta sprejela šele 2. 11. 2009, kot izhaja iz zgoraj navedenega, zato ni mogoče šteti, kot zmotno meni pritožba, da je rok iz 6. odstavka 88. člena ZDR pričel teči že ob prvem upadu naročil konec leta 2008. Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2009 je zato dana v okviru šestmesečnega zakonskega roka.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).