Jedro

V postopku izvršbe po uradni dolžnosti ni mogoče uporabiti določbe 17. člena ZST o prevalitvi obveznosti plačila sodnih taks s taks oproščene stranke, ki je v postopku uspela, na taks neoproščeno stranko.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep delno spremeni tako, da se ugovoru dolžnika zoper plačilni nalog delno ugodi in se plačilni nalog z dne 18. 01. 2011 v presežku nad 20,00 EUR (to je glede 65,00 EUR) razveljavi, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (glede zavrnitve ugovora zoper plačilni nalog v preostalem delu) potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper plačilni nalog kot neutemeljen.

2. Zoper ta sklep je dolžnik vložil pravočasno laično pritožbo. Navaja, da mu je sodnik Okrožnega sodišča v X. v telefonskem pogovoru odgovoril, da mu je bilo odvzeto toliko denarja, kot je bilo navedeno v sodbi, za preostalo pa naj vpraša. Dolžnik je imel blokiran račun na banki zamrznjen še tri mesece, ko mu je bil ta denar že odvzet. Ko se računi izdajo, je treba za davek zraven vračunati, ne pa skoraj po treh letih naknadno terjati. Še to je dolžnik plačal po nedolžnem, saj ga je sodnica po krivem obsodila, da je kradel v trgovini T.; če bi dolžnik obsodil njo, bi sigurno dobil zapor. Dolžnikova žena je od te sramote nepoštenega sojenja zbolela na živcih. Tega in ponarejanja listin dolžnik ne bo prenesel. Upa, da bo nekoč v resnici zaživela pravna država, da se bo tudi to rešilo, saj so tudi sodničine priče pritrdile njemu, ne sodnici. Dolžnik ne bi mogel seči nobenemu v žep. Zahteva, da ga sodišče pusti pri miru in se pogovori s sodnikom A. B. Dolžnik je star 90 let, pa so še taki, ki mu ne dajo miru, to se dogaja že od leta 1965. 3. Pritožba je le delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), oba v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)).

5. Glede na to, da pritožbene navedbe niso v zvezi z dolžnikovo obveznostjo plačila sodne takse po plačilnem nalogu z dne 18. 01. 2011, o ugovoru zoper katerega je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, pritožbene navedbe niso pravno pomembne in se pritožbeno sodišče do njih ni dolžno opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Kljub temu pa pritožbeno sodišče dolžniku pojasnjuje, da je bil predmetni izvršilni postopek glede izterjevane terjatve v znesku 955,12 EUR sicer s sklepom z dne 11. 03. 2009 že pravnomočno ustavljen, vendar pa sodišče do izdaje plačilnega naloga z dne 18. 01. 2011 od dolžnika še ni zahtevalo plačila sodnih taks, ki jih je dolžnik dolžan plačati za kritje stroškov, ki so nastali v zvezi z odločanjem sodišča v predmetnem izvršilnem postopku.

6. S plačilnim nalogom z dne 18. 01. 2011 je sodišče prve stopnje dolžniku naložilo plačilo sodne takse za predlog in sklep o izvršbi (v znesku 45,00 EUR) ter za ugovor in sklep o ugovoru (v znesku 40,00 EUR), vse skupaj v znesku 85,00 EUR, njegov ugovor zoper plačilni nalog pa je z izpodbijanim sklepom zavrnilo kot neutemeljen, pri čemer je pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava. Sodišče prve stopnje namreč ni ustrezno upoštevalo, da se predmetni izvršilni postopek vodi po uradni dolžnosti (zaradi izterjave stroškov kazenskega postopka in povprečnine – glej drugi odstavek 131. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugi odstavek 2. člena ZIZ), prezrlo pa je tudi, da je v konkretnem primeru treba uporabiti določbo o relativnem zastaranju pravice zahtevati plačilo sodne takse.

7. V skladu s pravno teorijo in sodno prakso gre v izvršilnih postopkih, uvedenih po uradni dolžnosti, za t.i. enostranski izvršilni postopek, ki ima specifične lastnosti (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 113/99 z dne 08. 10. 1999). Bistvena značilnost takih postopkov je, da se začnejo po uradni dolžnosti (na podlagi obvestila pristojnega organa o neplačani terjatvi) in se izpeljejo v celoti po uradni dolžnosti, brez sodelovanja upnika kot stranke v postopku. V tovrstnih izvršilnih postopkih je torej edina stranka dolžnik, upnika v izvršilnem procesnem smislu pa v takih postopkih ni (država v takih izvršilnih postopkih ni stranka postopka, temveč le pobudnik za začetek postopka in hkrati subjekt, v katerega korist se vodi postopek). Zato določbe 17. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list SRS, št. 30/1978 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju: ZST) o prevalitvi obveznosti plačila sodnih taks s taks oproščene stranke, ki je v postopku uspela, na taks neoproščeno stranko, v postopku izvršbe po uradni dolžnosti ni mogoče uporabiti. Glede na navedeno pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni imelo pravne podlage za to, da je s plačilnim nalogom z dne 18. 01. 2011 dolžniku naložilo v plačilo sodno takso za predlog za izvršbo in sklep o izvršbi (v skupnem znesku 45,00 EUR).

8. Poleg tega je pritožbeno sodišče ugotovilo tudi, da je v obravnavani zadevi nastopilo relativno zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi (na kar je v ugovoru zoper plačilni nalog smiselno opozoril tudi dolžnik). Po določbi 9. člena ZST zastara pravica zahtevati plačilo sodne takse v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse pa prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oz. izterjava takse. V konkretnem primeru je taksna obveznost za ugovor nastala ob dolžnikovi vložitvi ugovora 05. 04. 2008 (taksna obveznost za vlogo nastane takrat, ko se vloga izroči - 1. točka drugega odstavka 4. člena ZST), prvo uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je bilo plačilo takse, pa je bila šele izdaja plačilnega naloga z dne 18. 01. 2011. Glede na to, da pravica zahtevati plačilo sodne takse zastara v dveh letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba takso plačati, je v konkretnem primeru pravica sodišča, da od dolžnika zahteva plačilo sodne takse za ugovor, ugasnila z iztekom leta 2010. Sodišče prve stopnje pa potemtakem dolžniku s plačilnim nalogom z dne 18. 01. 2011 ne bi smelo naložiti plačila sodne takse za ugovor v znesku 20,00 EUR (medtem ko pravica zahtevati plačilo sodne takse za sklep o ugovoru ni zastarala, saj je taksna obveznost za sklep o ugovoru nastala šele 27. 01. 2009, ko je bil dolžniku vročen sklep o ugovoru – prim. 2. točka drugega odstavka 4. člena ZST).

9. Zaradi opisane nepravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP in 5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ), v preostalem delu pa je dolžnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).