Jedro

Pri presoji odgovornosti prodajalca je potrebno upoštevati, da velja domneva, da vzrok za okvaro (kršitev obveznosti iz garancije) izvira iz njegove notranje poslovne sfere. Domnevo pa lahko prodajalec ovrže tako, da dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njegove sfere, torej da vzrok za okvaro niso lastnosti stvari same.

Uporabo traktorja pod grožnjo njegove hujše poškodbe gotovo ni mogoče opredeliti kot brezhibno delovanje, ampak kot delovanje v nasprotju s tehničnimi pravili.

Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari se namreč do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v višini 827,77 EUR, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano delno sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka K., z.o.o. tožeči stranki J.K. izročiti brezhibni traktor JD model 5720 v roku 15 dni pod izvršbo. Z izpodbijanim popravnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se v obrazložitev sodbe doda tekst, da bo sodišče o neizvedenih dokaznih predlogih odločalo v nadaljevanju postopka.

Zoper sodbo in popravni sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, sklep pa razveljavi in tožeči stranki naloži v plačilo pravdne stroške, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba v delu zoper sodbo ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka na izročitev traktorja oprlo na ugotovitve izvedenskega mnenja z dne 23. 05. 2009 ter izpoved izvedenca zaslišanega na glavni obravnavi dne 11. 05. 2010. Izvedenec je s svojimi ugotovitvami pritrdil navedbam tožeče stranke, da traktor ne deluje pravilno, ker ropot v menjalniku kaže na konstrukcijsko napako, ki jo je zaradi nemotenega dela in v izogib hujšim poškodbam traktorja nujno odpraviti, kupec traktorja s takšno napako pa ne more v celoti uporabljati. Pritožba odločitev sodišča prve stopnje napada: a) ker naj bi izvedenec o vzroku napake zgolj ugibal ter (konkretne) napake ni ugotovil; b) ker naj bi sodišče prve stopnje zmotno in brez obrazložitve zavrnilo vse dokazne predloge tožene stranke v zvezi z delovanjem traktorja; c) ker ugotovljeni ropot na delovanje traktorja ne vpliva.

Pritožbeni očitki so po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeni.

Zahtevek kupca iz naslova garancije blaga je utemeljen, v kolikor kupljeno blago ne deluje brezhibno oz. pravilno (481. in 482. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka na zamenjavo kupljenega blaga je tako bistvena ugotovitev, ali ima slednje takšno napako, ki onemogoča njegovo brezhibno delovanje, h kateremu se je prodajalec (oz. proizvajalec) zavezal z izdajo garancijskega lista. Da je tožeča stranka (kupec) pred vložitvijo tožbe od tožene zahtevala popravilo traktorja (kot predpostavko zahtevka za zamenjavo blaga po 481. členu OZ:), v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Pri presoji odgovornosti prodajalca je potrebno upoštevati, da velja domneva, da vzrok za okvaro (kršitev obveznosti iz garancije) izvira iz njegove notranje poslovne sfere. Domnevo pa lahko prodajalec ovrže tako, da dokaže, da vzrok za okvaro ne izvira iz njegove sfere, torej da vzrok za okvaro niso lastnosti stvari same, ampak da ta npr. izvira iz nepravilne uporabe, vzdrževanja blaga s strani kupca (tako tudi N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 210, sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 422/2002 z dne 22. 05. 2003).

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na več napakah traktorja, med njimi je zatrjevala ropot, zaradi katerega traktor ne deluje brezhibno. Ropot kot netipični zvok pri delovanju traktorja je ugotovil tudi izvedenec. Tožena stranka je to navedbo sicer prerekala, saj naj bi bil takšen zvok lasten kupljenemu tipu traktorja. Vendar pa je sama navajala (tč. 2 odgovora na tožbo z dne 14. 11. 2007, list. št. 9), da je napako (pokanje v menjalniku) odpravljala, iz česar izhaja, da je ropot/pokanje traktorja tudi sama prepoznala kot odstopanje od pričakovanega zvoka pri delovanju traktorja.

