Jedro

Sodišče izda začasno odredbo za nadomestitev soglasja enega od staršev za prešolanje otroka, če se stranki ne sporazumeta v katero šolo se bo vpisal otrok na začetku šolskega leta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom III N 148/2020 z dne 28. julija 2020 je sodišče prve stopnje predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe z dne 1. 7. 2021, s katero je predlagal, da se mld. hčerka udeležencev tega postopka A. K., EMŠO: ..., z dnem izdaje začasne odredbe vpiše v osnovno šolo v G., zavrnilo. Ugodilo je predlogu predlagateljice za izdajo začasne odredbe z dne 18. 7. 2021 in je izdalo začasno odredbo, s katero je nadomestilo soglasje nasprotnega udeleženca T. K. za vpis mld. hčerke A. K. v šolskem letu 2021/2022 v 1. razred Osnovne šole V., Podružnična osnovna šola Š. Izreklo je še sankcijo v primeru kršitve te začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je predloga za izdajo začasne odredbe vročilo obema staršema v odgovor, ki sta tako bila seznanjena z nasprotnim predlogom. Sta pa takšni nasprotni začasni odredbi nasprotovala. Sodišče je nato ugotovilo, da je skladno z 98. členom ZNP-1 pristojni CSD podal mnenje, v katerem je predlagal, da se mld. A. K. vpiše v POŠ Š. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je mld. otrok dodeljen v varstvo in vzgojo predlagateljici, ki z obema otrokoma živi v kraju B. pri Š. Mld. hčerka sedaj obiskuje vrtec v C., vendar bo s 1. 9. 2021 pričela obiskovati osnovno šolo. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pridobilo mnenje izvedenke klinične psihologije in je na podlagi tega mnenja ugotovilo, da se je le-ta v svojem mnenju naslonila tudi na predlog predlagateljice in da je izvedenka mnenja, da je mld. A. vsaj verjetno v največjo korist, da se vpiše v POŠ Š. Ugotovilo je tudi, da na podlagi izvedenskega mnenja ni mogoče zaključiti, da bi bilo v največjo A. korist, da hodi z bratom v isto šolo. Zaključilo je, da bo šolanje v Š. najverjetneje dobro vplivalo tudi na vključenost otroka v kraj bivanja in na povezano z vrstniki v tem kraju. Mld. A. se bo vključila v šolo, ki je bliže maminemu domu in njenemu sedanjemu prebivališču. Sodišče je pri odločanju upoštevalo tudi A. izjavo, glede katere je ugotovilo, da v tej izjavi brata ne omenja. Sodišče zato ni sledilo argumentaciji nasprotnega udeleženca, da je edina mogoča in za otroka pravilna odločitev, da se vpiše v POŠ G. Zato je odločilo tako, kot to izhaja iz izreka sklepa sodišča prve stopnje o začasni odredbi.

