Jedro

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tista, ki v zvezi z ugovorom ugasle pravice (izpolnitev obveznosti z izročitvijo odkupnine tožeči stranki) nosi materialno trditveno in dokazno breme. Porazdelitev materialnega trditvenega in dokaznega bremena je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilna in se ne spreminja, med tem ko procesno trditveno in dokazno breme glede na podane trditve in uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi.

Dvom v pristnost predložene dobavnice z dne 2. 2. 2018 je tožeča stranka podkrepila s številnimi konkretnimi navedbami. S tem je procesno trditveno in dokazno breme glede prejema odkupnine ponovno prevalila nazaj na toženo stranko, zaradi česar ni več zadoščala pavšalna trditev tožene stranke, da je denar izročila tožeči stranki oziroma z njene strani pooblaščeni osebi. V taki procesni situaciji bi tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila le, če bi konkretno navedla, kdo od zaposlenih pri tožeči stranki naj bi dobavnico podpisal oziroma komu naj bi bila odkupnina dejansko izročena. Ker tožena stranka konkretnih trditev ni podala, svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z ugovorom ugasle pravice ni zadostila.

V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 270. člena OZ obveznost preneha, ko je izpolnjena. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko tožena stranka svojo obveznost plačila izpolnila že s tem, da bi sporni znesek izročila kateremukoli zaposlenemu pri tožeči stranke. Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik (prvi odstavek 280. člena OZ). Tožena stranka bi lahko zato svojo obveznost plačila izpolnila le tako, da bi navedeni znesek izročila osebi, pooblaščeni za sprejem odkupnine pri tožeči stranki, o čemer se je bila dolžna pozanimati. Če je denar (sama ali preko nekoga drugega) izročila tretji osebi, ki za sprejem plačila ni bila pooblaščena, je to storila na lasten riziko.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati še 8.611,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018 dalje ter v III. točki izreki pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.889,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v višini 681,00 EUR , v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe plačati 1.786,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018 (I. točka izreka). V presežku (za znesek 8.611,13 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.106,27 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne (III. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper II. in III. točko izreka navedene sodbe vložila pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v tej pravdi zahteva od tožene stranke plačilo v višini 10.397,74 EUR (v pritožbenem postopku spornih 8.611,13 EUR). Tožena stranka je s tožečo stranko dne 11. 3. 2016 sklenila pogodbo o prevozu stvari, na podlagi katere je ta zanjo dostavljala pakete in prevzemala odkupnine (denar, ki so ga prejemniki paketov zanje plačali po povzetju). Kot je navedla tožeča stranka, bi morala tožena stranka ob koncu vsakega delavnega dne tožeči stranki izročiti vrečko s seznamom dostavljenih paketov in denarjem (odkupninami). Tega tožena stranka v obdobju od 16. 11. 2017 do 28. 11. 2018 ni storila, ampak je prejete odkupnine v znesku 10.397,74 EUR obdržala. Tožena stranka se je zoper zahtevek tožeče stranke branila z ugovorom ugasle pravice. Trdila je, da je tožeči stranki odkupnino v znesku 9.286,28 EUR izročila dne 2. 2. 2018. Navedeno je dokazovala s podpisano in ožigosano listino, to je dobavnico z dne 2. 2. 2018. V nadaljevanju postopka je tožeča stranka zanikala, da bi denar prejela. Trdila je, da ga tožena stranka ni izročila nobeni od oseb zaposlenih pri tožeči stranki, pooblaščenih za sprejemanje odkupnin. Kot dokaz, da denarja ni prejela, je predlagala izvedbo raznih (posrednih) listinskih dokazov.1 Poleg tega je prerekala pristnost predložene dobavnice z dne 2. 2. 2018. 6. Sodišče prve stopnje je o (delni) neutemeljenosti zahtevka sklepalo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Presodilo je, da tožeča stranka ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu v zvezi z zatrjevano nepristnostjo predložene dobavnice z dne 2. 2. 2018. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tista, ki v zvezi z ugovorom ugasle pravice (izpolnitev obveznosti z izročitvijo odkupnine tožeči stranki) nosi materialno trditveno in dokazno breme.2 Porazdelitev materialnega trditvenega in dokaznega bremena je zaradi vezanosti na materialno pravo ves čas postopka stabilna in se ne spreminja, med tem ko procesno trditveno in dokazno breme glede na podane trditve in uspeh dokazovanja prehaja od ene stranke k drugi.3

7. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilo o dokaznem bremenu napačno uporabilo iz naslednjih razlogov. Tožeča stranka je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje trdila, da je podpis na dobavnici z dne 2. 2. 2018 ponarejen ter da je žig tožeče stranke nezakonito pridobil zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. Tožeča stranka je dvom v pristnost dobavnice z dne 2. 2. 2018 utemeljevala z naslednjimi trditvami: - da je na dobavnici z dne 2. 2. 2018 pripis „za“ ter podpis, ki se začenja s črko K ter žig z oznako C, - da so bili za sprejem odkupnin pri tožeči stranki pooblaščeni B. B. in C. C. (iz računovodstva) ter D. D., E. E. in F. F. (dispeči), ki dobavnice z dne 2. 2. 2018 niso podpisali in denarja niso prevzeli, - da so se navedene osebe, ki so bile pri tožeči stranki pooblaščene za prevzem denarja, na dobavnice podpisovale s svojim imenom (ne pa npr. s priimkom C. in pripisom „za“), - da ime prejemnika (nad podpisom s pripisom „za“) ni bilo navedeno, - da se dobavnica z dne 2. 2. 2018 nanaša na izročitev odkupnin s trimesečnim zamikom, čeprav so se odkupnine sicer praviloma izročale še isti dan, - da dobavnica z dne 2. 2. 2018 ne vsebuje številk paketov, čeprav je bilo to nujno potrebno zaradi knjiženja, - da je dobavnica z dne 2. 2. 2018 požigosana z žigom z oznako C, kar je oznaka za kurirje, ki za sprejem odkupnin niso bili pooblaščeni, med tem ko so pooblaščeni prevzemniki odkupnin uporabljali žige z dodatno oznako D ali D1 (dispeči) oziroma z oznako 1 (računovodstvo).

8. Na navedena pojasnila tožeče stranke tožena stranka ni konkretizirano odgovorila. V pripravljalni vlogi z dne 22. 6. 2020 (list. št. spisa 80) je navedla, da ne trdi, da je bil znesek izročen C. C., temveč da so dobavnice podpisovale tudi druge osebe zaposlene pri tožeči stranki, na primer G. G. in H. H. Tudi za njiju je nato tožeča stranka pojasnila, da nista mogla sprejeti odkupnine oziroma podpisati dobavnice z dne 2. 2. 2018, saj je bil G. G. pri tožeči stranki zaposlen do 31. 12. 2017, H. H. pa se je začela uvajati v delo 12. 2. 2018. Tudi tega tožena stranka ni prerekala. Trditev tožene stranke, da so „odkupnino sprejemale tudi druge osebe“ je tako ostala pavšalno navržena. Drugih konkretnih pojasnil o tem, kako naj bi sicer potekalo prevzemanje odkupnin pri tožeči stranki oziroma komu naj bi bil sporni znesek izročen, tožena stranka ni podala.

9. Dvom v pristnost predložene dobavnice z dne 2. 2. 2018 je tako tožeča stranka podkrepila s številnimi konkretnimi navedbami. S tem je procesno trditveno in dokazno breme glede prejema odkupnine ponovno prevalila nazaj na toženo stranko, zaradi česar ni več zadoščala pavšalna trditev tožene stranke, da je denar izročila tožeči stranki oziroma z njene strani pooblaščeni osebi.4 V taki procesni situaciji bi tožena stranka svojemu trditvenemu bremenu zadostila le, če bi konkretno navedla, kdo od zaposlenih pri tožeči stranki naj bi dobavnico podpisal oziroma komu naj bi bila odkupnina dejansko izročena. Na pomanjkljivo trditveno podlago je toženo stranko opozorila že tožeča stranka (V. pripravljalna vloga na str. 2, list. št. 87). Tega pa tožena stranka ni navedla niti po izrecnemu pozivu sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 7. 7. 2020 (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 7. 7. 2020 na str. 2, list. št. 106). Navedla je le, da naj bi o tem izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A., ki pa prejemnika prav tako ni navedel.5 Ker tožena stranka konkretnih trditev ni podala, svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z ugovorom ugasle pravice ni zadostila.

