Jedro

V konkretnem primeru ni bistvo očitka davčnih organov tožniku v samem načinu njegovega poslovanja, torej v dejstvu, da tožnik ročne sprotne evidence, ki nastanejo ob iztokih in vtokih goriva na mestu točenja, prepiše na nov list papirja in nato v računalniško vodeno tabelo ter trošarino uveljavlja na podlagi prepisanih evidenc. Po presoji sodišča je bistvo očitka v dejstvu, da zaradi uničenja sprotnih evidenc v zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, kako je tožnik prišel do podatkov v tabelah, ki jih je priložil zahtevku, prav tako pa tožnik z ostalimi listinami ni uspel dokazati izpolnjenosti vsebinskih pogojev za vračilo dela trošarine iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo prvostopenjskega davčnega organa je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen (TRO-I), za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, in sicer v količini 9.942 litrov. V 2. in 3. točki izreka pa je odločeno o nesuspenzivnosti pritožbe in stroških postopka.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predložil zahtevek za vračilo trošarine za energente, porabljene za pogon strojev v gradbeništvu. Prvostopenjski organ se sklicuje na določilo 93. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki je določal pogoje in zahtevek za uveljavljanje pravice do vračila dela plačane trošarine za energente, ki so porabljeni kot pogonsko gorivo za industrijsko komercialni namen. Davčni organ je 24. 8. 2020 izvedel nadzor nad upravičenostjo do vračila trošarine za industrijsko - komercialni namen za mesec junij 2020 na sedežu tožnika, da bi preveril, ali tožnik pravilno vodi predpisane evidence. Tožnik je izjavil, da dokumentacije nima na sedežu podjetja in da ne ve, kje se le - ta nahaja. Na dan nadzora 24. 8. 2020 si je davčni organ ogledal interno pretakališče in dve mobilni cisterni, in sicer TOYOTA in VW AMAROK, pri katerih ni bilo evidenčnega lista, kar pomeni, da tožnik nima vzpostavljenega sistema za sprotno evidentiranje količin goriva, ki ga toči v stroje. Davčni organ ugotavlja, da tožnik nima zagotovljenih pogojev za sprotno evidentiranje, zato ne more potrditi, da so v postopek predložene evidence vodene pravilno. Tožnik po mnenju davčnega organa ni dokazal, da so v postopek predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov. Direktor tožnika in pooblaščenka A. A. sta podajala nejasne izjave, ki sta jih tudi spreminjala. Direktor je tako pojasnil, da so vse evidence shranjene in vodene pravilno, medtem ko je pooblaščenka naknadno izjavila, da izvornih evidenc iz preteklih mesecev ni. Na dan nadzora 24. 8. 2020 tožnik ni predložil sprotnih evidenc, naknadno je 27. 8. 2020 pooblaščenka tožnika predložila sprotne evidence internega pretakališča za avgust 2020, medtem ko sprotnih evidenc za mobilno pretakališče TOYOTA in VW AMAROK ni bilo. Davčni organ pojasnjuje, da ker gre za postopek na zahtevo tožnika, mora tožnik izkazati dejansko stanje in predložiti predpisane dokaze, torej tudi evidenco, ki vsebuje preverljive podatke. Davčni organ ugotavlja, da tožnik v postopku ni dokazal, da so predložene evidence vodene pravilno, da niso v celoti izpolnjeni pogoji iz 93. člena ZTro-1, zato tožnik ni upravičen do vračila trošarine za industrijsko - komercialni namen za mesec junij 2020. Davčni organ je tožnika seznanil z ugotovitvami nadzora. Davčni organ pojasnjuje, da se je seznanil s tožnikovim opisom vodenja evidenc v praksi, vendar tožnik ob nadzoru ročnega evidentiranja ni znal dokazati, saj z ročnimi sprotnimi evidencami internega in mobilnega pretakališča ni razpolagal. Davčni organ ugotavlja, da tožnik razpolaga s seznamom strojev, seznamom gradbišč, evidenco strojev, v katerih so zapisani posamezni vtoki goriva v posamezni stroj, s katerimi pa tožnik ne more dokazovati, kdaj in v kakšnem vrstnem redu so bili opravljeni iztoki in vtoki, saj se na podlagi evidenc strojev ne more kreirati ročna sprotna evidenca internega in mobilnega pretakališča. Davčni organ sklepno pojasni, da ni sporen vzpostavljen način vodenja evidenc iztokov in vtokov goriva, pač pa dejstvo, da se v trenutku nadzora ročne sprotne evidence niso nahajale pri internem in mobilnem pretakališču. Prav tako tožnik za mesec junij 2020 ni predložil ročnih sprotnih evidenc za interni in mobilni pretakališči, ker jih je uničil. Posledično ne more dokazati, da so podatki v prepisanih evidencah verodostojni. Davčni organ zato sklepno ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da so v postopek predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov ter da so podatki v njih verodostojni, zato jih davčni organ ne upošteva kot dokaz v postopku. Zaradi navedenega tožnik po mnenju davčnega organa ni dokazal upravičenosti do zahtevanega vračila trošarine.

