Jedro

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku.

Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča je torej razvidno stališče, da je uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek.

V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Obsojena A. A. je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 54527/2016 z dne 3. 10. 2018 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi treh let od pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki znesek 25.757,60 EUR. Sodišče je odločilo, da je obsojenka dolžna blagajni vzajemne pomoči A. B., d. d., plačati znesek 25.757,60 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, s presežkom pa je A. B., d. d., napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 54527/2016 z dne 23. 5. 2019 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkini zagovorniki, kot navajajo v uvodu zahteve, iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve se sklicujejo na sodno prakso Vrhovnega sodišča in trdijo, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni obrazložilo enotnega naklepa in homogenosti obsojenkinih ravnanj, da bi morala biti obsojenkina ravnanja opredeljena kot nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, ter da bi ob pravilni opredelitvi obsojenkinega ravnanja kot enega nadaljevanega kaznivega dejanja, obsojenkina ravnanja iz obdobja od 2003 do 2007 zastarala. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti v celoti ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odločitev spremeni tako, da upošteva določbo 54. člena KZ-1 in zastaranje kazenskega pregona, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da ne drži očitek zahteve o pomanjkljivo obrazloženem obstoju obsojenkinega enotnega naklepa pri storitvi kaznivega dejanja, in da gre v obravnavanem primeru, upoštevaje konkretne okoliščine življenjske situacije, za enotno kriminalno dejavnost, ki predstavlja eno kaznivo dejanje. Odgovor sklene z navedbo, da v obravnavanem primeru kazenski zakon ni bil kršen in ni prišlo do zastaranja kazenskega pregona.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenka in njeni zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili.

B.

5. Obsojenkini zagovorniki se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo na sodno prakso Vrhovnega sodišča ter uveljavljajo, da je v obravnavani zadevi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni obrazložilo enotnosti obsojenkinega naklepa in homogenosti njenih ravnanj. Kršitev utemeljujejo z navedbo, da obsojenki ni mogoče dokazati enotnega naklepa glede končnega cilja in višine odsvojenih sredstev iz blagajne, ker je vmes dvakrat vrnila določen znesek v blagajno. Menijo, da zaradi tega ni mogoče ugotoviti, kaj je bil „končni zneskovni cilj obsojenke“.

6. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojenki v obravnavani zadevi je, da si je protipravno prilastila tujo premično stvar, to je denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z opravljanjem dolžnosti skrbnice, s tem, da je v času od 8. 7. 2003 do 22. 12. 2014 kot skrbnica in blagajničarka transakcijskega računa, last članov vzajemne pomoči A. B., neupravičeno opravila več nakazil iz tega računa na svoja transakcijska računa, saj nakazani zneski niso bili porabljeni za namene blagajne vzajemne pomoči, temveč za njeno zasebno porabo, pri tem pa je v navedenem obdobju določena sredstva vračala nazaj na račun blagajne vzajemne pomoči, in sicer le 609,50 EUR in 10.483,48 EUR, ne pa tudi preostalega zneska, in si je tako v navedenem obdobju prilastila sredstva v višini 25.757,60 EUR na škodo članov blagajne vzajemne pomoči. 7. Neutemeljena je trditev zahteve, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni obrazložilo obstoja obsojenkinega enotnega naklepa in posebnih povezovalnih okoliščin oziroma homogenosti njenega ravnanja. Sodišče prve stopnje je v 15. in 16. točki sodbe presodilo, da je obsojenka imela ves čas jasno predstavo o tem, da si s protipravnim nakazovanjem denarja prilašča sredstva članov blagajne vzajemne pomoči, zato je pri storitvi kaznivega dejanja podan njen enotni naklep. Ugotovilo je, da je kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom, saj se je ves čas zavedala, da denar na transakcijskem računu blagajne vzajemne pomoči ni njena last, da s sredstvi na računu ne more prosto razpolagati, da iz naslova blagajne vzajemne pomoči ne more imeti odprtega posojila za več kot 1.400,00 EUR, poleg tega pa v dokumentacijo blagajne vzajemne pomoči ni beležila vseh nakazil na svoje račune. Sodišče je tako zaključilo, da je obsojenka v celotnem obdobju ravnala na enak način, s čimer je skozi obravnavano obdobje izražena njena enotnost volje in s tem njen enotni naklep.