2. Zoper takšno odločitev podaja pritožbo nasprotni udeleženec po pooblaščenki. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje s sedaj izpodbijano odločitvijo poseglo v osnovne pravice otrok sorejencev. S tem pa, ko otroka ne bosta obiskovala iste šole, je s tem kršena njuna pravica, kot pravica sorejencev. Sodišče ju zato ne bi smelo ločiti. Glede M. je izvedenka zaključila, da je pravilno, da še naprej nadaljuje šolanje v POŠ G. Pritožnik je zato mnenja, da zato, ker otroka živita ločeno od obeh staršev potrebujeta še tesnejšo navezanost drug na drugega, saj delita isto usodo in je zanju pomembno, da to nit vzdržujeta. Z obiskovanjem iste osnovne šole se ta vez med sorejenci še poglobi in vpliva tudi na celotno socialno mrežo obeh otrok, ki je že sedaj v G. bistveno širša, kot na domu predlagateljice. Na tem domu pa mld. deklica težje najde prijatelje. Nasprotni udeleženec pa živi v strnjenem naselju, kjer bo mld. otrok lažje našel prijatelje in družbo drugih otrok. Mnenja je tudi, da z obiskovanjem osnovne šole v G predlagateljici ne bo otežena organizacija prevozov, saj ima predlagateljica še enega otroka M., za katerega pa izvedenka predlaga, da ostane v šoli, ki jo trenutno obiskuje. Sodišče je zmotno zaključilo, da odnos brata z mld. A. vsaj verjetno ne predstavlja tako pomembno navezno okoliščino, kot jo želi prikazati nasprotna udeleženka. Temu ni tako, saj se je po razvezi staršev med sorojencema vzpostavila posebna vez. Po njegovem mnenju je otrokoma v največjo korist, da obiskujeta isto osnovno šolo, še posebej po razvezi staršev, ki je za otroke vedno stresna. Navaja še, da v kolikor bi postopek pokazal zahtevo za prešolanje, mora biti to enako za oba otroka. Pritožba navaja, da oba otroka preživita enak čas pri enem in drugem od staršev. Oba otroka na podlagi sklenjene poravnave preživita pri očetu vsak drugi vikend od petka, ko ju oče prevzame v šoli, do ponedeljka zjutraj, ko ju odpelje v šolo, ter med tednom vsak torek, ko ju oče prevzame v šoli ter ju nato v sredo odpelje v šolo in ju prevzame tudi po šoli ter ju vrne na dom matere v sredo do 18. ure. Mnenja je, da bi se zato morali stiki drugače urediti kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Navaja še, da morda res za otroka takšni prevozi ne predstavljajo težave, za nasprotnega udeleženca pa pomeni, da fizično takšne poravnave ne bo mogel izvrševati, ker opravlja službo v L. Sodišče bi se moralo ukvarjati s tem vprašanjem in upoštevati, da otroka obdržita njune medsebojne vezi (tako v smislu kraja šolanja, kraja bivanja in okolja odraščanja). Kraj šolanja pa je v tem delu najbolj pomemben, saj otroci v šoli preživijo velik del otroških let. Ločitev obeh otrok bo imela, po prepričanju nasprotnega udeleženca nepopravljive posledice. Zato predlaga, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da nasprotni udeleženec tudi po prejemu izvedenskega mnenja ne ravna v korist mld. A., saj še vedno izraža negativen odnos do novega doma mld. otroka in do šole v Š. Mld. otroka pa že tri leta živita v novem okolju, zato obiskovanje šole v Š. ne more predstavljati takšne navezne okoliščine, ki bi opravičevala izključitev iz njenega novega okolja v B. Oba otroka sta že v sedanjem bivanju stkala nove vezi in je to zanju domače okolje. Po mnenju predlagateljice se je sodišče prve stopnje tudi pravilno opredelilo do medsebojne vezi med obema mld. otrokoma. Tudi izvedenka namreč ni zaznala, da bi bila povezanost med otrokoma tako močna, kot jo skuša pritožbeno prikazati nasprotni udeleženec, saj bi sicer takšno izjemno povezanost nedvomno izpostavila. Tudi iz izjave M. izhaja, da v njej ni omenil sestre A. Za oba otroka pa je tovrsten režim obiskovanja različnih ustanov postal običajen, saj mld. M. hodi v Osnovno šolo v G., medtem ko je v dopoldanskem času A. v vrtcu v C. Sicer pa tudi, če bi obiskovala skupno šolo, ne bi preživljala