Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ob dejstvu, da se je postopek denacionalizacije začel na zahtevo tožnice in ob dejstvu, da je tožnica v postopku uspela, v določbah ZUP/86 tožena stranka ni imela podlage za to, da bi njeni zahtevi za povračilo priglašenih stroškov ugodila.
Tožba se zavrne.
Upravna enota Piran (organ prve stopnje) je z izpodbijanim sklepom zavrnila zahtevo A.A. (v nadaljevanju tožnica), kot pravne naslednice vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka B.B. za povrnitev stroškov, ki so nastali v postopku denacionalizacije premoženja po pok. C.C. (1. točka izreka). V 2. točki izreka pa je tožnici naložil, da v roku 8 dni po pravnomočnosti tega sklepa poravna upravnemu organu stroške postopka za opravljena izvedeniška mnenja v manjkajočem znesku 123,87 EUR.
Na podlagi ugotovitve, da se je v denacionalizacijski zadevi postopek začel na zahtevo pravnega prednika tožnice in da se je končal z odločbo izdano v korist tožnice, upravni organ ob upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 114. člena ZUP/56 (prav ZUP/86) zaključuje, da tožnica do povračila zahtevanih stroškov pravnega zastopanja ni upravičena. S sklicevanjem na 113. člen istega zakona pa upravni organ utemeljuje obveznost tožnice, do poravnave izdatkov za izvedenca, ki so nastali v obravnavanem postopku upravnemu organu. Po podatkih, ki se nanašajo na poravnavo stroškov izvedencu, znašajo stroški, ki jih je poravnal upravni organ še 123,87 EUR. Ti stroški so v skladu z zakonskimi določili naloženi v plačilo tožnici.
Zoper navedeni sklep je tožnica vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor (pritožbeni organ) kot neutemeljeno zavrnilo z odločbo številka 4904-12/2008-8 z dne 17. 2. 2012. Tožnica s tožbo izpodbija navedeni sklep upravnega organa zaradi kršitev materialnega prava, pravil postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da stališče na katerem temelji izpodbijana odločitev nima pravne podlage. Zatrjuje, da po določbi 114. člena ZUP krije stroške postopka stranka, ki je povzročila postopek le v primeru, če se je postopek končal v njeno škodo. V obravnavanem primeru pa se postopek ni končal v tožničino škodo, temveč v njeno korist. Ker v določbah ZUP ni določila, po katerem bi, če se postopek konča v njeno korist, sama trpela stroške svojega zastopanja in druge stroške postopka, je po njenem mnenju izpodbijana odločitev brez vsake zakonske podlage.
Upravnem organu očita, da pri odločanju o stroških ni ugotavljal dejstev in okoliščin, ki po določbi tretjega odstavka 113. člena ZUP prenašajo kritje stroškov na udeleženca, ki jih je v postopku povzročil po svoji krivdi ali iz nagajivosti. S tem v zvezi navaja, da se je postopek vlekel 19 let in da se je ves ta čas uspešno borila proti zavezancem, ki so se zavedali, da ji bodo morali premoženje vrniti. Ker so se zavezanci neupravičeno upirali vrnitvi premoženja, saj zahtevka niso priznali, tožnica meni, da so po njihovi krivdi nastali stroški postopka. Ker gre za kontradiktoren postopek, tožnica meni, da ni pošteno, da bi stroške povzročene po krivdi zavezanca morala nositi tožnica, ki je v tem postopku uspela. Meni, da bi zaradi pravne praznine, upravni organ v konkretnem primeru moral uporabiti ustrezne določbe drugega zakona (ZUS, ZPP), po katerem mora stranka, ki v postopku ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške postopka. Čeprav je sodna praksa na tem področju neurejena, tožnica meni, da je izpodbijana odločitev brez zakonske podlage in so z njo kršene tudi ustavne določbe o enakem varstvu pravic in pravica do poštenega sojenja.
Glede na navedeno tožnica uveljavlja vse tožbene razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu in sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.
Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, pravilna in na zakonu utemeljena. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in razlogov za svojo odločitev ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi z tožbenimi navedbami pa še dodaja: V zadevi ni sporno, da je upravni organ v denacionalizacijskem postopku, v katerem so bili udeleženi tako tožnica (pravna naslednica denacionalizacijskega upravičenca) kot tudi zavezanci za vrnitev podržavljenega premoženja, pri odločanju o stroških postopka uporabil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) na katerega napotuje ZDen. Glede na to, da je postopek denacionalizacije kontradiktoren in ob upoštevanju dejstva, da je tožnica v postopku, ki ga je začela tudi uspela, pa ostaja za tožnico sporna tako uporaba določb ZUP/86 kot tudi dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev.
Stališče, ki ga tožnica zagovarja v tožbi, po presoji sodišča nima podlage v določbah ZUP/86. Poseben postopek o stroških upravnega postopka namreč ni predpisan niti v ZDen in niti v drugih zakonih. Zato niti za smiselno uporabo določb ZUS-1 in ZPP, v upravnem postopku, ki je urejen v ZUP/86, tožena stranka ni imela podlage. Po določbah 113. in 114. člena ZUP/86 mora udeleženec, ki povzroči v postopku po svoji krivdi ali iz nagajivosti stroške za posamezna dejanja, te stroške trpeti sam (drugi odstavek 113. člena ZUP/86). Praviloma pa vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Od tega pravila pa je med drugimi predpisana tudi izjema za upravni postopek, kadar je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi. Tako mora po drugem odstavku 114. člena ZUP/86, stranka, ki je postopek povzročila, pa se je ta končal v njeno škodo, povrniti nasprotni stranki opravičene stroške, ki jih je imela z udeležbo v postopku. Stranka, ki je iz nagajivosti povzročila nasprotni stranki stroške v postopku, ji mora te stroške povrniti. Tako kot stranka, trpi stroške postopka tudi državni organ, kadar se postopek uvede po uradni dolžnosti konča ugodno za stranko (tretji odstavek 113. člena ZUP/86). Iz navedenih določb jasno izhaja, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka in da je le, kadar je postopek končan v škodo stranke, ki je postopek povzročila, nasprotni stranki dolžna povrniti stroške, ki so ji v postopku nastali.
Ob nespornem dejstvu, da se je postopek začel na zahtevo tožnice kot pravne naslednice, vlagatelja zahtevka in dejstvu, da je tožnica v postopku uspela, v določbah ZUP/86 navedenih v 11. točke te sodbe, tožena stranka ni imela podlage za to, da bi tožničini zahtevi za povračilo priglašenih stroškov ugodila. Ker je upravni postopek urejen v Zakonu o splošnem upravnem postopku in se uporablja za vse stranke udeležene v postopku, je neutemeljen tožbeni očitek, da je z izpodbijanim sklepom poseženo v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic in v pravico do poštenega sojenja.
Brez dejanske podlage v izpodbijani odločbi in v podatkih upravnih spisov je tudi tožbena trditev, da ji je zavezana stranka iz nagajivosti povzročila stroške in da so ji nepotrebni stroški nastali zaradi dolgotrajnega vodenja postopka. Na tožbene navedbe glede krivde nasprotne stranke in dolgotrajnosti postopka, je tožnici odgovorila že tožena stranka v obrazložitvi odločbe, s katero je bila njena pritožba zoper izpodbijani sklep zavrnjena. Sodišče se z razlogi in pojasnili, s katerimi se pritožbeni organ te tožničine navedbe zavrnil, strinja. Tožnici sodišče še pojasnjuje, da v zahtevi za povrnitev stroškov ni navedla dejstev in okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da so ji stroški nastali po krivdi ali iz nagajivosti nasprotne stranke ali zaradi dolgotrajnosti postopka in da je zato do povračila teh stroškov postopka tudi upravičena.
Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je bil postopek izdaje izpodbijanega sklepa pravilen in da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po prvem odstavku 63. člena ZUS-1.