Jedro

Neupoštevanje mnenj izvedenca v drugih pravdnih postopkih oz. morebitna tamkajšnja slabša kvaliteta, kot tudi njihova istosmernost (vselej podana v korist toženih strank), ne morejo predstavljati izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP.

Vzgojiteljica oz. njena pomočnica sta otroke ustrezno peljali oz. spremljali tako, da je prva hodila spredaj, zadnja pa na koncu vrste. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi se otroci prerivali oz. porivali oz. da bi kakorkoli povzročali nered, kar pomeni, da škodnega dogodka tudi ni mogoče pripisati neustrezni vzgoji delavk vrtca njihovih varovancev. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je padec mld. tožnika bil naključen. Za takšna naključja pa zavarovanec tožene stranke ne odgovarja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožniku 25.872,14 EUR na roki njegovi materi in zakoniti zastopnici N. S., z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2005 do plačila in mu povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki nastale pravdne stroške v znesku 381,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da odloči, da je tožena stranka tožniku v celoti odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 2.9.2004 oz. podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške, katerih plačilo naj pritožbeno sodišče naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodne odločbe pritožbenega sodišča dalje do plačila. Poudarja, da je najprej podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tako zahtevo za izločitev P. fakultete M. kot izvedenca v predmetnem postopku, in ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke po pritegnitvi novega izvedenca, pri čemer pa zavrnitve dokaznega predloga sodišče ni obrazložilo. Tožeča stranka je že takoj po imenovanju izvedenca za šolsko in predšolsko vzgojo zahtevala izločitev postavljene P. fakultete v M., in sicer zato, ker je ta fakulteta sodelovala pri sestavi curiculuma za vrtce, ki so osnova za načrtovanje dela v vrtcih, ki veljajo tudi v vrtcih izven območja sedeža P. fakultete v M. V vlogi z dne 3.11.2008 je zahtevala, da se fakulteta opredeli do vprašanja, ali je sodelovala pri sestavi curiculuma za predmetni vrtec V., enota L., saj v tem primeru omenjena fakulteta mnenja ne more podati in jo je treba izločiti. Tudi je v vlogi z dne 8.1.2009 obširno pojasnilo razloge za izločitev fakultete in obširno obrazložilo, da se je v več različnih postopkih omenjena fakulteta izkazala kot izrazito pristranski in neobjektivni izvedenski organ, ki vselej poskuša na vsak način opravičiti vsakršno delovanje oseb pri vzgoji in šolstvu, torej tudi vzgojiteljev v vrtcih. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče zavzelo svoje stališče do že uvodoma izpostavljenih pripomb tožeče stranke glede angažiranja te fakultete. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj o teh vprašanjih sodba nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Na podlagi izvedenskega mnenja so bili tudi potrjeni dvomi tožeče stranke glede objektivnosti omenjene fakultete pri podajanju izvedenskega mnenja. Tožeča stranka je na naroku izpostavila pritegnitev novega izvedenca, pri čemer pa sodišče prve stopnje brez utemeljene obrazložitve temu predlogu ni sledilo. Sodišče bi moralo izvedenca oz. osebo, ki je v okviru fakultete podajala sporno izvedensko mnenje, neposredno zaslišati, da bi se tako lahko odpravili pomisleki tožeče stranke v objektivnost in verodostojnost izvedenskega mnenja, prav tako pa bi se lahko odpravila neskladja med izvedenskim mnenjem in med spisovno dokumentacijo. Sodišče bi moralo izvedenca neposredno zaslišati, ker tožeča stranka ni dala soglasja k branju pisnega izvedenskega mnenja. V skladu z določili ZPP morajo izvedenci podajati mnenje ustno oz. neposredno na obravnavi v okviru neposrednega izvajanja dokazov, pri čemer se dokaz z branjem pisnega mnenja lahko izvede le s soglasjem strank. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za angažiranje drugega izvedenca je bilo kršeno tudi načelo dispozitivnosti, saj ima tožeča stranka pravico slišati drugo mnenje. Sodišče je bilo tudi dolžno poskrbeti, da se pavšalno mnenje ustrezno dopolni, saj zgolj zaključek fakultete, da so bila upoštevana določila Zakona o vrtcih, v obravnavani zadevi ne more zadostovati. Tožeča stranka je prepričana, da bi moralo biti v mnenju navedeno, katera konkretna določila Zakona o vrtcih so bila spoštovana, kje v relevantni zakonodaji je navedeno, da se skupino otrok napoti iz telovadnice v učilnico v nekontrolirani in nenadzorovani skupini, kjer prva spremljevalna vzgojiteljica odide pred njimi iskat malico, druga spremljevalna vzgojiteljica pa hodi več metrov za njimi in torej ne izvaja ustreznega nadzora nad 6-letnimi otroci. Treba bi bilo razčistiti, ali bi bilo treba omenjeno pot opraviti tako, da bi otroci hodili v parih po dva, kot je to zatrjevala tožeča stranka. Nasploh je z izvedenskim mnenjem ostalo neobrazloženo bistvo predmetne zadeve, ko je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da je do tožnikove poškodbe prišlo pri tem, ko je šel iz telovadnice preko garderobe v igralnico in je padel na podlagi v garderobi, ki je bila zaradi deževnega vremena mokra in spolzka. Fakulteta ni opravila ogleda spornih prostorov in je smešen zaključek, da je bila vzgojiteljica oz. pomočnica ves čas z otroci v istem prostoru in da je takoj po nesreči ukrepala v skladu s pravili, pri čemer je izostala obrazložitev, kdo je opravljal funkcijo vzgojiteljice in kdo pomočnice in katera izmed teh se je nahajala v katerem prostoru. Sodišče bi moralo izvedensko mnenje ustrezno dopolniti in pomanjkljivosti razčistiti, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nerazčiščena so ostala vprašanja glede same razporeditve prostorov v vrtcu in ali je torej res telovadnica in igralnica ločena z garderobo, v katero so iz deževnega in razmočenega okolja prišli otroci in kjer je bilo torej povsem možno, da po tleh ni bilo suho in očiščeno, kot bi moralo biti. Ne gre spregledati niti v spis predložene prijave nezgode otroka z dne 3.9.2004, kjer je pod točko VII v okviru opisa okoliščin nezgode jasno zapisano, da so se otroci zaradi razmočenih tal vrnili v notranjost. Zagrešena je bistvena kršitev določb postopka tudi s tem, ko je zavrnjen tožnikov dokazni predlog po angažiranju drugega izvedenca, saj je tožniku onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist. V konkretnih okoliščinah so namreč priče dogodka bili majhni otroci, približno tožnikove starosti ter vzgojiteljica M.P., ki je edina navedena na obrazcu prijava nezgode otroka tako, da tožeča stranka tudi drugih dokazov ni mogla ponuditi. Kršeno je bilo načelo kontradiktornosti postopka, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V obrazložitvi sodbe je zavzeto napačno stališče, da stvar ni nevarna sama po sebi in da se njena odgovornost presoja za vsako zadevo posebej. Zaključeno je, da hoja po spolzkih tleh ni nevarna sama po sebi, da je vzrok za takšna tla krivdno ravnanje neke osebe in da v tem primeru spolzka tla niso bila ugotovljena. Sodišče ni opravilo ustreznega dokaznega zaključka in ni navedlo, katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerega dokaza, in je izostala skrbna presoja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožeče stranke ne more prepričati zgolj obrazložitev sodišča, da zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da ni poskrbel, da bi se tla ustrezno očistila, da ne bi bila mokra in s tem spolzka in da mu ni mogoče očitati, da je opustil nadzor in varstvo nad otroci, saj bi sodišče moralo obrazložiti, na podlagi katerega izvedenega dokaza je štelo, da tla niso bila mokra in pojasniti bi bilo treba tudi, zakaj zavarovancu ni mogoče očitati navedenih kršitev. Tožena stranka ni ponudila nobenih dokazov in trditvene podlage v zvezi s tem, da bi se naj tla v garderobi redno in ustrezno čistila in da bi v tem pogledu zavarovanec tožene stranke napravil vse v skladu s pravili profesionalne skrbnosti. Zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti, saj manjkajo razlogi za zaključke, zaradi česar je prav tako podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa je tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo tistih pravil stroke, ki določajo, kako je dolžna vzgojiteljica organizirati delovnik oz. vzgojni proces. 