tega časa skupaj, temveč vsak v svojem razredu in s svojimi sošolci. Zato takšna ločitev otrok med šolanjem ne bo imela nepopravljivih posledic za otroka, še zlasti pa se zaradi tega ne bosta oddaljila na drugih segmentih njunega življenja. Predlagateljica je mld. A. tudi že seznanila, da bo obiskovala osnovno šolo v Š., kar je otrok sprejel. Predlagateljica še navaja, da ne bo imela posebnih logističnih in drugačnih problemov kot jih je imela do sedaj, saj se je predlagateljica vozila v C. in bo tudi sedaj morala izvesti prevoze na različne destinacije, kot jih je že prej, medtem ko bo M. lahko obiskoval šolo peš in bo morala voziti mld. A. in oba, ko nimata stikov. Tudi izvedenka je ocenila, da prevozi v tem pogledu niso negativni dejavnik. Predlagateljica izpostavlja, da z vidika stikov, nasprotni udeleženec ne postopa v največjo otrokovo korist, saj še vedno ni spoznal, da njegov negativen odnos do predlagateljice kot matere skupnih otrok, otrokoma škoduje. Nasprotni udeleženec je tudi večkrat verbalno nasilen. Takšno postopanje nasprotnega udeleženca, nikakor ne more biti v največjo korist otrok. V primerjavi s tem dejavnikom je začasno šolanje otrok na različnih šolah bistveno manj pomembno, kot je slab odnos nasprotnega udeleženca do predlagateljice in do otrok. Predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je sprejelo začasno odredbo, s katero pa je dejansko, po vsebini odločilo že o predlogu predlagateljice za izvajanje šolanja mld. A. po njenem predlogu. Z začasno odredbo pa je odločilo, da se nadomesti soglasje nasprotnega udeleženca, da bo mld. A. v šolskem letu 2021/2022 obiskovala Osnovno šolo V., Podružnično osnovno šolo v Š. Odločitev sodišča prve stopnje pa je sicer pravilna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta oba mld. otroka po sodni poravnavi z dne 23. 8. 2019 dodeljena v varstvo in vzgojo materi, oče je obdržal z otrokoma stike. Tako iz te sodne poravnave izhaja, da otroka že skoraj tri leta prebivata na naslovu predlagateljice, to je na območju Osnovne šole V., POŠ Š. Pretežni del tako otroka preživita v družbi predlagateljice in v družbi drug z drugim in so zato neutemeljene pritožbene navedbe pritožnika in so tudi v nasprotju z vsebino sodne poravnave, da enak čas preživita tako pri predlagateljici, kakor pri nasprotnemu udeležencu. Temu ni tako, ravno nasprotno. Ker tudi iz dosedanjih podatkov v spisu izhaja, da v dopoldanskem času otroka ne živita skupaj (razen v času vikendov in sodnih počitnic), ker M. že obiskuje Osnovno šolo v G., medtem ko se mld. A. v dopoldanskem času nahaja v vrtcu, ki je v drugem kraju, je tako na podlagi teh podatkov mogoče zaključiti, da vsakodnevne vezi med obema otrokoma ne potekata celodnevno, ker sta že sedaj v dopoldanskem času med sabo kot sorojenca, ločena. Zato tudi način izvajanja šole, kot je ta določen z začasno odredbo, dosedanjega režima izvajanja medsebojnih stikov med mladoletnima otrokoma, dejansko ne bo spremenil. V dopoldanskem času, razen med vikendi in počitnicami, bosta tako tudi kot do sedaj, sorojenca obiskovala različni šoli in zato ne bo ogrožena največja korist mld. A., da v času šolanja ne bo imela stikov z mld. bratom. Na vse to pravilno opozarja tudi predlagateljica v odgovoru na pritožbo, ko navaja, da dosedanji odnos med obema otrokoma z različnim obiskovanjem šole, ne bo spremenjen. Poleg tega je M. že v višjem razredu osnovne šole kot bo to mld. A. in zato tudi med izvajanjem pouka, otroka ne bosta mogla imeti medsebojnih stikov. Zato pritožba v tem delu, ko izpostavlja, da otroka zaradi različnih krajev šolanja ne bosta imela medsebojnih stikov v dopoldanskem času, ni utemeljena, kar vse je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in obrazložilo, kot to izhaja iz obrazložitve sklepa. Tako ne bodo kršene njune dosedanje pravice sorejencev, kot to zmotno meni pritožnik v prvem delu pritožbe.