3.Toženka je združila pritožbena postopka v zvezi z zahtevkom tožnika za vračilo trošarine za industrijsko - komercialni namen za meseca junij in julij 2020 v skupno obravnavanje in odločanje in pritožbo tožnice v zvezi z obema zahtevkoma zavrnila. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega organa, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Toženka meni, da, ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, tožnik količine porabljenega goriva ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi v smislu drugega odstavka 93. člena ZTro-1, kot so dokazi o opravljeni storitvi.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo v kateri navaja, da je davčni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, ker ni izvajal ugotovitvenega in dokaznega postopka. Posledično je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Bistveno pa so bile kršene tudi določbe postopka. Davčni organ v tem postopku ni izvajal ugotovitvenega in dokaznega postopka. V zvezi z načinom vodenja predmetnega postopka se sklicuje na navedbe, ki jih je podal v pripombah na seznanitev davčnega organa. Izpodbijana odločba je neobrazložena. Po mnenju tožnika za presojo upravičenosti tožnika do vračila trošarine ni pomembno, ali so podatki, ki so zabeleženi v evidenci porabe prepisani na nov list papirja oziroma v računalniško Excel tabelo ter ali je list papirja, po tem ko ga je prepisal, zavrgel. Tožnik se sklicuje na tretji odstavek 93. člena ZTro-1 in tretji odstavek 3. člena Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik), ter navaja podatke, ki so jih dolžni voditi upravičenci do vračila trošarine. Pojasni, da so vsi podatki zbrani v evidenci porabe energentov za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, ki jo je tožnik sestavil na enak način in v enaki obliki kot za pretekla obdobja, za katera je vračilo trošarine prejel. Tožnik dokazuje verodostojnost podatkov v evidence za junij 2020 z listinami, ki jih navaja na straneh 3 in 4 tožbe. Pojasni, da je na podlagi računov za nakup energentov oziroma dobavnic družbe B., d.o.o. izdelal prevzemnice energentov, vendar pa davčni organ navedenih podatkov ni preverjal, temveč je za presojo upravičenosti do vračila trošarine štel kot relevantno le, da so podatki bili prepisani iz enega lista na drug list. Davčni organ ni preverjal vsebine listin, zato ni mogel ugotoviti njihove verodostojnosti in je napačno zaključil, da ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja. Tožnik meni, da davčni organ ni ugotavljal in dokazal razlogov za dvom v verodostojnost zahtevanih podatkov in predloženih listin, temveč jim je vnaprej odrekel verodostojnost, ne da bi izvedel dokaze. Ob tem se sklicuje tudi na dejstvo legitimnega pričakovanja glede izpolnjevanja pogojev za ugoditev njegovemu zahtevku.

