Jedro

K ustvaritvi avtorskega dela se lahko zaveže tudi pravna oseba.

Z izročitvijo (primerka) avtorskega dela, avtor na naročnika prenese tudi tiste materialne avtorske pravice in v takšnem obsegu, kot je to potrebno, da lahko naročnik avtorsko delo uporabi za namen, ki tvori poslovno podlago pogodbe o naročilu avtorskega dela.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se prvi toženki in drugemu tožencu prepove uporaba, vključno z reproduciranjem in distribucijo avtorskih del, navedenih pod točko I in II izreka sodbe. Tožeči stranki je naložilo, da toženima strankama povrne pravdne stroške v višini 2.673,60 EUR v roku 15 dni s pripadki.

2. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. Meni, da je ugotovitev sodišča, da je med pravdnimi strankami sporno, ali je prišlo do prenosa materialnih avtorskih pravic, napačna in predstavlja zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Opozarja na trditveno podlago toženih strank, ki izkazuje pomanjkanje pravno poslovnega razmerja med tožnikom in toženimi strankami. Zato ne more biti sporno, da tožnik ni prenesel nobenih materialnih avtorskih pravic na cenitvenih poročilih na toženi stranki. S tem, ko je sodišče zaključilo, da drugo toženec ni pasivno legitimiran, je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Dikcija drugega odstavka 165. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) uporablja besedo „kršilci“, ki nakazuje na dejansko kršitev določene materialne avtorske pravice. Avtorska pravica je interesno bolj zavarovana, če poleg zastopanega odgovarja tudi zastopnik, odrekanje odgovornosti zastopnikov je v nasprotju z namenom avtorskega prava ter drugega odstavka 165. člena ZASP, katerega namen je preprečevati kršitve. Odgovornost drugega toženca pa je vzpostavljena tudi na podlagi drugih pravnih pravil. Stečajni upravitelj je glede pravil ravnanja v podobnem položaju podrejenosti do stečajnega dolžnika, kot je to v primeru delavca po drugem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Na podlagi smiselne uporabe te določbe je treba ugotoviti, da je pasivna legitimacija drugo toženca podana. Sodišče se do trditvene podlage tožnika v navedeni smeri niti ni opredelilo, niti ni v tej smeri izvajalo dokaznega postopka. Vprašanje, v čigavo korist je bilo avtorsko delo uporabljeno, je s stališča drugega odstavka 165. člena ZASP irelevantno, kar je razvidno iz same določbe. Sodišče prve stopnje se v zvezi s pasivno legitimacijo drugega toženca tudi ni ukvarjalo z vprašanjem pravil, ki stečajnega upravitelja zavezujejo. Le-ta je dolžan ravnati vestno in pošteno ter z ustrezno profesionalno skrbnostjo. Glede na to, da so izvedenska mnenja in druga dela enake narave, torej tudi cenitvena, avtorska dela ter je njihovo pridobivanje potrebno zaradi izvedbe stečajnih postopkov, je že brez opozorila pričakovati, da bo stečajni upravitelj poskrbel za ustrezen prenos materialnih avtorskih pravic pred uporabo tovrstnih del v stečajnem postopku. V tej zadevi, kjer je bil opozorjen na pridržane avtorske pravice, je od stečajnega upravitelja kot smiselnega mandatarja stečajnega dolžnika, še toliko bolj pričakovati, da avtorskih del ne bo uporabljal, reproduciral in distribuiral, ne da bi pred tem pridobil potrebne avtorske pravice. V primeru kršitve takšnega ravnanja, pa se morajo zanj uporabljati pravila o poslovodji brez naročila. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik pri izdelavi cenitvenih poročil nastopal kot podizvajalec G. in da pogodba o delu ni bila nikoli podpisana. Nejasno je, kako je sodišče prišlo do zaključka, da gre v konkretnem primeru za pogodbo o naročilu avtorskega dela, saj je evidentno, da pogodba nikoli ni bila sklenjena. Razlogi sodbe si nasprotujejo in je zato podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče nepravilno enači tožnika kot avtorja in G. kot prejemnika naročila prvo oziroma druge tožene stranke. Tožnik je sicer res izdelal cenitvena poročila, vendar jih je toženima strankama izročil G. in ne tožnik. Ker je sodišče pomanjkljivo obravnavalo vprašanje, kdo je bil v medsebojnem pravnoposlovnem razmerju, je to vodilo do napačnega materialnopravnega sklepa, da naj bi pogodba o naročilu avtorskega dela obstajala med toženima strankama in tožnikom. Obrazložitev pod točko 23 sodbe je nerazumljiva. G. v sporu pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici ne nastopa kot pooblaščenec tožnika in ne zahteva plačila za tožnika, temveč plačilo toži v lastnem imenu. V tem delu je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Razlogi sodišča v zvezi z 80. členom ZASP so irelevantni in materialnopravno zmotni. Evidentno je namreč, da pravnoposlovnega razmerja med tožnikom in toženimi strankami nikoli ni bilo. V nasprotju s tem sodišče v točki 24 zaključi, da sta prvo tožena stranka in G. sklenila ustno pogodbo o naročilu avtorskega dela, po drugi strani pa iz 25. točke izhaja, da naj bi bila ta pogodba sklenjena med tožnikom in toženima strankama. Pri tem spregleda prvi odstavek 99. člena ZASP, ki določa, da je avtorska pogodba pogodba med avtorjem in naročnikom. Poleg tega bi sodišče za uporabo načela in dubio pro actore ter teorije o pogodbenem namenu prenosa, moralo najprej ugotoviti, da sta tožnik kot avtor in prvo tožena stranka v določenem pravnoposlovnem razmerju, ki bi lahko predstavljalo pogodbo o naročilu avtorskega dela, česar pa prvostopno sodišče ne ugotovi in tudi ne more ugotoviti. Ugotovi pravzaprav ravno nasprotno, to je, da je tožnik podizvajalec G. Sklep, da na podlagi teorije o pogodbenem namenu prenosa zato pravica reproduciranja preide na prvo toženo stranko, je zato še manj razumljiv, nerazumljivi in nasprotujoči pa so si tudi razlogi sodbe, kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi pogodba obstajala, bi se sodišče moralo z vsebino pogodbenega razmerja ukvarjati, da bi namen pogodbe sploh izluščilo. Kršitev po drugem odstavku 14. točke 339. člena ZPP je podana tudi v zvezi z obrazložitvijo pod točko 26, kjer sodišče govori o pripadnosti materialnih avtorskih pravic pri drugem imetniku avtorskih pravic. Tožnik je v tej zadevi ves čas navajal, da materialnih avtorskih pravic ni prenesel na nikogar in so ostale pri njem. To je izpovedala tudi priča T. P., tožnik pa ni bil soočen z nikakršnim nasprotnim dokazom. Sodišče bi se moralo vsebinsko ukvarjati z različnimi upravičenji, ki izhajajo iz sklopa materialnih avtorskih pravic, saj zahtevek meri na prepoved vseh treh vsebinsko različnih kršitev upravičenj. Iz sodbe ne izhaja obrazložitev zavrnitve tožbenega zahtevka, ki se nanaša na splošno prepoved uporabe tožnikovih avtorskih del. Poudarja, da toženi stranki ves čas postopka nista ne zatrjevali ne dokazovali kateregakoli izmed dovoljenih načinov uporabe avtorskega dela, urejenih v razdelku od 48 do 57 ZASP.