6. Neutemeljena je tudi pritožba v tistem delu, ko pritožnik navaja, da s tem, ko bo obiskovala mld. A. osnovno šolo v Š., ne bo imela svojih prijateljev in, ker živi na kmetiji staršev na območju razpršenih stanovanjskih hiš, bo težje našla prijatelje. Takšno navajanje je demantirala predlagateljica v odgovoru na pritožbo, ki mu sledi tudi sodišče druge stopnje. Predlagateljica je navedla, da navedbe v zvezi s prijatelji, katere naj bi imela A. po navedbah nasprotnega udeleženca bistveno več v G., ne držijo. To je ugotovila tudi izvedenka in iz mnenja izhaja, da ima A. prijatelje tudi v Š. . A. sosed bo s 1. 9. 2021 prav tako priče obiskovati 1. razred. V okviru šole v Š. bosta tudi A. sorodnici L. in T. in A. že komaj čaka da ju bo videla tudi v šoli.

7. Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, kjer pritožnik navaja, da bo tako različno obiskovanje osnovnih šol pomenilo logistične probleme v zvezi s prevozi obeh staršev v šolo, saj živita približno 20 km narazen. Predlagateljica je v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je tudi že do sedaj izvajala prevoze v različne smeri in zato takšna odločitev kot je sprejeta z začasno odredbo, ne bo njej pomenila nobenih dodatnih ovir, da ne bi mogla izvajati teh prevozov. Prav tako ni utemeljena pritožba v tistem delu, da bo takšno različno obiskovanje osnovnih šol pomenilo težavo v izvajanje stikov, ki so bili dogovorjeni s sodno poravnavo. Že sedaj sta namreč mld. otroka obiskovala šolo oziroma vrtec v različnih krajih in to za starša očitno ni predstavljalo večjih težav pri izvajanju stikov in tako bo moralo biti tudi v bodoče. 8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do obeh pisnih izjav mld. otrok tudi v delu, ko sta odgovarjala na vprašanje kje bi se želela šolati. Iz izjave A. je mogoče razbrati, da bo A. spoštovala kakršnokoli odločitev, ki bo sprejeta na ravni obeh staršev in da pri tem ni omenjala svojega brata. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da to še ne pomeni, da ni vzpostavljena medsebojna vez med obema sorojencema, vendar kot že obrazloženo zgoraj, z različnim obiskovanjem osnovnih šol v dopoldanskem času, ne bo onemogočena oziroma otežena njuna medsebojna vez in povezanost, kot to v pritožbi poudarja nasprotni udeleženec. Ker tudi že sedaj otroka nista obiskovala vzgojno-varstvenih ustanov oziroma šole v istem kraju, sodišče prve stopnje ni našlo nobene potrebe oziroma nobene ovire, da ne bi odločilo tako, da bosta otroka obiskovala osnovno šolo v različnih krajih.

9. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do tega, da oba otroka ne preživljata enak čas pri enem in drugem staršu, saj sta oba otroka dodeljena materi, oče pa z njima preživlja le določen čas na stikih, kot je to določeno v sodni poravnati in takšnih stikov ne bo spremenilo dejstvo, da bosta otroka hodila v osnovno šolo v različnih krajih. Tudi izvedenka je ugotovila, da takšen način šolanja ne bo pomenil kršenja otrokovih največjih koristi in je zato sodišče prve stopnje, kljub pripombam nasprotnega udeleženca tako imela dovolj strokovne opore v izvedeniškem mnenju izvedenke, s katerim v celoti soglaša tudi CSD Celje kot strokovna inštitucija, da je odločilo tako kot izhaja iz izreka te, sedaj izpodbijane začasne odredbe. Pri tem pa je potrebno poudariti, da gre za odločitev z začasno odredbo in, da bo sodišče prve stopnje moralo še odločiti vsebinsko in dokončno o predlogu enega ali drugega starša. To bo verjetno storilo takrat, ko bo imelo na razpolago vse dokaze, glede katerih je že sprejelo dokazni sklep. Pritožba tako ni utemeljena in pritožnik neutemeljeno navaja, da je nedopustno in z vidika varstva koristi otrok škodljivo, da se otroka že sedaj loči v sistemu izobraževanja in posredno tudi v okolju, kjer bosta stkala svoje socialne vezi. To je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo in takšna odločitev temelji tudi na strokovnem mnenju sodne izvedenke in Centra za socialno delo. Otroka bosta tudi kljub različnemu kraju šolanja obdržala njune medsebojne vezi, saj sam kraj šolanja ne more vplivati na to, da bi se njune medsebojne vezi kakorkoli skrhale ravno zaradi tega, ker v dopoldanskem času ne bosta skupaj. Sodišče prve stopnje je že ugotovilo, da je takšen način njunih medsebojnih odnosov bil izvajan tudi že do sedaj, saj dopoldanski čas zaradi različne starosti nista preživela skupaj, ker je bil starejši otrok v šoli, mlajša hči pa v vrtcu. Tako sta bila že tudi v dopoldanskem času otroka ločena, sicer pa ne. Sodišče prve stopnje tako ni ugotovilo, da bo takšna začasna odredba kot jo je izdalo, ogrožala nadaljnji psihofizični razvoj mld. A. in je zato odločitev materialno pravno pravilna.

10. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba nasprotnega udeleženca neutemeljena in jo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v obeh, izpodbijanih delih. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo vso, v točki 7. obrazložitev sklepa citirano materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločba sodišča prve stopnje argumentirana in temelji na pravilni dokazni oceni vseh izvedenih dokazov. Sodišče druge stopnje pa ni zasledilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1).

11. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki tega pritožbenega postopka nista priglasili.