Nadalje pa je vprašanje, ali predstavlja ropot traktorja takšno napako, zaradi katere traktor ne deluje brezhibno. Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljeno pritožbeno izvajanje, po katerem tožeča stranka trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja napake, upoštevaje ugotovitve predmetnega postopka, ni zadostila. Ob presoji garancijske odgovornosti prodajalca (oz. proizvajalca) je potrebno upoštevati, da je kupec blaga laična oseba, da je predmet garancije (izven okvirov prostovoljne garancije) industrijsko tehnično blago, ki ima posebne tehnične značilnosti in je po svoji sestavi delovanju kompleksno in zapleteno, prodajalec pa se profesionalno ukvarja s takšnimi izdelki oz. njihovo prodajo. Izvedenec je trditvam tožeče stranke o obstoju napake pritrdil, ugotovil je, da ropot traktorja kaže na konstrukcijsko napako, ki tožečo stranko ovira pri njegovi uporabi, saj obstaja možnost trajnih in težjih poškodb traktorja. Pri tem je ugotovil 3 možne vzroke takšne konstrukcijske napake (neuravnoteženost zobnikov, nepravilne tesnosti, napačno olje). Izpovedal je, da bi lahko natančen vzrok napake ugotovili zgolj s testiranjem/diagnostiko menjalnika na posebni testni mizi, s katero razpolaga zgolj tožena stranka in nekateri instituti v tujini. Na drugi strani tožena stranka, ki je profesionalna oseba, četudi je traktor večkrat testirala in ga imela (po njenih navedbah) kar sedemkrat na popravilu, ni zadostila bremenu, po katerem bi izključila možnost konstrukcijske napake, o kateri je izpovedal izvedenec. Četudi ta res ni obrazložil natančnega vzroka, je pojasnil, da slednji izvira iz delovanja menjalnika, ki je, kot je splošno znano, ključen del za pravilno delovanje vozil. Napaka na menjalniku tako gotovo predstavlja tudi napako na delovanju traktorja, četudi za sedaj „samo“ grozi, da bo v celoti onemogočila uporabo traktorja oz. ga huje poškodovala. Uporabo traktorja pod grožnjo njegove hujše poškodbe gotovo ni mogoče opredeliti kot brezhibno delovanje, ampak kot delovanje v nasprotju s tehničnimi pravili. Zato kupljeni traktor ni brezhibno delujoče vozilo, kar utemeljuje zahtevek tožeče stranke iz naslova garancije. Upoštevaje da tožena stranka ni podala navedb, da bi do napake prišlo zaradi ravnanja tožeče stranke, se zato predpostavlja, da vzrok napake izvira iz lastnosti stvari (menjalnika). Ker tožeča stranka ob splošnem prerekanju izvedenskega mnenja ni podala konkretnih navedb, ki bi vzbudile dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev (da je vzrok ropota konstrukcijska napaka menjalnika), se tudi njen dokazni predlog po postavitvi drugega izvedenca izkaže kot nepotreben. Dokazni predlog namreč služi v potrditev trditvenih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja.

Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da ugotovljen netipičen zvok/pokanje lahko predstavlja tudi stvarno napako po 3. točki 459. člena OZ. Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje prodane stvari se namreč do izpolnitve zahtevkov iz ene ali druge oblike odgovornosti ne izključujeta (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 358/2005 z dne 18. 04. 2007). Izvedenec je ugotovil, da takšen ropot ni lasten znamki traktorja, navedeno je potrdila tudi tožena stranka, ko je traktor vsled takšne napake vzela v popravilo (in je očitno tudi sama zaznala netipičnost zvoka), zato je mogoče zaključiti, da gre za lastnosti, ki niso pričakovane oz. običajne za novo vozilo. Ni tako mogoč zaključek, da bi bila raba traktorja, ki neobičajno ropota in voznika s tem vznemirja (tudi pod grožnjo morebitne hujše poškodbe vozila), pričakovana/običajna raba novega vozila, zato je zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi po podlagi 1. točke 1. odstavka 468. člena OZ.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da tožeča stranka ni dovolila odprtja menjalnika, zaradi česar naj bi tožena stranka ne mogla ugotoviti obstoja morebitne napake. Tožena stranka je imela pred pravdo traktor večkrat v popravilu. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ob testiranju traktorja dne 02. 03. 2009 ni dovolila odprtja hidravličnega filtra, pa tožene stranke ne razbremenjuje. Tudi sicer je izvedenec traktor testiral, tožeča stranka pa odpiranju menjalnika ni nasprotovala. Upoštevati je potrebno (negrajani) zaključek izvedenca, da bi bilo mogoče napako ugotoviti zgolj z diagnostiko menjalnika na testni mizi. Zato zgolj odpiranje menjalnika na testiranju dne 02. 03. 2009 ne bi moglo vplivati na ugotovitev in posledično odpravo napake. Ravnanja tožeče stranke torej ni mogoče opredeliti kot preprečitev odprave napak.

Ker je izvedenec prepričljivo pojasnil, da bi lahko natančen izvor napake ugotovili zgolj s testiranjem/diagnostiko menjalnika na testni mizi, se izkaže pritožbeno grajanje neizvedbe njenih ostalih dokaznih predlogov (zaslišanje predstavnikov tožene stranke, ki so bile prisotne ob testiranju menjalnika) neutemeljeno. Priče glede na takšno ugotovitev izvedenca niso ustrezno dokazno sredstvo za izkaz natančnega vzroka napake, zato je ta dokazni predlog šteti kot nepotreben in je bil pravilno zavrnjen.

Navedbe pritožbe o zmotni presoji izvedenca o preteklih napakah traktorja ter o premajhni obremenjenosti traktorja ob njegovem preizkusu so v luči zgornjih izvajanj po mnenju pritožbenega sodišča neodločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni odgovarjalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno grajanje obrazložitve sodbe v smislu 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ocenjuje kot pavšalno. Tožena stranka ni pojasnila, katera nasprotja naj bi se pojavljala v obrazložitvi sodbe in kje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke. Prav tako ne drži očitek, da je prezrlo dokazne predloge tožene stranke, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, čemu je sodišče stopnje sledilo izvedencu in zakaj se ostali dokazni predlogi glede ugotavljanja vzroka napake na traktorju izkažejo kot nerelevantni (glej zgoraj). Sodišče prve stopnje zato tudi ni kršilo 8. člena ZPP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba je utemeljena v delu, v katerem izpodbija popravni sklep.

Sodišče prve stopnje je v postopku pred izdajo delne sodbe izvedlo samo nekatere dokaze, ki so bili predlagani v zvezi z obravnavanim tožbenim zahtevkom (vpogledalo v listine v spisu in postavilo izvedenca). Drugih predlaganih dokazov glede obravnavanega tožbenega zahtevka ni izvedlo, s čemer je njihovo izvedbo smiselno zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zato v obrazložitev sodbe (5. odstavek na 2. strani izpodbijane sodbe) povzelo izvedene dokaze in navedlo, da se drugi dokazi zavrnejo. S popravnim sklepom pa je odločilo, da se v obrazložitev sodbe doda tekst, da bo sodišče o neizvedenih dokaznih predlogih odločalo v nadaljevanju postopka.

Pritožba izpodbija pravilnost izdanega popravnega sklepa ter se pri tem sklicuje na besedilo 328. člena ZPP. Slednje izdajo popravnega sklepa omejuje na popravo napak v imenih, številkah ter drugih očitnih pisnih in računskih pomot, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom. To pa ni bil namen izpodbijanega popravnega sklepa, saj se ta očitno nanaša na odločitev o izvedbi dokaznih predlogov, ki so bili predlagani v zvezi z odškodninskim tožbenim zahtevkom. O teh dokazih bo sodišče v vsakem primeru odločalo šele v nadaljevanju postopka, zato si odločanja o njih niti ni treba posebej pridržati. Ker pa je bil institut popravnega sklepa napačno uporabljen, kar je vplivalo na pravilnost izpodbijanega sklepa, je treba pritožbi zoper popravni sklep ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti (3. točka 365. člena v zvezi s 1. odstavkom 354. člena in 1. odstavkom 366. člena ZPP).

Tožena stranka pa nadalje z razlogi, ki se nanašajo na popravni sklep, izpodbija tudi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da ima sodba tudi zaradi izdanega popravnega sklepa pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, katere dokazne predloge je sodišče zavrnilo in odločanje o katerih si je pridržalo. Po presoji pritožbenega sodišča je ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse druge predlagane in neizvedene dokazne predloge, ki so se nanašali na obravnavani del zahtevka (izročitev traktorja). Izpodbijana sodba je sposobna preizkusa, zato uveljavljeni pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ni podan.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu, zaradi katerega niso nastali posebni stroški, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki skladno z odvetniško in taksno tarifo priznalo priglašene stroške odgovora na pritožbo (1.125 točk), 2% materialnih stroškov, 20 % DDV ter stroške sodne takse (195,73 EUR), kar skupaj znaša 827,77 EUR, ki jih je dolžna tožena stranka povrniti tožeči v roku 15 dni. Priglašenih stroškov prejema pritožbe in poročila stranki pritožbeno sodišče ni priznalo, saj so slednji zajeti v obračunu stroškov storitve sestave odgovora na pritožbo.