Jedro

Tožnik v postopku izdaje izpodbijanih odločb, ni bil stranka (aktivna ali pasivna stranka v upravnem postopku), niti stranski udeleženec, zato po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 nima aktivne legitimacije za izpodbijanje teh odločb v upravnem sporu. Tožnik v času postopka izdaje izpodbijanih odločb tudi ni podal vloge za priznanje položaja stranskega udeleženca, zato torej tudi po drugem odstavku 17. člena ZUS-1 nima podlage za neposredno sprožitev upravnega spora,zoper izpodbijane odločbe.

Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala glede na prvi in drugi odstavek 17. člena ZUS-1, ne more neposredno sprožiti upravnega spora, temveč mora s pravnimi sredstvi v upravnem postopku izposlovati položaj stranskega udeleženca oziroma izdajo upravnega akta, zoper katerega lahko vloži tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

III. Tožeča stranka C. d.o.o., je dolžna povrniti stranki z interesom A. d.d. stroške postopka v višini 201,60 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožeča stranka C. d.o.o., je dolžna povrniti stranki z interesom B. d.d. stroške postopka v višini 243,96 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z odločbo št. 38115-7/2013/8 z dne 25. 3. 2013 v zadevi podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc na predlog zavezanca A. d.d. le-temu dodelila radijske frekvence za čas od 3. 4. 2013 do 3. 1. 2016 ter o plačilu zneska za učinkovito rabo omejene naravne dobrine. Z odločbo št. 38115-7/2013/9 z dne 25. 3. 2013 pa je odločila o določitvi števila točk zavezancu A. d.d. Z odločbo z dne 38115-14/2013/10 z dne 25. 3. 2013 je v zadevi podaljšanja veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc na predlog zavezanca B. d.d. odločila o dodelitvi radijskih frekvenc le-temu za čas veljavnosti od 12. 10. 2013 do 3. 1. 2016 ter o plačilu zneska za učinkovito rabo omejene naravne dobrine. Z odločbo št. 38115-14/2013/11 z dne 25. 3. 2013 pa je odločila o določitvi števila točk zavezancu B. d.d. 2. Tožnik zoper navedene odločbe vlaga tožbo in v zvezi z aktivno legitimacijo in svojim pravnim interesom navaja, da je izvajalec telekomunikacijskih storitev in razpolaga s tehničnimi sredstvi oziroma s telekomunikacijskim omrežjem, potrebnim za opravljanje telekomunikacijske dejavnosti v smislu ureditve Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1). Aktivno legitimacijo za vložitev tožbe utemeljuje na podlagi položaja stranke, ki ga je pridobil z vložitvijo „vloge za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc pri toženki dne 27. 6. 2012, na določbi 47. člena ZEKom-1, na podlagi položaja „prizadetega podjetja“ skladno z določili Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) in na podlagi določbe tretjega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Z izdajo izpodbijanih odločb je toženka po prepričanju tožnika neposredno posegla v njegove pravice, njegov pravni interes oziroma njegov pravni položaj, ki ga uveljavlja glede ohranitve oziroma povečanja dela frekvenčnega pasu na 900 MHz na podlagi odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Ker tožniku poteče odločba o dodelitvi radijskih frekvenc leta 2016, že pred vložitvijo vloge za pridobitev radijskih frekvenc (dne 27. 6. 2012) pa je imel oziroma ima potrebo po določenem oziroma večjem delu tega frekvenčnega pasu, saj obstoječih 10 MHz na tem pasu ne zadošča oziroma ne sledi več številu uporabnikov, ki jih tožnik pospešeno pridobiva in jih bo tudi v prihodnje vse do poteka odločbe leta 2016, je 27. 6. 2012 pri toženki vložil vlogo za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc v frekvenčnem pasu 900 MHz, glede katere se toženka ni nikoli izjavila. V istem postopku dodelitve radijskih frekvenc pa je A. d.d. in družbi B. d.d. z izpodbijanimi odločbami omogočila podaljšanje odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, čeprav so jima predhodne odločbe potekle leta 2013. S tem, ko je tožnik pri toženki podal vlogo za začetek postopka za pridobitev odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri je izkazal svoj pravni interes, saj podaljšanje odločb o dodelitvi radijskih frekvenc operaterjema, ki jima izteče veljavnost leta 2013, ne da bi tožnik imel možnost sodelovati