4. Toženi stranki s pritožbo izpodbijata zgolj stroškovno odločitev. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP. Predlagata spremembo izpodbijanega dela odločitve ali njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve v nov postopek. V bistvenem navajata, da mora biti odločba sodišča napisana tako, da jo lahko preveri vsaka stranka brez vpogleda v dodatne listine. V obrazložitvi je navedeno zgolj to, da so bili priznani stroški za zastopanje in za narok, kar toženi stranki ne omogoča, da stroške preveri oziroma izračuna njihovo višino. Podana je bistvena kršitev postopka, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Poudarja še, da je odgovor na tožbo v imenu toženih strank napisala Odvetniška pisarna K., ki je na isti vlogi priglasila svoje stroške. O njih očitno ni bilo odločeno.

5. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Meni, da je sodišče stroškovno odločitev obrazložilo do te mere, da je možen preizkus odločitve. Do povračila stroškov Odvetniške pisarne K. tožena stranka ni upravičena. Opozarja, da tožena stranka ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov v priglašeni višini.

6. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke

8. Sodba sodišča prve stopnje s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena. V sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, so tudi dovolj jasni in si med seboj ne nasprotujejo, kar vse omogoča preizkus izpodbijane odločitve. Kot bo v nadaljevanju pojasnjeno, to velja tudi v pogledu ugotovitve, da je bila v konkretnem primeru sklenjena pogodba o naročilu avtorskega dela ter v pogledu vprašanja, kdo je bil v medsebojnem pogodbenem razmerju.