5.Tožnik navaja, da je davčni organ v postopku ugotavljal pravilnost vodenja evidenc za avgust 2020, v izreku izpodbijane odločbe pa odločil o zahtevku za junij 2020, pri tem pa je svojo odločitev utemeljil z ugotovitvami v zvezi z evidencami porabe energentov za avgust 2020, zato meni, da gre za odločanje na podlagi domneve. Tožnik pojasni, da evidence stanja zalog in porabe sproti beleži na listih papirja, ki se nahajajo pri cisternah. Ker so ti listi večkrat umazani in politi, jih prepiše na nov list papirja in v Excel tabelo. Pri tožniku je za vodenje evidenc zadolžena A. A., ki jih je čez vikend prepisovala, dne 24. 8. 2024 pa je bila odsotna zaradi fizioterapije, zato teh listov v času kontrole ni bilo na točilnih mestih. Tožnik dodatno vodi tudi kontrolni list porabe energentov. Davčni organ predloženih dokazov ni izvedel, niti ni obrazložil, zakaj tega ni storil. Opredelil se je le do dokazov, ki so bili predloženi za delovni stroj HIDROMEK. Davčnemu organu pa so bile na razpolago pogodbe, naročilnice in izdani računi ter dokumentacija, ki dokazuje opravljene storitve v mesecu juniju 2020. Ob kontroli dne 27. 8. 2020 je A. A. predložila ročne evidence internega pretakališča C., mobilni cisterni sta se med kontrolo nahajali v bližini, zato je A. A. želela poklicati šoferja, da ju pripeljeta, vendar uradna oseba davčnega organa tega ni želela. V zvezi z mobilno cisterno na vozilu Toyota tožnik pojasni, da do nadzora v avgustu ni bilo gorivo v njo niti natočeno niti iz nje iztočeno. Tožnik meni, da bi moral davčni organ v skladu z drugim odstavkom 76. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) dokazati dejstva, na podlagi katerih je ugotovil, da tožnik nima pravice do vračila trošarine.

6.Tožnik meni, da je treba pri ugotavljanju ali so izpolnjeni pogoji iz ZTro-1 in Pravilnika za vračilo trošarine ugotavljati tudi namen zakonodajalca, pri čemer se sklicuje tudi na gramatikalno razlago prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Možnost ročnega vodenja evidenc ni prepovedana. Pravilnik ne določa besedne zveze "sprotne evidence", zato je tolmačenje davčnega organa, da so ustrezne evidence le listine, ki se fizično nahajajo pri posamezni cisterni, preozko. Stališče davčnega organa, da ni zagotovljena verodostojnost podatkov, ki se prepišejo v Excel tabelo, četudi je verodostojnost dokazana s komercialnimi in knjigovodskimi listinami, tehničnimi podatki motorja, podatki proizvajalca, naročili, delovnimi nalogi, seznamom gradbišč in lastnoročnim podpisom pooblaščene osebe, je v nasprotju z namenom zakona. Tako ozka razlaga ZTro-1 in Pravilnika je nedopustna tako po veljavnih predpisih, kot z razlago Sodišča EU. Ob tem se sklicuje na sodno prakso Sodišča EU v zvezi z obveznostjo držav članic, da z notranjimi procesnimi pravili ne izničijo možnosti posameznikov pri uveljavljanju pravic, ki jih imajo na podlagi pravnega reda EU. Navaja, da ZTro-1 in Pravilnik ne določata oblike in omejitev glede sprotnega vodenja evidenc. Trditev davčnega organa, da tožnik ne zagotavlja sprotnih evidenc, če se podatki iz listov prepišejo v Excel tabelo, nima podlage v 93. členu ZTro-1. Davčni organ ne sme brez zakonske podlage določati dodatnih pogojev za vračilo trošarine. Davčni organ je izpodbijano odločitev oprl na dokaze, ki niso obstajali v času davčnega obdobja, na katerega se nanaša predmetni zahtevek. Tožnik je v davčnem postopku podal obrazložen dokazni predlog, ki ga davčni organ ni izvedel, niti ni obrazložil, zakaj ga ni izvedel. Davčni organ dejanskega stanja ni ugotavljal. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede dokaze, tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano določbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, naj tožbo zavrne.

