Jedro

Ne glede na to, da tožnica v svoji zahtevi ni točno opredelila, po kateri določbi ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe, sodišče pa je štelo, da jo je zahtevala po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je po obeh navedenih določbah ZUS-1 pogoj za morebitno izdajo začasne odredbe izkazanost verjetnega nastanka težko popravljive škode, ki bi jo tožeča stranka utegnila utrpeti zaradi izvršitve izpodbijanega akta in bi jo bilo treba preprečiti z začasno odredbo.

Tožnica je težko popravljivo škodo želela dokazati v svojih navedbah v pritožbi, vendar pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se s pritožbenimi navedbami ne da nadomestiti pomanjkljivih navedb oziroma dokazov v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je zahtevala zadržanje izvajanja skrbniških nalog skrbnika za posebni primer A.A., ki ga je tožena stranka postavila denacionalizacijskemu upravičencu pokojnemu B.B., in sicer s 6. točko izreka svoje odločbe, št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011. S to odločbo je tožena stranka v 1. točki odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009 in v nadaljnjih točkah sama odločila o denacionalizacijskem zahtevku. Tožnica s tožbo zahteva razveljavitev 2., 4. in 6. točke odločbe tožene stranke.

2. Po presoji sodišča prve stopnje se v okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe sodišče ne more spuščati v presojo zakonitosti izdane odločbe, mora pa na podlagi razpoložljivih podatkov presoditi, ali obstajajo zakonski pogoji za izdajo zahtevane začasne odredbe. V obravnavanem primeru sodišče ugotavlja, da tožnica predlaga zadržanje izvajanja skrbniških nalog, vendar pa svojega predloga ne utemeljuje z nastankom težko popravljive škode. Ker te ni izkazala, sodišču tudi ni omogočila presoje nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

3. Tožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni tako, da samo odloči o izdaji začasne odredbe, s katero bi se pokojnemu upravičencu postavil skrbnik C.C. iz M. V obravnavani denacionalizacijski zadevi je bilo vloženih že več tožb, sama denacionalizacija pa se je začela z vlogo tožničine matere, ki jo je tedaj zastopal pooblaščenec A.A. V vloženih tožbah so že navedeni dokazi za presojo zahteve za izdajo začasne odredbe. Tožnica v nadaljevanju pritožbe povzema dosedanji postopek denacionalizacije in zatrjuje, da A.A. o poteku denacionalizacije ni seznanjal tožnice. Okrožno sodišče v Ljubljani je že zahtevalo celoten upravni spis denacionalizacije za potrebe pravdne zadeve I Up 1298/2008, ker je A.A. zahteval od vseh dedičev denacionalizacijskega upravičenca plačilo za opravljeno zastopanje v postopku denacionalizacije. Ta zahteva pa vzbuja zaskrbljenost, da utegne biti skrbništvo A.A. sporno.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Možno pa je tudi predlagati do pravnomočnosti upravnega spora začasno drugačno ureditev stanja („ureditvena začasna odredba“), če se to izkaže za potrebno, vendar je treba tudi tedaj izkazati pretečo težko popravljivo škodo (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

7. Ne glede na to, da tožnica v svoji zahtevi ni točno opredelila, po kateri določbi ZUS-1 zahteva izdajo začasne odredbe, sodišče pa je štelo, da jo je zahtevala po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1, je po obeh navedenih določbah ZUS-1 pogoj za morebitno izdajo začasne odredbe izkazanost verjetnega nastanka težko popravljive škode, ki bi jo tožeča stranka utegnila utrpeti zaradi izvršitve izpodbijanega akta in bi jo bilo treba preprečiti z začasno odredbo. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, pa mora tožeča stranka verjeten obstoj težko popravljive škode izkazati v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe. Tega pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica ni izkazala. Tožnica je težko popravljivo škodo želela dokazati v svojih navedbah v pritožbi, vendar pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se s pritožbenimi navedbami ne da nadomestiti pomanjkljivih navedb oziroma dokazov v zahtevi za izdajo začasne odredbe.

8. Vrhovno sodišče kot nedovoljeno novoto zavrača tudi pritožbeni predlog, da bi Vrhovno sodišče imenovalo drugega skrbnika pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu. Tak predlog bi lahko tožnica podala v zahtevi za izdajo začasne odredbe oziroma kot ureditveno začasno odredbo.

9. Vrhovno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. v zvezi z 82. členom ZUS-1).