6-letnih otrok namreč vzgojiteljica pri zadostni skrbnosti ne sme pustiti brez ustreznega nadzora; prav gotovo mora biti pri organizaciji igre in gibanju 6-letnih otrok posvečena zadostna skrbnost temu, da otroci spoznavajo osnovne varnostne ukrepe, ki so potrebni pri izvajanju gibalnih dejavnosti ter so ozaveščeni v skrbi za lastno varnost in varnost drugih. Predpisi izrecno določajo, da so pri vseh dejavnostih v vseh situacijah vzgojitelji odgovorni za varnost otrok in morajo otroke navajati na varnost pri izvajanju dejavnosti, uporabi igral in rekvizitov ter jih ozaveščati o pomenu varnosti. In prav v tem se kaže profesionalna skrbnost, ki se v konkretnem primeru zahteva od vzgojiteljice, ki je vedela, da ima opraviti s skupino 6-letnih otrok, ki so mladostno razposajeni in ki so ji bili zaupani v varstvo in vzgojo. Treba bi bilo uporabiti določila o objektivni odškodninski odgovornosti, sodišče pa ni upoštevalo, da je šlo za hojo po spolzkih tleh, in sicer po takšnih tleh so hodili 6-letni otroci v dokaj neosvetljenem prostoru in je zato obrazložitev sodišča prve stopnje o nepodanosti objektivne odškodninske odgovornosti povsem zmotna in protispisna. Če bi sodišče prve stopnje dejansko stanje popolno ugotovilo in tožniku omogočilo izvajanje vseh dokazov v njegovo korist, bi izvedlo tudi dokaz z izvedencem pedagoške stroke in nato tudi dokaz z izvedencem psihološke stroke, o katerem glede zavrnitve v sodbi sploh ni razlogov. Le-ta bi lahko pojasnil razvojne sposobnosti otrok, kot je predlagala tožeča stranka. S tem ko je sodišče omenjena dokazna predloga zavrnilo, pa je bistveno kršilo določbe postopka, posledično pa je zaradi teh kršitev dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, prav tako pa je tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tej pritožbeni zadevi odločalo na podlagi odredbe predsednika Višjega sodišča v Ljubljani, štev. Su 73/2010, z dne 27.7.2010, izdane na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. štev. Su 72/2010-63, s katerim je bila prenešena pristojnost reševanja z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca Pritožnik v pritožbi zoper sodbo vsebinsko izpodbija tudi sklep o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca, z dne 23.12.2008. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da se je glede vseh razlogov, s katerimi je tožnik obrazlagal svoj predlog, sodišče prve stopnje izreklo (delno tudi še v sami izpodbijani sodbi) in zato ni izkazana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih).

Pritožnik je svoj predlog za izločitev izvedenca – P. fakultete v M. utemeljeval na podlagi dveh okoliščin: fakulteta je sodelovala pri pripravi curiculuma z vrtcem, ki je osnova za načrtovanje dela v vrtcih in nadalje je v treh pravdnih zadevah pred Okrožnim sodiščem v Celju prav tako izdelala mnenje, sodišče pa je zavzelo stališče, da so njena mnenja nestrokovna in mnenj ni upoštevalo, pri čemer iz vseh treh mnenj izhaja, da so pisana po istem obrazcu in so pristranska, vedno pisana tako, kot da vrtec ni zagrešil nobenih kršitev; v dveh primerih je Okrožno sodišče v Celju mnenje tudi označilo za nestrokovno in zavrnilo njegovo uporabo. Zato po mnenju tožnika ni pričakovati, da bo tudi v tej pravdi mnenje P. fakultete v M. izdelano strokovno in objektivno. Po mnenju pritožbenega sodišča pa noben od navedenih razlogov ni takšen, ki bi upravičeval uporabo določbe 70. člena ZPP, po katerem je razlog za izločitev izkazan tudi v primeru, ko obstajajo druge okoliščine, ki vzbujajo dvom v pristranost izvedenca (6. točka navedenega člena). Kot že pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, je curiculum za vrtce nacionalni dokument, priročnik, strokovno in kakovostno delo v predšolski vzgoji in v vrtcih ter se uporablja v vseh vrtcih, pri čemer določa pravila predšolske vzgoje za vse vrtce. Ta okoliščina torej dvoma v nepristranost postavljenega izvedenca ne more vzbujati. Celo nasprotno, predstavlja zgolj podlago za prepričanje, da je postavljena fakulteta seznanjena s pravili, ki urejajo tudi problematiko tega pravdnega postopka in s tem strokovno sposobna izvedeničiti tudi v sporni zadevi. Prav tako neupoštevanje mnenj fakultete v drugih pravdnih postopkih oziroma njihova morebitna tamkajšnja slabša kvaliteta kot tudi njihova istosmernost (vedno v korist vrtcev) v konkretnem primeru ne morejo predstavljati izločitvenega razloga v omenjeni smeri. Kot nadalje pravilno pojasnjuje že prvostopno sodišče, se namreč vsako mnenje izvedenca presoja v konkretni zadevi. V tej pravdi pa pritožbeno sodišče - enako kot tudi prvostopno sodišče, nima pomislekov glede strokovnosti in siceršnje ustreznosti izdelanega mnenja postavljenega izvedenca.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP).

