Jedro

Tožnik je poškodbo utrpel na delovnem mestu »tesar«, ko mu je pri polaganju robnikov zdrsnil robnik in mu stisnil palec leve roke. Polaganje betonskih robnikov v zimskem času sodi med nevarnejša dela oz. dela s povečano stopnjo tveganja za poškodbe in obolenja, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke (delodajalec) za nastalo nezgodo. Tožnik se je pri svojem delu v času škodnega dogodka držal ustaljenega delovnega procesa oziroma je ravnal po navodilih delodajalca, vendar je s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, ker je bil nepazljiv. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnik s svojim nepazljivim ravnanjem k nastanku nezgode prispevel v višini 20 %.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni, tako da v celoti glasi: „Prvotožena stranka je dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011 dalje do plačila.

Prvo in drugotožena stranka sta dolžni nerazdelno plačati tožniku odškodnino v višini 1.160,00 EUR, prvotožena stranka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011 dalje do plačila, drugotožena stranka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2011 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Kar zahteva tožnik več, to je plačilo zneska 340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo zakonskih zamudnih obresti od prvotožene stranke od prisojenega zneska že od 10. 3. 2011 do 22. 9. 2011, s e z a v r n e. Prvotožena in drugotožena stranka sta dolžni tožniku plačati stroške postopka v znesku 277,48 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženih strank zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 108,16 EUR, v 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je prvotožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 200,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011 dalje do plačila; prvotožena in drugotožena stranka pa sta dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino še v znesku 650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku za 850,00 EUR in obresti, ki jih tožnik vtožuje od prvotožene stranke od 10. 3. 2011 do 22. 9. 2011, pa je sodišče zahtevek tožnika zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da stranke krijejo vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki, in sicer se tožnik pritožuje zoper prvostopenjsko sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženima strankama pa nerazdelno naloži v plačilo tudi pritožbene stroške. Toženi stranki pa se v skupni pritožbi pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da se njuni pritožbi ugodi ter da naj sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da se sicer strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za objektivno odškodninsko odgovornost toženih strank in da je v tem delu sodišče pravilno sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost A.A., ne strinja pa se, da je soprispeval k nezgodi. Tožnik se pri tem sklicuje na ugotovitve izvedenca, da gre v konkretnem primeru za nevarnejša dela oz. dela s povečano stopnjo tveganja za poškodbe in obolenja, saj gre v danem primeru za manipulacijo z bremenom, ki skupaj s pomožnim delovnim orodjem presega 40 kg. Poleg delovne spretnosti in dobre delovne usklajenosti obeh delavcev, ki rokujeta s prijemali oz. kleščami za prenos robnikov, je polaganje robnikov zahtevno delo še iz drugih razlogov (groba moč, natančnost, pazljivost). Takšno delo pa v zimskih okoliščinah, po ugotovitvah izvedenca, objektivno povečuje možnost za nastanek nezgode, zaradi česar je neutemeljena ocena sodišča prve stopnje, da je k nastanku škode soprispeval tožnik, zaključek sodišča o 50 % soprispevku oziroma sokrivdi tožnika pa napačen. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da se stroški odmerijo glede na uspeh v postopku, kateri je, po zatrjevanju tožnika, vsaj 75 % na strani tožnika.

4. Toženi stranki se v pritožbi ne strinjata z odločitvijo sodišča prve stopnje in jo izpodbijata, saj naj bi bil pojem nevarno delo pravni standard, ki ga mora, v vsakem konkretnem primeru, napolniti sodna praksa. Toženi stranki v pritožbi zatrjujeta, da tožnik v času škodnega dogodka ni sam manipuliral s 40 kg težkim bremenom, ampak je le tega delno premaknil po podlagi. Glede na sodno prakso, ki stoji na stališču, da vsakega dela v gradbeništvu ni šteti za nevarno delo, je po mnenju pritožbe odločitev sodišča prve stopnje napačna. Toženi stranki v pritožbi trdita, da sodba ne vsebuje obrazložitve, zakaj sodišče meni, da je tožnikovo delo, v času nastanka poškodbe, šteti za nevarno. Sodba se, po mnenju pritožbe, zgolj opira na mnenje izvedenca, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pritožba še opozarja, da je izvedensko mnenje zgolj eden izmed dokazov in ne more nadomestiti presoje sodišča na podlagi vestne in skrbne presoje dokazov. Toženi stranki sta prepričani, da je do nezgode prišlo zaradi premajhne pazljivosti tožnika, zato ni podana objektivna odgovornost prvotoženke, niti krivdna odgovornost, zato toženi stranki predlagata zavrnitev tožbenega zahtevka, tako po temelju kot po višini zahtevka.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženih strank je neutemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Toženi stranki v pritožbi bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavljata le pavšalno, zato jih ni mogoče preizkusiti.

