Jedro

Za tožečo stranko, zaposleno v javnem zavodu, ki izvaja kulturno dejavnost, se po določbi 45. čl. ZUJIK glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, v kolikor ZUJIK ne določa drugače. Zaradi tega bi morala zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi vložiti pritožbo na pristojni organ delodajalca (svet zavoda). Ker tega ni storila, ampak je uveljavljala neposredno sodno varstvo, je tožba zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk nedopustna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožniku dala tožena stranka dne 10.8.2006 (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v njegovo delovno knjižico delovno dobo od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 10. 9. 2006 do 5. 3. 2000, torej do datuma, do katerega je bila sklenjena s tožnikom pogodba o zaposlitvi za določen čas ter mu za navedeno časovno obdobje obračunati in plačati ter odvesti vse davke in prispevke za pokojninsko, invalidsko in socialno zavarovanje ter mu za navedeno obdobje izplačati nadomestilo plače v višini, kot če bi delal, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače, od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svoje pristojnosti, ko je samo preoblikovalo tožbeni zahtevek tožnika. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj v izpodbijani sodbi operira z dokazno oceno izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, ki nima pravno-terminološkega znanja, s katerim bi znal za sodišče sprejemljivo terminološko utemeljiti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zakoniti zastopnik tožene stranke je korektno pojasnil, da je zaradi prenove dvorane prišlo do tehnološkega krčenja programa, ker ni bilo več toliko tehničnih potreb za realizacijo predstave kot prej, ter da je ob sprejetju sklepa o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta vedel, da potreba po tožnikovem delovnem mestu ne obstaja več. Tožena stranka je ravnala kot dober gospodar tako, da je takrat, ko je ugotovila, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sprejela ustrezno poslovno odločitev, ukinila je delovno mesto tožnika in mu zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za določen čas. V kolikor resni in utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe ne bi obstajali, bi tožena stranka vzdrževala delovno razmerje s tožnikom do izteka odpovednega roka, to je še nadaljnjih šest mesecev, vendar njegovo delo dejansko ni bilo več potrebno. Zakonodaja ne zavezuje delodajalca, da mora čakati, da nastopijo posledice resnih in utemeljenih razlogov, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zanesljivo ugotovila, da je sanacija dvorane ustrezna in šele takrat štela, da so nastopili razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje opozarja, da je ukinitev dela na tem mestu izključno poslovna odločitev delodajalca, ki ni podvržena kontroli sodišča. Delodajalec je tisti, ki spremlja svoj delovni proces in se prilagaja potrebam le tega, saj je to dolžan zaradi ohranitve lastnega obstoja in obstoja delovnih mest. V pristojnosti sodišče je zgolj, da v dokaznem postopku ugotavlja, ali je delodajalec pravilno in zakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi glede na zakonske pogoje, ki so potrebni za odpoved, kar pomeni, da presoja, ali je delodajalec, glede na svojo poslovno odločitev, ki je izključno v njegovi pristojnosti, pravilno in pravočasno izvedel vse faze postopka odpovedi, kot jih določa Zakon o delovnih razmerjih. Ker tožnikovo delovno mesto zaradi izboljšanja akustičnosti velike dvorane, kot je izpovedal direktor tožene stranke, ni bilo več potrebno, je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto, tožnika pa obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu potem, ko zanj ni našla drugega ustreznega dela, odpovedala pogodbo z vsemi zakonskimi predpisanimi sestavinami. Tožena stranka je tako ravnala pravilno in zakonito in pravočasno izvedla vse potrebne predpisane ukrepe in glede na to, da je tožnikovo delo postalo nepotrebno, dokazala resen in utemeljen razlog iz 2. odstavka 88. člena ZDR, ki je pogojeval odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev ter smiselno potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena, vendar ne iz razlogov, ki jih uveljavlja.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v tej zadevi (še) ni pogojev za sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi meritorno presojalo, ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožniku podala dne 10.8.2006, zakonita. Tožena stranka je namreč ugotovila, da delo tožnika na delovnem mestu vodje oblikovalcev zvoka in video opreme ni več potrebno zaradi poslovnih potreb in reorganizacije dela ter upadanja strukturnih in organizacijskih potreb. V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka dala tožniku pravni pouk, da lahko v 30 dneh od prejema pisnega odpravka odpovedi vloži tožbo na Delovno sodišče v Mariboru, torej po 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). V skladu s tem pravnim poukom je tožnik tudi ravnal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tako tožena stranka, kot tožnik, v nadaljevanju pa tudi sodišče prve stopnje spregledali, da je tožena stranka javni zavod, ki izvaja kulturno dejavnost v smislu določbe 4. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, Ur. l. RS, št. 96/2002 do 53/2007), po katerem so kulturne dejavnosti vse oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na bodoče nepremične in premične kulturne dediščine, besednih, uprizoritvenih, glasbenih, vizualnih, filmskih, avdiovizualnih, intermedijskih in drugih umetnosti na področju založništva in knjižničarstva, kinematografije in na drugih področjih kulture. Zato bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi izhajati iz posebnih določb o delovnih razmerjih in o pravicah iz delovnih razmerij v javnih zavodih na področju kulture, ki jih opredeljuje ZUJIK. Ta v 45. členu določa, da se v javnih zavodih na področju kulture glede odločanja o delovnih razmerjih in z njimi povezanimi pravicami in obveznostmi delavcev uporabljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe za javne uslužbence, kolikor ta zakon ne določa drugače. Tak zakon je Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 do 33/2007), ki v zvezi z načini prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi sicer napotuje na ZDR, kar pomeni, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi bila dolžna spoštovati določila ZDR, ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je varstvo pravic delavcev v ZJU urejeno drugače, kot v ZDR. Glede varstva pravic ZJU ne napotuje na ZDR, zato je bilo v tem primeru potrebno uporabiti določbo 24. člena ZJU. Ta v tretjem odstavku določa, da je zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca in zoper kršitev pravic iz delovnega razmerja dovoljena pritožba, če zakon ne določa drugače. Pritožba ne zadrži izvršitve odločitve o pravici oziroma o obveznosti iz delovnega razmerja javnega uslužbenca, če zakon ne določa drugače, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Iz te določbe izhaja, da je varstvo pravic tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki pomeni prenehanje delovnega razmerja) urejeno drugače, kot v ZDR. Na podlagi 25. člena ZJU je potrebno pritožbo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi vložiti v roku 8 dni od vročitve, pri čemer je na podlagi petega odstavka 24. člena ZJU sodno varstvo pred delovnim sodiščem dopustno le pod pogojem, če je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe.

Iz navedenega izhaja, da bi moral tožnik svoje ugovore, ki jih uveljavlja s tožbo v tem delovnem sporu, najprej uveljavljati pred pristojnim drugostopenjskim organom pri delodajalcu. Ta organ je po 42. členu ZUJIK Svet zavoda. V drugem odstavku 42. člena ZUJIK je namreč določeno, da svet zavoda med drugim odloča tudi o pritožbah delavcev, ki se nanašajo na pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja.

Vložitev pritožbe pri pristojnem organu delodajalca je procesna predpostavka za vložitev tožbe. Če ni izpolnjena, sodišče o zahtevku ne sme odločati meritorno. Sodno varstvo je dopustno le pod pogojem, da je delavec predhodno izrabil možnost pritožbe. V spornem primeru temu pogoju ni bilo zadoščeno, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo, v skladu z 2. odstavkom 354. člena ZPP. Zaradi takšne odločitve se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb v pritožbi, saj za odločitev niso bistvene.