8. Nestrinjanje vložnikov zahteve z zaključki sodišča o obstoju obsojenkinega enotnega naklepa ter navajanje, da je obsojenka dvakrat vrnila določen znesek v blagajno, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, kaj je bil njen „končni zneskovni cilj“, po vsebini pomeni izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

9. Kršitev kazenskega zakona uveljavljajo vložniki zahteve s trditvijo, da bi moralo sodišče obsojenkina ravnanja opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena v zvezi s 54. členom KZ-1. Uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja bi po stališču zahteve imela za posledico pravilno uporabo določb o zastaranju kazenskega pregona; sodišče bi moralo iz opisa kaznivega dejanja zaradi nastopa zastaranja izvzeti posamezna ravnanja obsojenke med letoma 2003 in 2007, za katera je že potekel desetletni zastaralni rok za pregon. Po stališču zahteve bi to imelo za posledico ugotovljeno manjšo protipravno premoženjsko korist, ki si jo je pridobila obsojenka, kar bi vplivalo na izrek milejše kazni.

10. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013 zavzelo stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenost njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. 11. Iz navedene sodbe Vrhovnega sodišča je torej razvidno stališče, da je uporaba inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoča pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa glede na kraj, način ali druge dane okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovanih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek. Ko sodišče ugotovi obstoj povezovalnih elementov in obdolženca obsodi za nadaljevano kaznivo dejanje, ga obsodi za eno kaznivo dejanje. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja se tako približuje pojmu naravne, in ne samo pravne celote. Združevalni elementi morajo biti namreč tako prepleteni in povezani, da pomenijo naravno celoto, sestavljeno iz sicer več posameznih kaznivih dejanj, kar vse predstavlja isti historični dogodek.1

12. V obravnavanem primeru je iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je obsojenka v časovnem obdobju od leta 2003 do leta 2014 opravila skoraj 340 transakcij iz računa blagajne vzajemne pomoči na svoja transakcijska računa. Sodišče je zato utemeljeno zaključilo, da gre za življenjsko gledano za eno kaznivo dejanje, saj so bila obsojenkina ravnanja časovno in krajevno povezana, ponavljajoča, enaka po načinu izvršitve in usmerjene v kršitev iste pravne zavarovane dobrine. Obsojenkina ravnanja so pomenila zgolj kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti. Za opredelitev obsojenkinih ravnanj kot eno samo kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja je bistveno, da je sodišče ugotovilo, da je obsojenka ves čas ravnala z enotnim naklepom, zato je v njenem ravnanju prepoznati tolikšno homogenost, da delitev na posamezna kazniva dejanja ne bi ustrezala konkretni življenjski situaciji. Celotno ravnanje obsojenke torej predstavlja enotno kriminalno dejavnost in zato eno (trajajoče) kaznivo dejanje.

13. V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in, da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.

14. Ker v obravnavanem primeru ne gre za nadaljevano kaznivo dejanje, temveč za eno, trajajoče kaznivo dejanje, pravila o zastaranju pri nadaljevanem kaznivem dejanju ne pridejo v poštev. V obravnavanem primeru je treba šteti, da je bilo kaznivo dejanje dokončano, ko je obsojenka opravila zadnje nakazilo na svoj transakcijski račun. V obravnavanem primeru zato zastaralni rok teče od dne 22. 12. 2014, kar pomeni, da zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je dolžna plačati sodno takso v višini 250,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenke.

1 Podrobneje o tem Zobec B. (2016): Nadaljevano kaznivo dejanje in načelo ne bis in idem, Pravna praksa, številka 16 – 17, priloga I-VI.