7. Tožnik v tem sporu zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nezgode na delovnem mestu »tesar« dne 10. 1. 2011, ko je pri polaganju robnikov tožniku robnik zdrsnil in mu stisnil palec leve roke. Tožnik je trdil, da delo, pri katerem je prišlo do nezgode, ni bilo ustrezno in varno organizirano, saj naj bi bili robniki nepravilno zloženi na paletah. Robniki so se med seboj tiščali in jih je bilo potrebno premikati z rokami, kar je bilo zelo težko, glede na njihovo težo (cca 40 kg). Ker robniki na paleti niso bili pravilno zloženi oziroma med njimi ni bilo dovolj prostora, je moral tožnik vsak robnik najprej premakniti v položaj z rokami, šele nato je bilo možno robnik zgrabiti s posebnimi kleščami. Tožnik je tudi trdil, da tak način jemanja težkih robnikov s palete pomeni delo s povečano nevarnostjo, zato je podana objektivna odgovornost prvotožene stranke, s tem pa tudi drugotožene stranke. Pri drugotoženi stranki je tožnik vložil odškodninski zahtevek dne 22. 2. 2011, ki ga je drugotožena stranka zavrnila z utemeljitvijo, da naj bi šlo za nesrečni slučaj.

8. Pravna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode povrniti škodo, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (1. odstavek). Za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa odgovarja ne glede na krivdo (2. odstavek).

9. Zmotno je pritožbeno stališče toženih strank, da v konkretnem primeru ne gre za poškodbo iz opravljanja nevarnega dela oziroma, da poškodba ni posledica opravljanja takega dela, temveč da naj bi šlo pri poškodbi le za posledico premajhne pazljivosti tožnika. Sodna praksa se je v podobnih primerih že večkrat izjasnila o tem, kaj se v gradbeništvu šteje za nevarno dejavnost oz. dejavnost s povečano nevarnostjo, kar po prepričanju sodišča druge stopnje, vsekakor ustreza tudi za konkretni primer. Prav tako je glede na trditveno in dokazno podlago, predlagano s strani tožnika, v konkretnem primeru vsekakor šteti za dokazano, da poškodba tožnika oziroma vsa nastala nepremoženjska škoda izvira iz nevarne dejavnosti prvotožene stranke. Zmotno je stališče pritožbe toženih strank, da sodba sploh ne vsebuje obrazložitve pravnega standarda nevarnega dela. Sodišče prve stopnje je dovolj natančno pojasnilo, zakaj ocenjuje, da je bilo delo tožnika nevarno in sicer poledenela tla, na katerih je tožnik stal, poledeneli robniki, otrdelost prstov, kar vse je vplivalo na prijem robnika. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenca za varstvo pri delu in požarno varnost A.A., za katerega je ugotovilo, da je podano v skladu s pravili stroke in da stranke nanj niso imele pripomb ter niso predlagale neposrednega zaslišanja izvedenca. Izvedenec je ugotovil, da konkretno delo tožnika v času nezgode, torej polaganje betonskih robnikov v zimskem času, brez dvoma sodi med nevarnejša dela oz. dela s povečano stopnjo tveganja za poškodbe in obolenja. Nadalje je izvedenec v 7. točki mnenja ugotovil, da delo v zimskih okoliščinah nedvomno vpliva na slabše delovne pogoje, ki objektivno povečujejo možnosti za nastanek nezgode. Po oceni pritožbenega sodišča je večji del odgovornosti za nastalo škodo vsekakor potrebno pripisati prvotoženi stranki, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo in je zato višina soprispevka, ki ga je določilo sodišče prve stopnje, previsoka.