8.Sodišče je na glavni obravnavi izvedlo dokaz z vpogledom v upravni spis, še posebej v zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko komercialni namen z dne 17. 7. 2020 (C2) s prilogami: stanje začetne zaloge energentov na dan 1. 6. 2020 po posamezni cisterni (C8), končno stanje zaloge energentov na dan 30. 6. 2020 po posamezni cisterni (C8), seznam delovnih strojev, za delovanje katerih se je porabila iztočena količina energenta za junij 2020 (C3), evidenco iztočenega goriva / mobilna cisterna volumen 800,00 l VW AMAROK, registrska oznaka LJ ..., začetno stanje, seznam delovnih strojev, iztočena količina energenta v litrih v posamezni delovni stroj in datumi točenja, zaloga goriva v cisterni po posameznem točenju v delovni stroj (C4), evidenco iztočenega goriva / mobilna cisterna volumen 600,00 l TOYOTA, registrska oznaka LJ ..., začetno stanje, seznam delovnih strojev, iztočena količina energenta v litrih v posamezen delovni stroj in datumi točenja, zaloga goriva v cisterni po posameznem točenju v delovni stroj (C5), specifikacijo delovnih ur, poraba (natočenega) goriva po dnevih in lokacija delovanja strojev za mesec junij 2020 (C6), seznam strojev, ki so v uporabi junija 2020, skupaj s seznamom gradbišč, na katerih so ti stroji delali (C7), 7 x evidenco o stanju števca obratovalnih ur in točenju goriva po dnevih ter naziv gradbišča in opis del za posamezen delovni stroj (C16-C22), evidenco stacionarne cisterne VOL. 29.545,00 l (C9-C10), račune B., d.o.o. št. RA1-S7-20003605 z dne 9. 4. 2020, št. RA1-S7-20006489 z dne 28. 5. 2020, št. RA1-S7-20005825 z dne 18. 5. 2020, št. RA1-S7-20006490 z dne 28. 5. 2020, št. RA1-S7-20007138 z dne 10. 6. 2020 (C11-C15) ter v drugostopenjsko davčno odločbo (C1). Tožnikove dokazne predloge za zaslišanje njegovega zakonitega zastopnika ter vpogled v račune za opravljena dela v mesecu juniju 2020 (št. 2020-83 z dne 24. 6. 2020, 2020-100 z dne 30. 6. 2020, 2020-87 z dne 30. 6. 2020), evidenco stacionarne cisterne VOL. 20.000,00 l in konto kartice dobavitelja in konto kartice kupcev je sodišče zavrnilo kot prepozne (52. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je namreč šele po izdaji izpodbijane odločbe (v pritožbi in tožbi) predlagal vpogled v navedene listine, pri čemer na glavni obravnavi podana pojasnila, zakaj je temu tako, po presoji sodišča ne predstavljajo upravičenih razlogov, zakaj vpogleda v navedene listine ni predlagal že v postopku izdaje izpodbijanega akta. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika torej pred izdajo izpodbijane odločbe ni bil podan, zato ga na naroku ni bilo mogoče izvesti, tožnik pa v svoji pravici do izjavljanja zaradi tega ni bil prizadet, saj je bil zakoniti zastopnik tožnika prisoten na naroku za glavno obravnavo in je bil pred sodiščem slišan. Tožnik je na glavni obravnavi umaknil dokazne predloge za vpogled v spise I U 821/2022, I U 822/2022 in I U 823/2022.

