Jedro

Plačila, ki jih tožnica sedaj s tožbo terja nazaj, so ji bila odtujena na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, torej prisilno, zato ni mogoče govoriti o tem, da je tožnica plačila izvrševala prostovoljno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.511,35 EUR nadomesti z zneskom 1.423,40 EUR, sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem nespremenjenem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 19.337,21 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2015 dalje do plačila (1. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 1.511,35 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb, da se je izrek pravnomočnega sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2013/2011 z dne 27. 2. 2013 glasil, da mora tožnica plačati glavnico z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izrek sklepa o izvršbi je upnica (sedaj toženka) upoštevala pri izračunu dolžničine (sedaj tožničine) obveznosti. Res je, da sme izvršilno sodišče dovoliti izterjavo le tiste terjatve, ki je stranki naložena v izpolnitev v izvršilnem naslovu, vendar to ne pomeni, da v primeru, ko sodišče to načelo krši, dolžnik pa je pasiven, za morebitno preplačilo odgovarja upnik. Sodišče bi moralo upoštevati, da je toženka do prejema sklepa II Ip 4145/2015 z dne 24. 12. 2015, s katerim je sodišče odločilo, da toženki ne gredo zakonske zamudne obresti, bila v dobri veri, da ji tožnica po pravnomočnem sklepu o izvršbi dolguje zakonske zamudne obresti. Glede višine obresti je bila toženka torej zavedena s strani sodišča, zato ji ni mogoče očitati, da se je s preplačilom dolga okoristila. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedb toženke o tožničini skrbnosti tekom izvršilnih postopkov. Že ob prejemu drugega sklepa o izvršbi, bi morala postati pozorna na do tedaj plačano višino dolga in na obresti, ki so bile priznane v pravnomočnem sklepu o izvršbi. Tako pa je privolila v rubež svoje plače vse do 3. 3. 2015, privolila je torej v svoje prikrajšanje, zato njen zahtevek ni utemeljen. Bila je v zmoti glede obstoja svoje obveznosti, ker ni bila dovolj skrbna. Ker je do obravnavane situacije prišlo zaradi tega, ker je izvršilno sodišče v sklepu o izvršbi tožnici naložilo plačilo večje obveznosti kot je izhajala iz izvršilnega naslova, je očitno, da bi nastalo škodo, zaradi nezakonitega ravnanja organa države, morala nositi država. Sodišče ne bi smelo priznati pooblaščencu tožnice potnih stroškov iz Nove Gorice v Krško. Tožnica si je zbrala odvetnika, ki ima sedež v Novi Gorici (torej ne v kraju njenega bivališča in ne v kraju sedeža sodišča) zato stroški njenega pooblaščenca za prihod iz Nove Gorice v Ljubljano niso potrebni stroški in jih mora tožnica nositi sama.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica trdi, da je bila v izvršilnem postopku, ki je tekel na predlog toženke kot upnice zoper njo kot dolžnico, terjatev toženke preplačana za 17.369,85 EUR. Iz naslova neupravičene obogatitve od toženke zahteva plačilo 19.337,21 EUR (glavnica z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva prejema posameznega zneska do vložitve tožbe). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

6. Odločitev glede glavne stvari je materialnopravno pravilna, dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni zagrešilo, niti ostalih tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Delno napačna je le odmera pravdnih stroškov.

7. Ne drži pritožbena navedba, da se izrek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 2013/2011 z dne 27. 2. 2013 glasi zgolj na plačilo zamudnih obresti. V sklepu je povsem določno in v skladu s pravilom formalne legalitete opredeljen tudi obrestni del zahtevka. Sodišče je tožnici naložilo plačilo glavnice ter zamudnih obresti v višini obrestne mere kot jih priznava NLB, Podružnica ... za devizne vloge v CHF na vpogled od 1. 1. 1998 dalje do plačila. Ob takšnem izreku sklepa o izvršbi toženka ni mogla biti v zmoti glede svojih upravičenj, kot vse pravilno izpostavlja tudi tožnica v odgovoru na pritožbo.

8. Plačila, ki jih tožnica sedaj s tožbo terja nazaj, so ji bila odtujena na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, torej prisilno, zato ni mogoče govoriti o tem, da je tožnica plačila izvrševala prostovoljno.1 Pravno nepomembne so tudi pritožbene trditve o premalo skrbnem ravnanju tožnice v izvršilnem postopku, ki tudi sicer ni bilo izkazano. Vračilo zaradi plačila nedolga je izključeno samo v primeru vedenja o neobstoju dolga, ko nekdo vedoma plača, kar ni dolžan (primerjaj določbo 191. člena Obligacijskega zakonika - OZ), za kar v konkretnem primeru nedvomno ne gre.2

9. Tožnica je bila s preveč izterjanimi zneski v izvršilnem postopku neupravičeno prikrajšana, toženka pa neupravičeno obogatena. Predpostavke za neopravičeno obogatitev po 190. členu OZ so tudi po mnenju pritožbenega sodišča v celoti izpolnjene.

10. Delno pa je utemeljena pritožba kolikor se nanaša na odmero potnih stroškov za odvetnico tožnice. Tožnica ima bivališče v Ljubljani, sedež razpravljajočega sodišča je v Krškem, za zastopanje pa si je izbrala odvetnico, ki ima sedež v Novi Gorici. Prav ima pritožnica, da ima tožnica sicer pravico, da si izbere kateregakoli pooblaščenca, vendar mora v takem primeru stroške prihoda (v konkretnem primeru iz Nove Gorice) nositi sama in jih ni mogoče naložiti toženki. Pritožnica le stroške tožničine pooblaščenke iz Nove Gorice v Ljubljano opredeljuje kot nepotrebne stroške, zato je pritožbeno sodišče tožničini pooblaščenki priznalo potne stroške relacije Ljubljana - Krško in nazaj, 2x 100 km x 0,37 EUR, to je 74,00 EUR (namesto 148,00 EUR). Toženka je sedaj tožnici dolžna povrniti 183,60 EUR za tožbo, 183,60 EUR za pripravljalno vlogo, 183,60 EUR za pristop na narok, potne stroške odvetnice v znesku 74,00 EUR, potne stroške tožnice v znesku 20,00 EUR, skupaj 644,80 EUR, z 2 % materialnimi stroški (12,90 EUR) pa 657,70 EUR. 22 % DDV od tega zneska je 144,70 EUR, skupaj pa 802,40 EUR. Toženka je dolžna tožnici povrniti tudi 621,00 EUR sodne takse, skupaj torej 1.423,40 EUR pravdnih stroškov.

11. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo (v izreku o stroških) ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP).

12. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev za toženko temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP, za tožnico pa na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 Tudi sicer ni pomembno ali tožnik terja nazaj tisti del sredstev, ki so mu bili odtujeni na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, ali del, ki ga je sam, prostovoljno, plačal na podlagi sklepa o izvršbi (N. Plavšak., R. Vrenčur: Obligacijsko pravo, splošni del, GV založba, Ljubljana 2009, stran 675). 2 Tudi sicer ni mogoče šteti, da je nekdo vedoma izplačal nekaj, kar ni bil dolžan, če je to storil pomotoma ali v zmoti, čeprav ni bil dovolj skrben.