9. Nasprotje med ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pogodba v pisni obliki ni bila sklenjena, ker ni bila podpisana, in ugotovitvijo, da je šlo v konkretnem primeru za pogodbo o naročilu avtorskega dela, je le navidezno. Iz nadaljnje obrazložitve je namreč razvidna (primerjaj točko 24), ugotovitev sodišča, da je bila pogodba (o naročilu avtorskega dela) med prvo toženo stranko in G. ustna. V točki 23 pa je ob sklicevanju na 80. člen ZASP tudi pojasnjeno, da dejstvo, da pogodba s strani prvo tožene stranke ni bila podpisana, še ne pomeni, da le-ta ni bila sklenjena. Da je sodišče do ugotovitve o sklenjeni ustni pogodbi, kljub dejstvu, da pisna pogodba ni bila podpisana, prišlo zaradi (nespornih) okoliščin v konkretnem primeru (s strani prve tožene stranke dano naročilo za izdelavo cenitev, ponudba G., izdelava cenitev po podizvajalcu - tožniku, njihova izročitev, vložena tožba s strani G. pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici (1)), pa izhaja iz vsebine obrazložitve pod točkama 22 do 24 sodbe.

10. Obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, kdo je bil v medsebojnem pravnoposlovnem razmerju, je res skopa in mestoma nejasna, vendar pa ne do te mere, da bi bil onemogočen pritožbeni preizkus odločitve. Tako že iz razlogov pod točko 19 izhaja, da sodišče tožnika in družbe G. ni obravnavalo kot eno in isto stranko, saj ugotavlja, da je drugi toženec v imenu prve tožene stranke naročil izdelavo cenitve pri družbi G., cenitve pa je opravil tožnik kot podizvajalec te družbe. Iz obrazložitve (predvsem točke 24) izhaja tudi ugotovitev sodišča, da je bila prva tožena stranka v pogodbenem razmerju z družbo G. (in ne s tožnikom). Ali je sodišče na podlagi takšnih (dejanskih) ugotovitev nato pravilno presodilo, da so materialne avtorske pravice prešle na prvo toženo stranko, pa je stvar pravilne uporabe materialnega prava, ne pa postopkovna kršitev.

11. Nejasnosti, ki bi onemogočale preizkus odločitve, ne vnašajo niti razlogi v točki 26, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo pritožnikovo aktivno legitimacijo. Ob predhodni ugotovitvi, da je do prehoda materialnih avtorskih pravic prišlo; da je šlo za ustno pogodbo in da je pri ugotavljanju, katere pravice in v kakšnem obsegu so bile prenesene, sodišče uporabilo 2. odstavek 75. člen ZASP, nadaljnji zaključek o neizključnem prenosu materialnih avtorskih pravic, kar tožniku zagotavlja aktivno legitimacijo, ni nejasen, ampak je logična posledica prejšnjih ugotovitev. Zgolj zaradi tožnikovega vztrajanja, da materialnih avtorskih pravic ni na nikogar prenesel, razlogi sodbe, s katerimi sodišče pojasnjuje svoje drugačno stališče, še niso nerazumljivi in nasprotujoči. 12. Enako kršitev pritožnik zatrjuje tudi s tem, ko sodišču prve stopnje očita, da sodbi manjkajo razlogi: - o tem, zakaj kljub dikciji 2. odstavka 165. člena ZASP ter 2. odstavka 147. člena OZ ter zatrjevani naklepni kršitvi avtorskih pravic, pasivna legitimacija tožene stranke ni podana; - o obstoju pasivne legitimacije s stališča pravil, ki zavezujejo stečajnega upravitelja in pravil, ki veljajo za poslovodjo brez naročila. Tudi ta očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so materialne avtorske pravice na prvo toženo stranko bile prenesene in zato do posega v avtorsko pravico tožnika ni prišlo ne s strani prve tožene stranke ne s strani druge tožene stranke, ki je v stečajnem postopku nastopala zgolj kot zakoniti zastopnik prve. Dejstva o naklepni kršitvi pravic ter dejstva, s katerimi je pritožnik utemeljeval stališče o poslovodstvu brez naročila, so se tako izkazala za nerelevantna. Izostanek razlogov o teh dejstvih zato ne pomeni kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Šlo bi lahko kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, posledica česar bi bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Razlogi, zakaj sodišče ni sledilo pritožnikovi razlagi 2. odstavka 165. člena ZASP, pa so navedeni v točki 18. 13. Relevantne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča so naslednje: Drugi toženec je kot stečajni upravitelj v imenu in za račun prve tožene stranke aprila 2009 pri G., d. o. o., naročil cenitev celotnega nepremičnega premoženja prvo tožene stranke. Nepremično premoženje, ki je obsegalo 29 nepremičnin, je bilo dokončno specificirano s ponudbo G. z dne 18. 8. 2009. Cenitve je izdelal tožnik kot podizvajalec družbe G. in jih nato kot njen prokurist po drugemu tožencu predal prvi toženi stranki, kar je bilo potrjeno s podpisom. Pisna pogodba o delu med prvo toženo stranko in G. ni bila nikoli podpisana, je pa med njima prišlo do sklenitve ustne pogodbe (o naročilu avtorskega dela). G. je pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici vložil tožbo, s katero od prve tožene stranke zahteva plačilo za s strani tožnika narejenih in z njene strani izročenih cenitev.

14. Pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dejansko ugotovitev, da je med prvo toženo stranko in G., ne glede na to, da pisna pogodba nikoli ni bila podpisana, prišlo do sklenitve veljavne ustne pogodbe o naročilu avtorskega dela. To namreč izhaja iz okoliščin konkretnega primera, na katere je opozorilo že sodišče prve stopnje in med strankami niso sporne (naročilo prve tožene stranke podjetju G., da izdela cenitve; ponudba G.; izdelava cenitev po tožniku kot podizvajalcu G.; njihova izročitev prvi toženi stranki; tožba G. pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, da ji prva tožena stranka cenitve plača). Pravni posli, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice ali druge pravice avtorja ali dajejo dovoljenja, morajo biti sicer sklenjeni v pisni obliki (1. odstavek 80. člena ZASP), vendar pa kršitev obličnosti ne pomeni, da je razmerje nično, neveljavno ali brez učinka. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se v tem primeru pogodba le razlaga drugače - sporne ali nejasne določbe posla se razlagajo v korist avtorju (2. odstavek 80. člena ZASP). Zgolj z opozarjanjem na to, da pisna pogodba ni bila podpisana, ob tem, da na vse zgoraj navedene okoliščine tožnik v pritožbi sam opozarja, ugotovitve o obstoju ustnega pogodbenega razmerja ne more izpodbiti.

15. Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje o naravi pogodbe. V postopku s strani strank ni bilo sporno, da je vsaka od naročenih cenitev, upoštevajoč 5. člen ZASP, samostojno avtorskopravno varovano delo (2). Čim pa je tako, je prva tožena stranka po svojem zakonitem zastopniku (stečajnem upravitelju) pri družbi G. naročila izdelavo avtorskega dela. Ni bila torej sklenjena zgolj (ustna) pogodba o delu, pač pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pogodba o naročilu avtorskega dela, ki jo ureja 99. člen ZASP. Gre za pogodbo, s katero se avtor zaveže ustvariti določeno delo in ga izročiti naročniku, naročnik pa se zaveže, da mu bo za to plačal honorar. Dejstvo, da se k izdelavi cenitve (oziroma avtorskega dela) ni zavezal tožnik (kot bodoči avtor), ampak podjetje G., na naravo sklenjene pogodbe po mnenju pritožbenega sodišča ne vpliva. Ni sicer dvoma, da lahko avtorsko delo ustvari le fizična oseba, vendar pa je pri razlagi pojma „avtor“, ki ga vsebuje 99. člen ZASP, treba upoštevati, da je zakon že v naprej kot avtorja opredelil podjemnika, ki avtorskega dela še ni ustvaril, saj se je s pogodbo šele zavezal, da bo to storil. Lastnost avtorja v avtorskopravnem smislu pa fizična oseba pridobi šele, ko je avtorsko delo ustvarila. S tega vidika ni videti razloga, da se k ustvaritvi avtorskega dela ne bi mogla zavezati tudi pravna oseba (3).