v tem postopku, močno posega v njegove pravne koristi, zato je prepričan, da je pridobil položaj stranke v predmetnem postopku in je njegova aktivna legitimacija za vložitev te tožbe izkazana. Prav tako meni, da ima položaj prizadetega podjetja v smislu določbe drugega odstavka 66. člena ZPOmK-1. Z izdajo izpodbijanih odločb je toženka A. d.d. in B. d.d., ki sta največja operaterja na slovenskem trgu s prevladujočim tržnim deležem, neutemeljeno zagotovila privilegiran položaj pri poslovanju na trgu in tožnika, ki opravlja telekomunikacijske storitve na trgu in ki je že izrazil interes in vložil ponudbo za pridobitev istih radijskih frekvenc, neutemeljeno diskriminirala in ga postavila v slabši konkurenčni položaj pri poslovanju na trgu, s čimer mu nastaja velika škoda, ki mu bo nastajala tudi v prihodnje. Izpostavlja tudi določbo prvega odstavka 47. člena ZEKom-1, ki se smiselno uporablja tudi v primeru, ko toženka ne izvede javnega razpisa, čeprav bi ga po prepričanju tožnika v tej zadevi morala. Pravni interes tožnika pa je izkazan tudi v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1. Poudarja, da je operaterjema družbi A. d.d. in družbi B. d.d. leta 2013 potekla odločba o dodelitvi radijskih frekvenc UMTS frekvenci na 900 MHz in se je na ta račun sprostil določen del frekvenčnega pasu, izpodbijane odločbe pa favorizirajo in omogočajo izjemno prednost omenjenima operaterjema, s čimer je toženka oškodovala in povzročila nepopravljivo premoženjsko škodo tožniku. V nadaljevanju tožbe po vsebini pojasnjuje kršitve določb ZEKom-1 ter ZPOmK-1. Sodišču predlaga, da izpodbijane odločbe v celoti odpravi in zadeve vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži plačilo njegovih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo meni, da aktivna legitimacija tožnika v tej zadevi ni podana. Poudarja, da v predmetnih upravnih postopkih tožnik ni bil stranka niti stranski udeleženec, zato nima aktivne legitimacije za vložitev predmetne tožbe. Stališče, da je predhodno priznan status stranke pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe, predstavlja tudi ustaljeno upravno sodno prakso Upravnega in Vrhovnega sodišča. Izpodbijane odločbe tudi niso bile tožniku kot stranki oziroma stranskemu udeležencu v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nikoli vročene. Vročitve po ZUP tožnik niti ne zatrjuje in izkazuje, kar dodatno dokazuje, da v postopku ni sodeloval, zato ne more vložiti tožbe neposredno zoper tuje odločbe, ki se ne glasijo nanj, niti ne posegajo v njegove pravice ali pravne koristi. Navaja tudi, da tožnik v času postopkov ni podal vloge za priznanje položaja stranskega udeleženca, zato posledična odločitev (sklep) o nepriznanju položaja stranskega udeleženca ne obstaja. Ker ni izkoristil vseh procesnih možnosti, ki mu jih daje zakonodaja, ni upravičen vlagatelj tožbe. Njegove vloge z dne 27. 6. 2012 pa po prepričanju toženke ni mogoče šteti za tovrstno vlogo, ker je bila preuranjena. Po določbi 243. člena ZEKom-1 so lahko edini upravičenci do podaljšanja uporabe radijskih frekvenc izključno tisti operaterji, ki so že imetniki veljavnih ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom. Aktivna legitimacije pa po prepričanju toženke tožnik ne more temeljiti niti na določbi tretjega odstavka 30. člena ZUS-1, saj izpodbijane odločbe niso dejanje, temveč posamični upravni akti. V nadaljevanju po vsebini odgovarja na tožbene navedbe v zvezi z očitanimi kršitvami ZEKom-1 in poudarja, da je čas veljavnosti ODRF strank z interesom izenačila s časom veljavnosti ODRF tožnika (to je do 3. 1. 2016). Zato tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o kakršnikoli diskriminaciji in slabšem konkurenčnem položaju, kot to toženki po njenem mnenju neutemeljeno očita tožnik. Odgovarja tudi na navedbe o kršitvah ZPOmK-1. Glede navedb o nastanku škode tožnika pa toženka navaja, da škodo tožnik zatrjuje povsem pavšalno in dokazno nepodprto. Pripominja pa, da tožnik z dodeljenimi kapacitetami pokriva občutno manj uporabnikov, kot jih s primerljivo (za faktor 0,25 večjo) količino spektra pokrivata stranki z interesom. Po povedanem sodišču predlaga, da tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrže, podrejeno da tožbo zavrne.