9.Pooblaščenec toženke je na glavni obravnavi nasprotoval vsem navedbam tožnika in vztrajal pri svojih dosedanjih navedbah. Poudaril je, da tožnik ni dokazal, da je gorivo, za katerega zahteva vračilo, dejansko porabil za industrijsko komercialni namen. Bistvena sestavina zahtevka za vračilo trošarine na pravni podlagi 93. člena ZTro-1 so namreč evidence o vtoku v delovne stroje in točenju iz internih servisov tožeče stranke. Tožeča stranka je sicer priložila evidence, ki formalno vsebujejo podatke, ki jih zahteva 93. člen ZTro-1 ter Pravilnik, niso pa verodostojne, saj niso bile sestavljene ob samih točenjih v delovne stroje. Tako ni dokazov na podlagi česa so sploh te evidence, na katere se opira nasprotna stranka nastale. Sodišču je predlagal, da se tožba zavrne kot neutemeljena. Pooblaščenec tožnika je na glavni obravnavi navedel, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojem ročno vodene sprotne evidence uporabila kar 11 - krat, v sami odločbi pa je tudi izrecno povedala, da je to njeno poimenovanje teh evidenc. Zato ne gre za dodatno pojasnilo vsebine teh evidenc, kot trdi tožena stranka, ampak za vzpostavitev dodatnih pogojev za uveljavljanje pravice do vračila trošarine, ki presegajo zakonski okvir pooblastil iz ZTro-1 in Pravilnika ter celo tudi po vsebini nasprotujejo določbam teh predpisov. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 10/22 z dne 17. 5. 2023, v kateri je Vrhovno sodišče izrecno pojasnilo, da davčni organ ne sme in ne more presegati, kar mu zapoveduje zakon. Zakoniti zastopnik tožnika je na glavni obravnavi pojasnil, kako poteka pretakanje in evidentiranje goriva. Povedal je, da sistem TOTI ni obvezen ter da tistih prvih ročno napisanih evidenc za mesec junij leta 2020 nimajo, saj jih je A. A. vrgla stran. Takšen način poslovanja, da se iz umazanih ročno napisanih evidenc podatki nato sproti prepisujejo v ročno napisane čiste evidence ter v računalniško vodeno tabelo, v vsem času, ko je inšpektor prihajal k tožniku v nadzor, ni bil nikoli sporen.

10.Tožnik je na glavni obravnavi vložil v spis pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je tožena stranka z uporabo pojma "ročnih sprotnih evidenc" presegla zakonska pooblastila iz ZTro-1 in Pravilnika. V zvezi z navedenim se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 10/2022 z dne 17. 5. 2023, iz katere izhaja stališče, da vzpostavljanje dodatnih pogojev za vračilo trošarine, ki presegajo zakonski okvir pooblastila, ni dopustno. Tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni izvedla niti enega predlaganega dokaza niti se ni do dokazov opredelila. Sklicuje se tudi na sodbo tukajšnjega sodišča v zadevi I U 823/2022-9 z dne 9. 9. 2024 ter sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v prekrškovni zadevi ZSV 985/2022-2409 z dne 23. 2. 2024.

11.Tožena stranka je na to tožnikovo vlogo odgovorila in v pripravljalni vlogi zavrnila sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 10/2022 z dne 17. 5. 2023, sodbo tukajšnjega sodišča I U 823/2022-9 z dne 9. 9. 2024 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v prekrškovni zadevi ZSV 985/2022-2409 z dne 23. 2. 2024. Pojasnila je, da ZTro-1 res ne predpisuje sprotnega vodenja evidenc, vendar je to samoumevno že po naravi stvari. Poleg tega pri nerednem vodenju evidenc ni mogoče zagotoviti, da se del goriva ne porabi za namene, za katere vračilo trošarine ni predpisano.

12.Tožba ni utemeljena.

13.Sodišče po pregledu zadeve in opravljeni glavni obravnavi ter izvedenem dokaznem postopku ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita iz razlogov, ki jih je v svoji odločbi o zavrnitvi pritožbe navedla že tožena stranka, zaradi česar se sodišče na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na te razloge tudi sklicuje in dodaja, kot sledi.

14.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ utemeljeno zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine, ker ni mogel ugotoviti dejanskega stanja o porabi energentov za industrijsko - komercialni namen za mesec junij 2020 (po združitvi pritožbenih postopkov pa še za gorivo, ki ga je tožnik porabil julija 2020). Tožnik je k zahtevku sicer priložil evidence, ki prikazujejo porabo goriva za posamezne delovne stroje, vendar pa davčni organ in toženka trdita, da so te evidence neverodostojne, saj nesporno niso nastale sproti ob porabi goriva, tožnik pa v postopku ni predložil izvorne dokumentacije, na podlagi katere so te k zahtevku priložene evidence nastale. Obenem, po mnenju davčnih organov, tožnik porabe goriva v smislu pogojev iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 ni uspel dokazati z drugimi dokazili.