10. V konkretnem primeru tožnik ni mogel, glede na ugotovljeno dejansko stanje primera in ugotovitve postavljenega izvedenca, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, in na ugotovitve katerega nobena od strank ni imela pripomb, soprispevati k nastanku škode z več kot 20 %, saj se je tožnik pri svojem delu v času škodnega dogodka držal ustaljenega delovnega procesa oziroma je ravnal po navodilih delodajalca. Da je tožnik delo opravljal po navodilih delodajalca, izhaja tudi iz izpovedbe tožniku nadrejenega delavca B.B. na naroku dne 5. 11. 2013. Nedvomno je glede na ugotovitve izvedenca potrebno ugotoviti, da je do zdrsa robnika prišlo ravno zaradi zimskih razmer, v katerih je delal tožnik. Izvedenec je podal mnenje, da je bilo glede na način zlaganja robnikov potrebno postopati tako, kot je delo opravljal tožnik. Najprej je bilo potrebno predhodno nameščati robnike ročno, saj so bili robniki na paleti zloženi ležeče (točka 5 izvedenskega mnenja). Zato ne more biti tožnik za nastalo škodo enako odgovoren kot prvotožena stranka, temveč se njegovo ravnanje presoja z vidika povprečno skrbnega delavca v podobnih primerih. Glede na oceno izvedenca, da je tudi tožnik prispeval k nastanku škode, ker je bil pri delu nepazljiv, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožnik s svojim nepazljivim ravnanjem prispeval k nastanku škode v višini 20 %. V tem obsegu je tožnikova pritožba delno utemeljena, zato je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino zvišalo, pritožbi obeh toženih strank pa kot neutemeljeni zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je s tožbo od toženih strank uveljavljal odškodnino v znesku 1.700,00 EUR in je uspel s terjatvijo v višini 1.360,00 EUR. Uspeh tožnika v sporu je znašal 80 %. Potrebni stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje pa znašajo 350,60 EUR in sicer 113,10 EUR (tar. št. 2200) - stroški predhodnega postopka, 113,10 EUR za tožbo (tar. št. 3100) in 104,40 EUR za narok (tar. št. 3102) in materialni stroški v višini 20,00 EUR. Glede na uspeh v sporu je tožnik upravičen do stroškov postopka v višini 280,48 EUR. Toženi stranki sta priglasili administrativne in poštne stroške v znesku 15,00 EUR, in te stroške je sodišče priznalo. Toženi stranki sta glede na uspeh v sporu (20 %) upravičeni do stroškov 3,00 EUR in po pobotanju sta toženi stranki solidarno dolžni tožniku plačati stroške postopka v znesku 277,48 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

12. Pritožbeno sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZDSS-1 odločilo, da se plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov in sicer postavitvijo izvedencev medicinske stroke in izvedenca iz varstva pri delu, naloži v plačilo delodajalcu. Sodišče lahko odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tem sporu izpolnjen pogoj, ki ga določa 38. člen ZDSS-1, zato je odločilo, da se plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu v višini 529,00 EUR in stroške, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, v višini 422,65 EUR, naloži toženkam.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. S pritožbo je tožnik delno uspel in sicer v višini 510,00 EUR (30 % uspeha) in zato je v tej višini tudi upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Tožena stranka je tako dolžna povrniti tožniku ustrezen del pritožbenih stroškov in sicer za postopek s pritožbo v višini 68,80 EUR (tar. št. 3010) in 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 108,16 EUR. Ob upoštevanju uspeha s pritožbo je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 32,44 EUR, kakor izhaja iz izreka sodbe.

14. Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 351. ter 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede višine soprispevka tožnika in s tem v zvezi prisojeno odškodnino zvišala, v ostalem pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženih strank zavrnilo na podlagi 353. člena ZPP in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.