K pritožbi zoper sodbo Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravotvorna dejstva: da so otroci najprej odšli na sprehod, nato pa so se v vrtec vrnili zaradi slabega vremena oz. padavin, ki so povzročili, da so bila tedaj tla okoli vrtca namočena oz. mokra, po prihodu v vrtec so najprej stopili v garderobo, se tu preobuli v copate, nato pa v skupini, ki je štela 17 otrok v starosti 5 do 6 let, odšli v telovadnico in se nato vrnili iz telovadnice po poti po hodniku, po katerem hodijo otroci in zaposleni v vrtcu, pri čemer je bilo tudi ugotovljeno, da se po hodniku v čevljih ne hodi, saj se vsak najprej sezuje v garderobi, in sicer tako otroci kot tudi zaposleni v vrtcu, otroci so po hodniku, ki je bil dobro osvetljen, šli tako, da so hodili v vrsti, na začetku vrste je hodila vzgojiteljica, zadnja v vrsti pa je šla pomočnica vzgojiteljice, ki je z vozičkom peljala kosilo, mld. tožnik je padel v trenutku, ko je šel z opisano skupino po hodniku, pri čemer je hodil na začetku skupine, tudi tedaj tla v hodniku niso bila mokra oz. spolzka in zato niso povzročila padca.

Nanizana dejstva pa je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na podlagi zaslišanih prič, in sicer omenjene vzgojiteljice in njene pomočnice. Zato najprej ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje sprejelo arbitrarno dokazno oceno, neoprto na izvedene dokaze ter da v tem delu zato ni razlogov o odločilnih dejstvih in torej ni utemeljen pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nanizano dokazno presojo pa pritožnik izpodbija tudi z očitkom, da sodišče prve stopnje ni postavilo drugega izvedenca, izvedensko mnenje postavljenega izvedenca pa je pomanjkljivo oz. nepopolno, pri čemer je v izvedenskem mnenju povsem izostala obrazložitev, kdo je opravljal funkcijo vzgojiteljice in kdo pomočnice in katera od omenjenih oseb se je nahajala v katerem prostoru; izvedensko mnenje bi moralo biti dopolnjeno z ustnim izvedeničenjem, opravljen pa bi moral biti tudi ogled. Tudi s temi pritožbenimi očitki pritožbeno sodišče ne soglaša. Zgoraj nanizane ugotovitve so namreč sploh dejanske narave, ne pa strokovnega značaja, ki bi terjale izvedeničenje na podlagi postavljenega izvedenca (glej določbo prvega odstavka 243. člena ZPP). Kako je potekal škodni dogodek in kakšne so bile tedaj razmere na hodniku, je sodišče prve stopnje lahko ugotovilo zgolj na podlagi zaznavanja zaslišanih prič. Tudi ogled, ki naj bi ga po stališču pritožnika moral opraviti postavljeni izvedenec, ne bi predstavljal ustreznega dokaza, na podlagi katerega bi lahko sodišče prve stopnje ugotavljalo ključna dejstva, glede samega škodnega dogodka, od katerega je minilo že več kot 4 leta. Ob povedanem bi bilo tudi nesmiselno postavljati drugega izvedenca, z nalogo, da ugotavlja dejstva, katere so lahko zaznale le tedaj prisotne osebe. Zato tudi ni bilo potrebe, da bi moralo sodišče prve stopnje z dopolnilnim – ustnim zaslišanjem postavljenega izvedenca ali celo s postavitvijo novega izvedenca – psihološke stroke razčiščevati tudi takšna dejstva kot: ali so otroci tedaj hodili v parih po dva in – celo med pravdnima strankama v prvostopnem postopku nesporno dejstvo, ki je v razlogih sodbe ugotovljeno, ali sta telovadnica in igralnica res ločeni z garderobo, in kdo je v resnici opravljal funkcijo vzgojiteljice in kdo pomočnice oz. kje sta se omenjeni osebi tedaj resnično nahajali. Iz izvedenskega mnenja nadalje tudi povsem jasno izhaja, da tudi v času, ko se je škodni dogodek pripetil, niso bile kršene kakšne določbe Zakona o vrtcih oz. kakšna druga pravila. Ob takšni jasnih pravnih ugotovitvah tudi ni bilo potrebe po še dopolnilnem ustnem podajanju mnenja in še manj po postavitvi drugega izvedenca, niti glede načina vodenja otrok v spornem trenutku, kot tudi ne glede siceršnje vzgoje in varstva otrok v vrtcu. V nasprotju z izpovedbami prič, ki jih tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot povsem prepričljive, je nadalje pritožbena trditev, da naj bi tedaj vzgojiteljica odšla iskat malico, druga vzgojiteljica pa hodila več metrov za otroci in zato naj ne bi izvajala ustreznega nadzora nad njimi. Na izpodbijano dokazno oceno tudi ne morejo vplivati pritožbeni očitki, da