15.Pravno podlago obravnavanega primera določa v relevantnem obdobju veljavni prvi odstavek 93. člena ZTro-1, ki je določal, da za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), imajo kupci - osebe, ki opravljajo dejavnost, pravico do vračila trošarine v višini 50 % povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti. V skladu z drugim odstavkom 93. člena ZTro-1 je upravičenec iz prejšnjega odstavka dolžan voditi evidence o nabavi in porabi goriva. Vračilo trošarine uveljavlja na podlagi zahtevka, ki ga vloži pri davčnem organu, računov o nabavljenem gorivu ter evidence o nabavi in porabi goriva, davčni organ pa lahko zahteva predložitev še drugih dokazil. Upravičenec, ki nima sedeža v Sloveniji, mora davčnemu organu predložiti tudi dokazilo o opravljanju dejavnosti in pogodbo oziroma drugo dokazilo o opravljanju gradbenih del na ozemlju Slovenije. Iz tretjega odstavka 93. člena ZTro-1 izhaja, da se zahtevek za vračilo trošarine iz prejšnjega odstavka vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec, in sicer v pisni ali elektronski obliki. Upravičenec je dolžan hraniti listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, do roka, ki ga določa 62. člen tega zakona. Iz drugega odstavka 62. člena ZTro-1 izhaja, da upravičenec do vračila trošarine iz 19. in 20. člena ter iz 93. do 95. člena tega zakona hrani listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, deset let po poteku leta, na katero se listine nanašajo. Prvi odstavek v relevantnem obdobju veljavnega 3. člena Pravilnika pa je določal, da se na računu o nabavljenem gorivu iz drugega odstavka 93. člena zakona poleg podatkov, ki jih zahtevajo drugi predpisi, navedejo: 1. kraj ali druga identifikacija bencinskega servisa ali točilnega mesta, 2. vrsta, količina in cena goriva in 3. datum točenja goriva.

16.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in odločbe toženke v pritožbenem postopku izhaja, da je davčni organ na podlagi dokumentacije in nadzora dne 24. 8. 2020 in 27. 8. 2020 ugotovil, da tožnik ne razpolaga s sprotnimi ročnimi evidencami, pri čemer se te ugotovitve nanašajo tudi na meseca junij in julij 2020. Posledično tožnik ni dokazal, da so k zahtevkoma priložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, da so posledično vodene pravilno in da so podatki v njih resnični. Sodišče ugotavlja, da dejstvo, da tožnik ne razpolaga z evidencami, ki so nastajale sproti ob vtokih in iztokih goriva, med strankama niti ni sporno, saj je tožnik sam pojasnil, da je te evidence zavrgel. Po mnenju davčnega organa takšno ravnanje povzroča dvom o verodostojnosti Excel tabel, ki jih je tožnik priložil k zahtevku, s čimer se strinja tudi sodišče. Z uničenjem sprotnih evidenc (čeprav bi jih skladno s tretjim odstavkom 93. člena ZTro-1 moral hraniti še deset let) je tožnik povzročil, da ne more dokazati, kako je prišel do podatkov v evidencah, ki jih je priložil zahtevku, zaradi česar je potrebno, za preveritev njihove verodostojnosti, dokazovanje še z drugimi dokaznimi sredstvi. Z ostalimi listinami, ki jih je tožnik priložil v postopku in tudi v tem upravnem sporu (t.j. C1 - C22), pa tudi po oceni sodišča prav tako ni mogoče preizkusiti Excelovih tabel, saj listine prav tako niso nastajale ob porabi goriva ali pa gre za listine (npr. računi za nakup goriva C11 - C15, iz katerih izhaja količina nabavljenega goriva na datume, kot izhajajo iz računov, ni pa razviden namen porabe goriva; seznam delovnih strojev, za delovanje katerih se je uporabila iztočena količina goriva C3, iz katerega izhaja znamka in model stroja, moč motorja, povprečna poraba goriva, delovne ure in poraba goriva, ni pa razviden namen porabe goriva; stanje začetne in končne zaloge energentov po posamezni cisterni C8, iz katere je razvidno koliko goriva je bilo iztočeno iz stacionarne cisterne C. in D. v mobilne cisterne in tovorna vozila, ni pa razviden namen porabe goriva), ki nimajo takšnih podatkov, da bi bilo na njihovi osnovi sploh mogoče izračunati in s tem preveriti količine in namen porabljenega goriva (in s tem preveriti vsebinske pogoje za priznanje pravice do vračila dela trošarine po prvem odstavku 93. člena Ztro- 1).