16. Ker se je torej v tej zadevi na strani podjemnika zavezala pravna oseba, to je G., je bilo nujno, da je izpolnitev pogodbe (ustvaritev avtorskega dela) opravila fizična oseba, konkretno je bil to tožnik kot njen podizvajalec. Izpolnitev pogodbe po tretji osebi v tem primeru torej ni bila le možnost (629. člen OZ), ampak nujnost. S tem, ko je G. izdelavo avtorskih del zaupala tožniku kot svojemu podizvajalcu, pa je poleg obligacijskega razmerja med prvo toženo stranko kot glavnim naročnikom in G. kot podjemnikom, nastalo še eno (samostojno in od prvega neodvisno) obligacijsko razmerje in sicer med naročnikom (to je G.) in podizvajalcem - avtorjem (torej tožnikom). V tem razmerju se je tožnik pač svojemu naročniku zavezal izdelati cenitve, torej avtorsko delo. Tudi med njima je zato prišlo do sklenitve pogodbe o naročilu avtorskega dela.

17. Vprašanje, ki se ob tem postavlja (in ga je kot spornega med strankami izpostavilo tudi sodišče prve stopnje) pa je, ali sta naročnika, torej G., ki je izdelavo avtorskega dela naročil tožniku ter prva tožena stranka, ki je izdelavo istega avtorskega dela naročila G., z naročilom in kasnejšim prevzemom cenitev, ne da bi tožnik kot avtor podpisal o tem dodatno pogodbo ali izjavo, na njih pridobila tudi materialne avtorske pravice. Z drugimi besedami: ali je tožnik kot avtor z izročitvijo primerkov svojega avtorskega dela (oz. del) s tem (izpolnitvenim) ravnanjem dovolil tudi njihovo uporabo, ali je torej s tem svojega naročnika avtoriziral zanjo in posledično nanj prenesel posamezna materialna upravičenja, ta pa nato z izročitvijo na svojega naročnika, to je prvo toženo stranko. Odgovor je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pritrdilen.

18. Kadar ima intelektualno delo, ki se ga podjemnik zaveže opraviti, značilnost avtorskega dela, lahko naročnik interes, zaradi katerega je delo naročil, uresniči samo, če podjemnik nanj prenese materialne avtorske pravice v takšnem obsegu, da lahko naročnik delo uporabi za namen, za katerega ga je naročil. Prenos materialnih avtorskih pravic v takšnem obsegu, da lahko naročnik delo uporabi za namen, za katerega ga je naročil, je tako nujen za pravilno izpolnitev podjemnikove obveznosti opraviti (in naročniku izročiti) intelektualno delo. Ta obveznost tako izhaja že iz značilnosti posla – avtorskega dela, ki je predmet podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja, tudi če stranki s podjemno pogodbo pravnih razmerij v zvezi s prenosom materialnih avtorskih pravic na naročnika ne uredita. Z izročitvijo avtorskega dela avtor na naročnika prenese tudi tiste materialne avtorske pravice in v takšnem obsegu, kot je to potrebno, da lahko naročnik avtorsko delo uporabi za namen, ki tvori poslovno podlago pogodbe o naročilu avtorskega dela. Te pravice preidejo na naročnika torej z izročitvijo in posebna izjava o prenosu materialnih avtorskih pravic ni potrebna (4). Trditi drugače je nesmiselno, saj sicer ni najti razumnega odgovora, zakaj bi avtor naročniku naročeno delo potem sploh izročil. 19. V konkretnem primeru je bil namen naročila cenitev s strani G., da s tem izpolni svojo pogodbeno obveznost do prve tožene stranke – da ji, zaradi uporabe v stečajnem postopku, izroči cenitve. Namen naročila cenitev s strani prve tožene stranke pa je bil, da te cenitve v stečajnem postopku uporabi – kot podlago za različne odločitve. Da je tožnik v konkretnem primeru izdelane cenitve izročil svojemu naročniku (to je G.), ta pa (po tožniku kot prokuristu) prvi toženi stranki, izhaja že iz neprerekanih tožbenih navedb, pa tudi ugotovitev sodišča prve stopnje. Z izročitvijo so tako, ne glede na to, da tožnik še posebne izjave ob tem ni dal, upoštevajoč namen, zaradi katerega so bile cenitve naročene, na G. prešla tudi tista materialna avtorska upravičenja, ki so mu omogočila izročitev cenitev prvi toženi stranki, da jih slednja uporabi v stečajnem postopku, z izročitvijo cenitev prvi toženi stranki pa so ta upravičenja v obsegu oz. za potrebe uporabe cenitev v stečajnem postopku, prešla nanjo (72. člen ZASP).