4. Stranki z interesom družba A. d.d. in družba B. d.d. v odgovorih na tožbo odgovarjata na tožbene navedbe ter sodišču predlagata, da tožbo zavrže, podrejeno zavrne ter tožniku naloži plačilo njunih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora lahko tožbo, s katero se začne upravni spor, vloži tisti, ki varuje svoje pravice ali pravne interese. Tožnik je glede na prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. To je oseba, na katere zahtevo se je upravni postopek uvedel (aktivna stranka v upravnem postopku), zoper katero je upravni postopek tekel (pasivna stranka v upravnem postopku), ali stranka, ki se je za varstvo svojih pravic in pravnih koristi udeleževala upravnega postopka (stranski udeleženec v upravnem postopku). V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik v postopku izdaje izpodbijanih odločb, izdanih družbama A. d.d. in B. d.d., ni bil stranka (aktivna ali pasivna stranka v upravnem postopku), niti stranski udeleženec. Zato po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 nima aktivne legitimacije za izpodbijanje teh odločb v upravnem sporu.

7. Po drugem odstavku 17. člena ZUS-1 lahko tožbo vloži tudi oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta s sklepom zavrnjena. V takšnem primeru tožnik v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim mu je upravni organ pravico do udeležbe odrekel. V obravnavani zadevi pa predmetna tožba ni vložena na podlagi takšnega sklepa, kar med strankama niti ni sporno. Toženka pa je v odgovoru na tožbo pojasnila, da tožnik v času postopka izdaje izpodbijanih odločb tudi ni podal vloge za priznanje položaja stranskega udeleženca. Tožnik torej tudi po drugem odstavku 17. člena ZUS-1 nima podlage za neposredno sprožitev upravnega spora,zoper izpodbijane odločbe.

8. Oseba, ki v postopku izdaje upravnega akta ni sodelovala glede na citirana odstavka 17. člena ZUS-1 ne more neposredno sprožiti upravnega spora, temveč mora s pravnimi sredstvi v upravnem postopku izposlovati položaj stranskega udeleženca oziroma izdajo upravnega akta, zoper katerega lahko vloži tožbo v upravnem sporu. Taka je tudi splošno uveljavljena sodna praksa Upravnega sodišča (I U 1861/2009, I U 759/2010) ter Vrhovnega sodišča (sklep I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010 ter I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011). Da je razlaga sodišč glede aktivne legitimacije, kot jo določa 17. člen ZUS-1, pravilna, pa izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča, ki je zavrglo pobudo družbe T2 d.o.o. za začetek postopka za oceno ustavnosti 243. člena ZEKom-1 (odločba Ustavnega sodišča U-I-76/2013 z dne 24. 4. 2013).

9. Sodišče se do tožbenih ugovorov ni posebej opredeljevalo, saj glede na povedano na odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

10. Glede na vse navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, ker po tem zakonu ne more biti stranka.

11. Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

12. Sodišče pa je ugodilo stroškovnemu zahtevku strank z interesom v tem postopku – družb A. d.d. in B. d.d. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom, zato se po določbah ZPP za povračilo stroškov stranskemu intervinientu uporabljajo določbe pravdnega postopka, saj ima ta smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu (glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013). Interes stranke z interesom v tem postopku je, da sodišče tožbo zavrže ali zavrne, torej je šteti, da je stranka z interesom v tem postopku uspela (določbe ZPP glede uspeha v zvezi s povrnitvijo stroškov postopka). Sodišče je stroške strank z interesom odmerilo v višini, ki je predvidena za nagrado za postopek v upravnem sporu po tarifni številki 3100 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) ter v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZOdvT štelo vrednost spornega predmeta 3.500,00 EUR, torej 141,00 EUR x količnik 1,3, kar znaša 183,30 EUR in priglašene materialne stroške v višini 20,00 EUR ter vse povečano za 20 % DDV, skupaj torej 243,96 EUR družbi B. d.d.. Stranka z interesom A. d.d. pa je priglasila nagrado za postopek v višini 148,00 EUR, zato ji jo je sodišče tudi priznalo v priglašeni višini, ter materialne stroške v višini 20,00 EUR, kar skupaj povečano za 20 % DDV znaša 201,60 EUR.