17.V tej zvezi sodišče glede na pojasnila, ki jih je na naroku za glavno obravnavo podal zakoniti zastopnik tožnika, namreč izpostavlja, da bi bila dokazna moč ročnih, sprotno vodenih evidenc, mnogo večja, že zaradi tega, kako nastajajo. Zakoniti zastopnik tožnika je namreč opisal, da pri sestavljanju teh ročnih, sprotnih evidenc sodeluje več oseb (voznik cisterne, voznik stroja, voznik tovornjaka, strojnik na bagru). Takšna izvorna, s sodelovanjem več oseb napravljena evidenca pa bi bila, kolikor bi ne bilo razlogov za dvom v njeno verodostojnost, lahko mnogo trdnejši dokaz, kot naknadno in s strani osebe, ki porabi energentov ni prisostvovala, kreiran dokument.

18.Na podlagi dokazne ocene listin po dokaznem sklepu v povezavi s tožbenimi navedbami tako tudi sodišče ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da so izpolnjeni pogoji iz 93. člena ZTro-1 in 3. in 6. člena Pravilnika za vračilo trošarine za industrijsko - komercialni namen za mesec junij 2020. Dokazno breme, da je tožnik gorivo porabil za predpisan namen, je namreč na tožniku, davčni organ pa v svojem ugotovitvenem postopku preverja izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 na podlagi k zahtevku priloženih listin, lahko pa zahteva tudi dodatna dokazila. Sodišče pojasnjuje, da v konkretnem primeru ni bistvo očitka davčnih organov tožniku v samem načinu njegovega poslovanja, torej v dejstvu, da tožnik ročne sprotne evidence, ki nastanejo ob iztokih in vtokih goriva na mestu točenja, prepiše na nov list papirja in nato v računalniško vodeno tabelo ter trošarino uveljavlja na podlagi prepisanih evidenc. Po presoji sodišča je bistvo očitka v dejstvu, da zaradi uničenja sprotnih evidenc v zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, kako je tožnik prišel do podatkov v tabelah, ki jih je priložil zahtevku, prav tako pa tožnik z ostalimi listinami ni uspel dokazati izpolnjenosti vsebinskih pogojev za vračilo dela trošarine iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Tudi po sodni presoji je dokazna moč teh prepisanih evidenc nizka (vsekakor nižja v primerjavi, če bi te evidence bilo možno primerjati s tistimi, ki nastajajo ob vtokih in iztokih goriva), zato je davčni organ upravičeno z ogledom preverjal kako tožnik vodi evidence in od kod črpa podatke za prepisane evidence, česar pa tožnik ni uspel dokazati. Ročne sprotne evidence za mesec junij 2020 je namreč tožnik nesporno zavrgel. Sodišče opozarja tudi na ugotovitve nadzora dne 24. 8. 2020 in 27. 8. 2020, iz katerih izhaja, da se podatki v evidence niso vpisovali sproti na mestu točenja niti tožnik ni uporabljal (sicer neobveznega) sistema TOTI, ki omogoča sprotno elektronsko beleženje vtokov in iztokov goriva.

19.Po povedanem sodišče zavrača tožbene ugovore o tem, da je davčni organ brez zakonske podlage določil dodatne pogoje za vračilo trošarine, saj odločitev davčnega organa temelji na ugotovitvi o neverodostojnosti tožnikovih dokazil in nedokazanih pogojih za vračilo trošarine, kot te pogoje določa 93. člen ZTro-1. Zato sodišče zavrača sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 10/2022 z dne 17. 5. 2023 v zvezi z vzpostavljanjem dodatnih pogojev za vračilo trošarine. Sodišče se tudi ne strinja, da gre v konkretnem primeru za kršitev legitimnega pričakovanja, da bi davčni organ moral ugoditi tožnikovemu zahtevku, ker je tudi v preteklosti tako odločil na podlagi prepisanih evidenc. Davčni organ ima namreč ob odločanju o vsakokratnem zahtevku pravico preveriti dokazila, s katerimi upravičenec do vračila dela trošarine dokazuje zakonske pogoje za njeno vračilo, kar ne predstavlja postavljanja dodatnih pogojev za vračilo trošarine in s tem kršitve materialnega prava.