10. V skladu s splošnim pravilom iz prvega odstavka 270. člena Obligacijskega zakonika (OZ) obveznost preneha, ko je izpolnjena. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi lahko tožena stranka svojo obveznost plačila izpolnila že s tem, da bi sporni znesek izročila kateremukoli zaposlenemu pri tožeči stranke. Obveznost mora biti izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik (prvi odstavek 280. člena OZ). Tožena stranka bi lahko zato svojo obveznost plačila izpolnila le tako, da bi navedeni znesek izročila osebi, pooblaščeni za sprejem odkupnine pri tožeči stranki, o čemer se je bila dolžna pozanimati.6 Če je denar (sama ali preko nekoga drugega) izročila tretji osebi, ki za sprejem plačila ni bila pooblaščena, je to storila na lasten riziko.

11. Sodišče prve stopnje je tudi samo zapisalo, da tekom postopka ni bilo ugotovljeno, kdo je oseba, ki naj bi znesek 9.296,28 EUR sprejela ter dobavnico podpisala in ožigosala (točki 36 izpodbijane sodbe). Potem pa je, glede na zgoraj pojasnjena pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, napačno zaključilo, da bi to morala trditi in dokazati tožeča stranka (s poizvedbami o tem, ali je kateri od kurirjev v spornem obdobju razpolagal z žigom z oznako C08 ter s predlogom za zaslišanje te osebe). Kot je bilo že navedeno se je trditveno breme glede na konkreten ugovor tožeče stranke ponovno prevalilo na toženo stranko, ki pa mu ni zadostila. Glede na višino tega zneska pa so tudi sicer pavšalne navedbe tožene stranke neprepričljive.

12. Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za 8.611,13 EUR neutemeljen, je glede na povedano materialnopravno zmotna, pritožba tožeče stranke pa utemeljena (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka spremenilo ter toženi stranki naložilo še plačilo 8.611,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2018 dalje.

13. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo stroškovne odločitve izpodbijane sodbe (III. točka izreka). Po ugoditvi pritožbi tožeče stranke je ta v tej pravdi v celoti uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene potrebne pravdne stroške kot jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje, in sicer v skupni višini 1.889.03 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP).7

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

15. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Glede na uspeh tožeče stranke s pritožbo tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Pritožbene stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 500 točk nagrade za pravno sredstvo (tar. št. 21/1 OT), 2 odstotka materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 375,00 EUR sodne takse, skupaj torej 681,00 EUR.

1 Predložila je e-korespondenco z dne 6. 2. 2018 in 26. 4. 2019, s katero A. A. seznanja z odprtim dolgom, ta pa ji predlaga, da naj se dolg kompenzira, e-sporočilo z dne 17. 5. 2019, da naj bi A. A. na sestanku dolg priznal ter izpisek iz transakcijskega računa za februar 2018. 2 Zobec, J. v: Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, 2006, str. 344, 345. 3 Primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010 ter sklep VSRS II Ips 308/2013 z dne 13. 7. 2015. 4 V tem se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve pod opr. št. III Ips 23/2013, v kateri je tožena stranka predložila sporazum, na katerem je bil tudi tožnikov podpis, tožeča stranka pa je pristnost podpisa izpodbijala. Tožnik je bil tako tisti, ki bi moral dokazati, da podpis na sporazumu ni njegov, saj je tožena stranka svoje trditveno in dokazno breme izpolnila že s predložitvijo sporazuma, ki je podpisan s strani obeh pravdnih strank. 5 Slednji je izpovedal le, da se ne spomni, komu je izročil denar (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke na list. št. 114). 6 Osebe, ki na podlagi pogodbe opravljajo tako delo, da je z njimi zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb (npr. prodajalci v trgovinah, osebe, ki opravljajo določena dela v gostinstvu, delavci pri poštnih in bančnih okencih,...) imajo s tem pravico skleniti in izpolniti take pogodbe (80. člen OZ). 7 Točka 56 obrazložitve izpodbijane sodbe.