Jedro

Če pogodbeni stranki sporazumno ugotovita vrednost zavarovane stvari, se sporazumno ugotovljena vrednost zavarovane stvari (taksirana vrednost) upošteva pri izračunu škode in zavarovalnine. Izjema velja le v primeru, če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in če za to razliko ni utemeljenega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna v roku 15 dni tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plačati 9.069,00 EUR, zakonske zamudne obresti od zneska 17.992,00 EUR od 31.3.2010 do 1.3.2011 in od zneska 9.069,00 EUR od 3.3.2011 dalje do plačila ter stroške postopka v višini 1.738,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka, določenega za izpolnitev obveznosti dalje (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka).

2. Zoper 1. točko sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je višino škode oziroma zavarovalnino enačilo z zavarovalno vsoto, ki je določena v zavarovalni pogodbi, ne da bi ocenilo dejansko škodo. Tožnica je trdila, da ji je v požaru na zavarovani stvari nastala škoda preko 20.000,00 EUR in zahtevala razliko do skupne zavarovalne vsote 17.992,00 EUR, to je 9.069,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (glede na to, da ji je toženka že izplačala 8.923,00 EUR). Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) določa, da zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Obseg oziroma višino škode je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, pri čemer je dokazno breme glede višine škode na tožnici. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, ko je zatrjevano škodo štelo za dokazano zgolj na podlagi v zavarovalni pogodbi določene zavarovalne vsote. Zavarovalna vsota je dogovorjen denarni znesek, ki predstavlja zgornjo mejo obveznosti zavarovalnice, če nastane zavarovalni primer. Sodišče prve stopnje je nepravilno enačilo vrednost zavarovane stvari in zavarovalno vsoto. Višina zavarovalne vsote med strankama ni bila sporna, vendar bi morala tožnica v skladu s splošnimi pravili odškodninskega prava dokazati višino škode, ki jo je utrpela v škodnem dogodku. Toženka je v skladu z 21. členom Splošnih pogojev za požarno zavarovanje ocenila škodo na znesek 8.923,00 EUR in to oceno tudi ustrezno obrazložila in dokazala (z izpovedjo priče D. in listinskimi dokazi). Na tožnici je dokazno breme, da je nastala škoda večja. Zgolj na podlagi trditve tožnice o višini škode (v konkretnem primeru je tožnica celo trdila, da je njena škoda večja od zavarovalne vsote) sodišče prve stopnje ne more odločiti o višini škode, ne glede na to, da je zavarovalna vsota znana. V Splošnih pogojih sta pravdni stranki določili način ugotavljanja in obračuna škode, ki seveda upošteva amortizacijo zavarovane stvari. Priča D. je izpovedal, da je zavarovalna vrednost nabavna vrednost minus amortizacija, kar pomeni, da zavarovalna vrednost ni enaka zavarovalni vsoti. Tudi če je zavarovalna vsota enaka zavarovalni vrednosti ali višja od nje, v skladu s 24. členom Splošnih pogojev zavarovalnica plača obračunano škodo v polnem znesku, vendar največ do višine obračunane zavarovalne vrednosti. Navedeno pomeni, da tudi ob eventualnem nadzavarovanju zavarovalnica najprej obračuna škodo in nato plača zavarovalnino največ do višine zavarovalne vrednosti. Priča D. je izpovedal (s čimer je potrdil toženkine navedbe) o tem, kako je ugotovil zavarovalno vrednost, kako je obračunal škodo in kako je prišel do zneska zavarovalnine, ki ga je toženka izplačala tožnici. Tudi pri premoženjskih zavarovanjih velja osnovni princip glede povrnitve premoženjske škode – oškodovanec lahko dobi le toliko, za kolikor je bil prikrajšan oziroma le toliko, kolikor je bila njegova dejanska škoda. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske škode tožnice, zmotno je uporabilo materialno pravo in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je razsodilo, da je tožničina škoda enaka v zavarovalni polici določeni zavarovalni vsoti in da tožnica ni dolžna dokazovati višine škode. Zagrešilo je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Odločitev, da je tožnica upravičena terjati celotno zavarovalno vsoto, je namreč oprlo tudi na ugotovitev, da so splošni pogoji toženke nepošteni glede na določbe Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), s katero pa je prekršilo razpravno načelo, saj tožnica ni trdila, da so Splošni pogoji nepošteni ali nejasni. Ker je odločitev o glavni stvari napačna, je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. V odgovoru na tožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Določba 949. člena OZ, ki ureja namen premoženjskega zavarovanja, poudarja odškodninsko načelo. Ker je namen in cilj premoženjskega zavarovanja povrnitev škode, nastale z nastankom zavarovalnega primera, zavarovanec iz zavarovanja ne more dobiti več od nastale škode, možno pa se je dogovoriti za podzavarovanje, kar pomeni, da je zavarovalnina omejena na nižji znesek (prvi, drugi in četrti odstavek 949. člena OZ). Omenjena določba OZ pa v sedmem odstavku ureja tudi primer, ko vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovita pogodbeni stranki – v tem primeru se sporazumno ugotovljena vrednost zavarovane stvari (taksirana vrednost) upošteva pri izračunu škode in zavarovalnine.(1) Izjema velja le v primeru, če zavarovalnica dokaže, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti in če za to razliko ni utemeljenega razloga.(2)