20.Tožnik trdi, da bi davčni organ točnost podatkov lahko ugotovil že z medsebojnim preverjanjem več različnih evidenc, ki jih je tožnik priložil predmetnemu zahtevku za vračilo trošarine. Sodišče pa ugotavlja, da so prav vse evidence, ki jih je tožnik predložil v postopku, prepisane, zato mesebojno ujemanje podatkov v teh prepisanih evidencah, tudi po oceni sodišča, ne zadošča za odpravo dvoma v verodostojnost podatkov v obravnavani zadevi. Z ostalimi listinami, kot so računi za nakup goriva pa tožnik, tudi po oceni sodišča, pogojev za vračilo dela trošarine, kot jih določa prvi odstavek 93. člena Ztro-1, ni uspel dokazati.

21.Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da davčni organ v konkretnem primeru ni izvedel ugotovitvenega postopka, saj iz izpodbijane odločbe izhaja drugače (davčni organ je ob ogledih ugotavljal način vodenja evidenc, tožnika je seznanil z ugotovitvami in mu je dal tudi možnost pripomb). Prav tako je v izpodbijani odločbi navedena ocena davčnega organa v zvezi z listinskimi dokazi, ki jih je v postopku predložil tožnik. Čeprav je davčni organ res zapisal, da tožnik ne more z drugimi listinami dokazovati pravice do vračila dela trošarine, pa sodišče ugotavlja, da bistvo tega očitka ni v odrekanju tožniku pravice, da dokazuje vsebinske pogoje za pravico po 93. členu Ztro-1 z vsemi dokaznimi sredstvi, temveč v dokazni oceni, ali je te pogoje tožnik z listinami, ki jih je predložil, v konkretnem primeru uspel dokazati, kar je enako ugotovilo tudi sodišče v postopku upravnega spora. Sodišče zato zavrača ugovore tožnika o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in bistvenih kršitvah pravil postopka.

22.Tožnik še očita, da je zaradi združitve pritožbenega postopka za mesec junij in julij 2020 ter dejstva, da je prvostopenjski organ ogled pri tožniku opravil avgusta 2020, organ odločal na podlagi dokazil, ki se ne nanašajo na relevantno obdobje. Sodišče ta ugovor zavrača, saj med strankama ni sporno, da tožnik izvornih evidenc ni imel, kar pa je bistvena okoliščina v tej zadevi. Z ogledoma v avgustu 2020 se je davčni organ dodatno prepričal o načinu vodenja evidenc, tožnik pa v postopku z dokazili (ne v upravnem postopku in tudi ne v tem upravnem sporu, kjer je v tožbi predlagal zgolj dokazila, ki se nanašajo na mesec junij 2020) ni uspel dokazati, da je v relevantnih mesecih vodenje evidenc potekalo kakorkoli drugače.

23.V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani v prekrškovni zadevi ZSV 985/2022-2409 z dne 23. 2. 2024 sodišče pojasnjuje, da se slednja nanaša na prekršek v zvezi z zahtevkom za vračilo trošarine na podlagi neresničnih podatkov. Sodišče je v navedeni zadevi ustavilo postopek na podlagi dokaznih standardov in pravil, ki veljajo za prekrškovni postopek, zato jih ni mogoče uporabiti v tej zadevi. Sodišče je seznanjeno tudi s sodbo tukajšnjega sodišča I U 823/2022-9 z dne 9. 9. 2024, ki pa se nanaša na vračilo trošarine po 95. členu ZTro-1, v navedeni zadevi je bila izdana odločba v ločenem upravnem postopku, zato navedena odločitev ne more vplivati na odločitev v konkretni zadevi.

24.Sodišče po izvedenem dokaznem postopku sklepno ugotavlja, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa je neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

25.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o trošarinah (2016) - ZTro-1 - člen 93

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.