naj bi bilo spregledano, da je v prijavi nezgode otroka z dne 3.9.2004 v točki VII v okviru opisa okoliščine nezgode jasno zapisano, da so se otroci zaradi razmočenih tal vrnili v notranjost. To okoliščino je sodišče prve stopnje ugotovilo, vendar pa jo je upoštevaje, da so se otroci preobuli in da tudi sicer drugi niso s čevlji hodili po hodniku, izključilo kot vzrok za zatrjevano spolzkost tal na hodniku. Ob povedanem je dejansko stanje bilo pravilno in v zadostni meri ugotovljeno, prav tako pa tudi niso utemeljeni očitki procesne narave v zvezi z izvedeničenjem, tako ne tisti relativne narave v smislu očitanih kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbama 253. in 254. člena ZPP (izostanek ustnega izvedeničenja, ki je primarnega značaja in zavrnitev dokaza s postavitvijo drugega izvedenca, ker naj bi bilo mnenje nestrokovno in nepopolno), kot tudi ne tisti absolutne narave iz vsebinsko uveljavljane 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (očitek, da je bilo tožniku onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ker ni bil postavljen nov izvedenec) in tudi ni storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka istega člena v zvezi 1. odstavkom 7. člena ZPP (očitek o kršitvi načela dispozitivnosti).

Nekorekten pa je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokaz s postavitvijo novega izvedenca (očitek iz 8. točke in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato napotuje pritožnika na 2. odstavek na 5. strani izpodbijane sodbe.

Ker torej tožniku ni uspelo dokazati, da so bila tedaj tla mokra oz. spolzka, je pravilna tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da ni izkazana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke (vrtca) kot imetnika nevarne stvari. Prav tako pa je tudi pravilna materialnopravna presoja prvostopnega sodišča, da ne obstoji njena krivdna odgovornost. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi ugotovitev, da ji ni mogoče očitati, da ni poskrbela, da bi se ta ustrezno čistila, da ne bi bila mokra in s tem spolzka, prav tako pa ni mogoče očitati, da je opustila nadzor in varstvo nad otroci. Po stališču pritožbenega sodišča že same zgoraj nanizane odločilne dejanske ugotovitve izključujejo kakršno koli subjektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke zaradi zatrjevanega neprofesionalnega ravnanja njegovih delavk. Vzgojiteljica oz. njena pomočnica sta otroke ustrezno peljali oz. spremljali tako, da je prva hodila spredaj, zadnja pa na koncu vrste. Iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi se otroci prerivali oz. porivali oz. da bi kakor koli povzročali nered, kar pomeni, da škodnega dogodka tudi ni mogoče pripisati neustrezni vzgoji delavk vrtca njihovih varovancev. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je padec mld. tožnika bil naključen. Za takšna naključja pa zavarovanec tožene stranke ne odgovarja. Torej, celo če se ne upošteva sicer strokovnega in prepričljivega izvedenskega mnenja, da so bila glede nadzora in varstva ter vzgoje otrok v vrtcu upoštevana vsa pravila (glej na izvedensko mnenje pravilno oprte ugotovitve sodišča prve stopnje), da sta torej vzgojiteljica oziroma njena pomočnica ravnali s skrbnostjo dobrega strokovnjaka v smislu določbe drugega odstavka 6. člena OZ, odgovornost za konkreten padec tožnika ne bi bilo mogoče naprtiti zavarovancu tožene stranke. Ne le torej, da ni dokazano protipravno ravnanje (v pritožbi sicer pritožnik ne navaja, kateri konkretni predpisi oziroma pravna pravila naj bi bili kršeni), tudi v pritožbi zatrjevana: pomanjkanje privzgajanja skrbi za lastno varnost in varnost drugih varovancev vrtca, ne bi bila v pravno relevantni vzročni zvezi s takšno opustitvijo. Šlo je očitno za nenaden in nepredvidljiv padec, katerega ni mogoče nikoli povsem izključiti oz. preprečiti ob še tako skrbnem nadzorstvu in strokovni vzgoji otrok v vrtcu. Na ugotovljeno dejansko stanje je bilo torej pravilno uporabljeno tudi materialno pravo.

Ob povedanem je moralo sodišče druge stopnje zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo, saj tudi ni ugotovilo nobenih kršitev procesne ali materialnopravne narave, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).