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v obravnavanem primeru vrednost zavarovane stvari v zavarovalni pogodbi sporazumno ugotovljena. Navedene dejanske ugotovitve toženka v pritožbi konkretizirano ne izpodbija in v zvezi z njo tudi konkretizirano ne uveljavlja kršitve razpravnega načela, temveč le vztraja pri ugotavljanju dejanske škode. Glede na to, da sta po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah pravdni stranki v zavarovani pogodbi sporazumno določili vrednost zavarovane stvari,(3) toženka pa ni konkretizirano ugovarjala, da je v pogodbi določena vrednost znatno večja od resnične vrednosti, je sodišče prve stopnje zavarovalnino v skladu s sedmim odstavkom 949. člena OZ utemeljeno določilo ob upoštevanju te vrednosti in dejanske škode ni ugotavljalo.

7. Pritožbeno sodišče še dodaja, da so pritožbene navedbe o vsebini 24. člena in ostalih Splošnih pogojev pritožbene novote, ki jih pritožba ne opraviči, zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo pritožbenih navedb o vsebini določb Splošnih pogojev in ni odgovarjalo na iz njih izhajajoče pritožbene očitke (prvi odstavek 337. člena ZPP). Splošni pogoji sicer predstavljajo materialno pravo, vendar mora njihovo vsebino pravdna stranka uvesti v trditveno podlago. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženka tega ni storila.

8. Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo (7. in 212. člen ZPP), ker se je kljub izostanku ustrezne trditvene podlage (oziroma ugovorom tožnice v tej smeri) ukvarjalo s vprašanjem poštenosti splošnih pogojev z vidika tretje alineje 24. člena ZVPot. Omenjena kršitev razpravnega načela ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)poštenostjo splošnih pogojev oziroma ravnanja toženke kot zavarovalnice v razmerju do skleniteljev zavarovanja niso bili nosilni argument za izpodbijano odločitev. Kot že pojasnjeno, odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna plačati tožnici še razliko do zneska 17.992,00 EUR (in zakonske zamudne obresti), temelji na ugotovitvi, da je bila vrednost zavarovane stvari sporazumno ugotovljena. Za takšen primer pa sedmi odstavek 949. člena OZ določa, da se zavarovalnina določi po tej vrednosti.

9. Posledično je pravilna tudi stroškovna odločitev, ki temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP.

10. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo še o pritožbenih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, str. 859. (2) Način ugotavljanja škode oziroma ugotavljanja vrednosti zavarovane stvari 949. člen OZ izrecno ureja tudi glede bodoče škode. Sicer so načini ugotavljanja škode prepuščeni zavarovalnim pogojem.

(3) V razlogih sodbe ni ugotovljeno, da bi bila zavarovalna vsota drugačna (višja) od vrednosti zavarovane stvari. Toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala nadzavarovanja.