Jedro

Spor med tožečo in toženo stranko je treba opredeliti kot spor s področja socialne varnosti in sicer po določbi 4. alinee 3. točke 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za sojenje v tej pravdni zadevi, ter da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Proti navedenemu sklepu je pritožbo vložil toženec. Navaja, da ga je tožeča stranka zaradi svoje napake pet mesecev zadržala na zavodu, namesto, da bi ga dala na ZPIZ. Res je dobil od zavoda obvestilo, da vrne dolg 73.623,00 SIT, ker mu je ZPIZ plačal za nazaj. Ta denar je vrnil, za znesek 25.623,00 SIT, kar je pokril leta 1994 z dvema obrokoma, pa ne najde več položnice. Ni pošteno, da dobi po petih letih njihovo odločitev, da to pokrije z obrestmi. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka uveljavlja zahtevek za vrnitev izplačanega denarnega nadomestila med brezposelnostjo tožencu in sicer za obdobje med 25.7.1992 in 31.1.1993 v znesku 25.623,00 SIT. Spor med tožečo in toženo stranko je treba opredeliti kot spor s področja socialne varnosti in sicer po določbi 4. alinee 3. točke 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Po tej določbi so socialna sodišča med ostalim pristojna za spore o vrnitvi sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Nobenega dvoma ni, da gre v konkretnem primeru za takšne vrste spor, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, toženčeve pritožbene navedbe o spornosti obstoja dolgovanega zneska pa so brezpredmetne. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep po določbi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku.