Jedro

Iz izpodbijane odločbe in podatkov spisov sledi (in temu tožnik ne ugovarja), da gre v zadevi za prekrškovni postopek, in sicer za dva prekrška po ZVCP, za katera je zagrožena globa. Izrecno se ugotavlja tudi, in s tem se strinja tudi sodišče, da se v postopku ne obravnavajo zapletena (pravna in dejanska) vprašanja ter da zato ni videti okoliščin, ki bi narekovale, da se tožniku kot obdolženemu za prekršek zagotovi strokovna pomoč pri njegovi obrambi. Ker je namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje tožnikove pravice do sodnega varstva, ta pa glede na povedano ter nenazadnje tudi glede na vrsto oziroma način vodenja sodnega postopka brez zastopanja po zagovorniku ne bo prizadeta, so v konkretnem primeru okoliščine oziroma dejstva v zadevi po presoji sodišča na podlagi določb 24. člena ZBPP utemeljeno ocenjena kot takšna, ki ne zadostijo (objektivnim) pogojem za odobritev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 2. člena v zvezi z drugim odstavkom 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 16. 3. 2012. Iz obrazložitve izhaja, da je pristojni organ po prejemu prošnje za dodelitev BPP za zastopanje v postopku o zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. ZSV 106/2011, ki ji je bilo priloženo vabilo zagovorniku, vpogledal tudi v spis Bpp 402/2011, ki se nanaša na tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za vložitev zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog in iz katerega je razvidno, da je bila tožnikova prošnja, potem ko je bil zaslišan, zavrnjena. Zato pristojni organ tožnika ni zaslišal in je odločil o zadevi na podlagi 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP po skrajšanem postopku na podlagi dejstev, ki jih je tožnik navedel v svoji vlogi, in dejstev, ki so poznana organu. Pri tem ugotavlja, da je bil tožniku izdan plačilni nalog zaradi prekrška po petem odstavku 83. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (kršitev predpisa o obvezni uporabi varnostnega pasu) in po šestem odstavku 102. člena istega zakona (kršitev predpisa o prevozu oseb). Medtem ko je glede kršitve 102. člena tožnik organu za BPP povedal, da je prevažal preveč oseb in da je bila kršitev podana, pa je storitev prve očitane kršitve zanikal in navedel, da je bil privezan z varnostnim pasom ter da se je odpel takrat, ko so ga ustavili policisti. V obeh primerih je za prekršek zagrožena globa. Teža dejanja torej po presoji pristojnega organa ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru BPP, saj ne gre za obravnavanje pravno zahtevnih vprašanj, obenem pa ni videti okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen samo, če bo imel tožnik pomoč strokovne obrambe. Gre namreč za prekrškovni postopek, v katerem sodišče uradoma ugotavlja tudi dejstva in okoliščine, ki so v korist obdolženca, velja načelo materialne resnice in v katerem je sodišče zavezano, da v dvomu odloči v korist obdolženca. Zato po presoji organa za BPP pogoji za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP niso izpolnjeni in zato v nadaljevanju ni presojal, ali tožnik izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev BPP, ki mora biti podan kumulativno.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi uveljavlja tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je obrazložitev odločbe nerazumljiva za tožnika in nepravilno zastavljena. Meni, da argumenti pristojnega organa niso pravilni in da mora imeti vsak udeleženec v sodnem postopku ob sebi strokovnjaka pravne stroke, še posebej, če gre za kazenski ali prekrškovni postopek. Stališče organa bi pomenilo, da nobena stranka v sodnem postopku odvetnika sploh ne potrebuje, ker v okviru iskanja materialne resnice vse opravi sodišče. To pa po mnenju tožnika ne drži, saj prav odvetniki (so)delujejo pri iskanju materialne resnice, strokovno zaščito pa zaslužijo tudi polpismeni ali nepismeni Romi. Zadeva zato ni očitno nerazumna, kot jo ocenjuje sodišče, zato je treba prošnji tožnika za BPP ugoditi.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Pri odločanju o dodelitvi BPP se kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem se upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Iz izpodbijane odločbe in podatkov spisov sledi, in temu tožnik ne ugovarja, da gre v zadevi za prekrškovni postopek, in sicer za dva prekrška po ZVCP, za katera je zagrožena globa. Izrecno se ugotavlja tudi, in s tem se strinja tudi sodišče, da se v postopku ne obravnavajo zapletena (pravna in dejanska) vprašanja ter da zato ni videti okoliščin, ki bi narekovale, da se tožniku kot obdolženemu za prekršek zagotovi strokovna pomoč pri njegovi obrambi. In ker je namen BPP uresničevanje tožnikove pravice do sodnega varstva, ta pa glede na povedano ter nenazadnje tudi glede na vrsto oziroma način vodenja sodnega postopka brez zastopanja po zagovorniku ne bo prizadeta, so v konkretnem primeru okoliščine oziroma dejstva v zadevi, v kateri tožnik prosi za BPP, po presoji sodišča na podlagi določb 24. člena ZBPP utemeljeno ocenjena kot takšna, ki ne zadostijo (objektivnim) pogojem za njeno odobritev.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi 25. člena ZUS-1. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez obravnave, ker pravno relevantne dejanske okoliščine med strankama niso sporne.