20. Ker pritožnik v pritožbi ne uveljavlja, da bi prva tožena stranka cenitve uporabljala izven potreb in namena stečajnega postopka, do kršitve tožnikove avtorske pravice s strani prve tožene stranke glede na obrazloženo ni prišlo in je tožbeni zahtevek sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

21. Ne glede na to, da na drugega toženca materialne avtorske pravice niso prešle, saj pri naročilu ni sodeloval kot pogodbena stranka, pa iz razlogov, ki jih je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, zahtevek tudi zoper njega ni utemeljen. Drugi toženec je bil namreč v stečajnem postopku določen za stečajnega upravitelja in je torej nastopal v vlogi zakonitega zastopnika prve tožene stranke (97. člen ZFPPIPP). Cenitve je uporabljal zgolj kot njen zakoniti zastopnik. Ker je bila prva tožena stranka, kot je že bilo obrazloženo, do uporabe cenitev upravičena, o kršitvi avtorske pravice tožnika s strani druge tožene stranke že zato ni mogoče govoriti.

22. Do vprašanja, ali je drugo toženec kot zakoniti zastopnik prve tožene stranke sploh pasivno legitimiran oziroma ali bi bil legitimiran zgolj pod določenimi pogoji (kršenje profesionalne skrbnosti v pogledu obveznosti poskrbeti za prenos ustreznih avtorskih pravic, zavestno kršenje avtorskih pravic..), se pritožbenemu sodišču ni treba izjavljati, ker to za odločitev v tej zadevi ni relevantno.

23. Glede pritožbenega očitka, da se sodišče ni ukvarjalo z vsebinsko različnimi upravičenji, ki izhajajo iz sklopa materialnih avtorskih pravic, saj zahtevek meri na prepoved vsebinsko različnih kršitev upravičenj (pravice uporabe, distribuiranja in reproduciranja), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je povsem nekonkretiziran in nanj posledično niti ni mogoče konkretno odgovoriti.

24. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe tožene stranke

25. V sodni praksi je splošno sprejeto stališče, da je standardu obrazloženosti stroškovne odločitve zadoščeno, če se sodišče v razlogih sklicuje na v spis vložen stroškovnik, iz katerega je razvidno, katere nagrade in stroške ter v kakšni višini je stranki priznalo. Na ta način je, čeprav v obrazložitvi sami vsak posamezen strošek ni podrobno obravnavan, omogočen preizkus odločitve.

26. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da ji sodišče ni priznalo stroška za sestavo odgovora na tožbo, ki ga je pripravila odvetniška pisarna K. Ta strošek, kot izhaja iz stroškovnika, niti ni bil posebej priglašen (2. odstavek 163. člena ZPP), do njega pa tožena stranka tudi sicer ni upravičena. Nagrada za postopek, ki je bila toženi stranki priznana, namreč zajema tudi sestavo vseh pisnih gradiv, tudi odgovora na tožbo. Pri tem je nerelevantno, da je odgovor na tožbo sestavil drug pooblaščenec in ne tisti, ki je toženo stranko zastopal v nadaljevanju postopka.

27. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev.

Glede stroškov postopka

28. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli. Do povračila priglašenih pritožbenih stroškov zato nista upravičeni (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP). Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene je bil nepotreben, saj ni pripomogel k odločitvi, zato tožeča stranka tudi do povračila tega stroška ni upravičena (155. v zvezi z 165. členom ZPP).

(1) V zvezi s tem ne drži pritožbeni očitek, da sodišče ugotavlja, da naj bi G. iztoževal plačilo za tožnika. Sodišče prve stopnje tako v točki 24 ugotovi zgolj to, da teče pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici postopek, v katerem G. (katere prokurist je tožnik) zahteva plačilo za cenitvena poročila.

(2) Pritožbeno sodišče zato vprašanja, ali konkretne cenitve predstavljajo avtorsko delo, upoštevajoč predpostavke, ki morajo za avtorsko delo veljati, ne problematizira, niti se do njega ne opredeljuje.

(3) Primerjaj znanstveno razpravo mag. Špele Mežnar „Pogodba o naročilu avtorskega dela – nekateri obligacijsko pravni vidiki“, Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete, letnik LX II, 2002, stran 202. Avtorica se izrecno zavzema, da se izraz „avtor“ širše razlaga, če gre za dela, ki so ustvarjena v delovnem razmerju, upoštevajoč tudi 72. člen ZASP oziroma, da se takšna pogodba namesto po določilih ZASP presoja po določbah OZ o podjemni pogodbi.

(4) Primerjaj N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, tretja knjiga, stran 743 in 796.