Jedro

Obrazložitve zavrnitve 100% povečanja urnine, kot jo je podala tožena stranka v izpodbijanem aktu, sodišče ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka. Sodišče iz obrazložitve izpodbijanega akta niti v povezavi z odgovorom na tožbo, kjer se tožena stranka sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki pa jo ne navede, ne more razbrati, kje v predpisih je pravna podlaga za stališče, da navedeno povečanje ne velja za časovno ovrednotene nagrade, kot je urnina na naroku za glavno obravnavo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. Bpp 290/2017 z dne 15. 12. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 30,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani, na podlagi tretjega odstavka 2. člena, v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ter šestim odstavkom 30. člena, v zvezi s 40. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004 - uradno prečiščeno besedilo, 23/2008, 15/2014 - odločba US, 18/2014 - odločba US in 19/2015; v nadaljevanju ZBPP - C), v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP - C, v zvezi z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP). Odvetniški pisarni A., d.o.o., priznala nagrada in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice Bpp 290/2017 z dne 20. 3. 2017 v višini 1.959,24 EUR. Navedeni znesek se poveča še za 22 % DDV in skupno znaša 2.390,27 EUR. Višji zahtevek je tožena stranka zavrnila.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 290/2017 z dne 20. 3. 2017 upravičencu dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani X K 42857/2015. Odvetniška pisarna je pravočasno vrnila originalno in s strani upravičenca podpisano napotnico Bpp 290/2017 z dne 20. 3. 2017 in je predlagala, da se ji za opravljeno delo priznajo nagrada in pavšalni potrebni izdatki s povečanjem še za 22 % DDV v skupni višini 5.774,65 EUR. Sodišče je predlogu odvetniške pisarne o odmeri nagrade delno ugodilo. Odvetniški pisarni je priznalo nagrado in potrebne izdatke za opravljeno delo skladno z Odvetniško tarifo v zvezi s 17. členom Zakona o odvetništvu (ZOdv), ki določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Pristojni organ za BPP je odvetniški pisarni po tar. št. 10/3 OT priznal nagrado za zastopanje upravičenca na prvem in zadnjem naroku za glavno obravnavo v višini 600 točk (2 x 300 točk), po tar. št. 10/9 OT nagrado za zagovor obdolženca na šestih nadaljnjih narokih za glavno obravnavo v skupni višini 900 točk (6 x 150 točk), na podlagi prvega odstavka 6. člena OT urnino v skupni višini 1.175 točk (150 točk + 175 točk + 100 točk + 150 točk + 225 točk + 300 točk + 75 točk) za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro in in po drugem odstavku 7. člena OT 100 % povečanje nagrade zaradi obrambe obdolženca zaradi sedmih kaznivih dejanj v skupni višini 1.500 točk (100 % od 1.500 točk). Navedeno povečanje pa ne velja za priznane nagrade, ki so časovno ovrednotene (urnina na naroku za glavno obravnavo), ker bi v takšnem primeru prišlo do neupravičene podvojitve nagrad odvetniški pisarni. Odvetniški pisarni je pristojni organ za BPP po 11. členu OT priznal še pavšalne potrebne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve storitve v višini 93,5 točke. Navedene potrebne izdatke je po ustaljeni sodni praksi odmeril od polne nagrade v višini 8.350 točk, ki bi odvetniški pisarni pripadala po Odvetniški tarifi brez upoštevanja polovičnega zmanjšanja nagrade po 17. členu ZOdv in sicer v višini 2 % od polne nagrade do 1.000 točk in v višini 1 % od presežka polne nagrade nad 1.000 točkami. Skupna višina izvajalcu BPP priznane-nagrade in pavšalnih potrebnih izdatkov tako znaša 4.268,5 točke, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.959,24 EUR. Ker je odvetniška pisarna zavezanka za plačilo DDV, ji je pristojni organ za BPP po drugem odstavku 12. člena OT priznal tudi 22 % povečanje iz tega naslova v višini 431,03 EUR.

3. V tožbi tožeča stranka pravi, da je dne 17. 7. 2017 toženi stranki v roku posredovala predlog za odmero stroškov, v katerem je toženi stranki med drugim predlagala, da ji na opravljene storitve prizna tudi 100 % povečanje zaradi več obravnavanih kaznivih dejanj. Kot izhaja iz 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, tožena stranka tožeči stranki ni priznala 100% povečanja nagrad, ki so časovno ovrednotene, torej urnine na narokih za glavno obravnavo, ker naj bi v takšnem primeru prišlo do neupravičene podvojitve nagrad odvetniški pisarni. S takšno obrazložitvijo se tožeča stranka ne strinja. Kot izhaja iz obvezne razlage 2. odst. 8. (sedaj 7.) člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), v skupno ceno storitve ali v skupno vrednost storitve nedvomno spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku, in ki so tarifirane v posebnem in splošnem delu odvetniške tarife, ne pa samo zagovor obdolženca v predhodnem postopku ali na glavni obravnavi. Povzeto obvezno razlago je Odvetniška zbornica sprejela prav na podlagi primera, ki je skoraj identičen obravnavanemu, in sicer ko odvetnici iz Ptuja sodišče prav tako ni priznalo poviška urnine zaradi več obravnavanih kaznivih dejanj. Tožeča stranka nadalje izpostavlja, da je Odvetniška zbornica tista, ki je sprejela upoštevano OT in je posledično tudi edina pristojna za razlago njenih določb. Tožena stranka pa v izpodbijanem sklepu obvezne razlage 2. odst. 8. (sedaj 7.) člena OT, ki jo je Odvetniška zbornica podala dne 16.3.2004, neutemeljeno in neobrazloženo ni upoštevala.

4. Uveljavlja, da je obrazložitev tožene stranke v relevantnem zavrnjenem delu izpodbijanega sklepa tudi skorajda neobrazložena oziroma je njena skopa obrazložitev nejasna in nerazumljiva, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar je še dodaten razlog za nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Nenazadnje pa je tožena stranka urnino, torej nagrado, ki je časovno ovrednotena, na podlagi 17. čl. Zakona o odvetništvu znižala za polovico, nato pa je neobrazloženo v istem primeru ni zvišala zaradi obravnavanih več kaznivih dejanj. S takšnim ravnanjem je tožena stranka poleg že očitanih kršitev kršila tudi 14. člen Ustave RS, ki določa, da je potrebno bistveno enake primere obravnavati enako. Tožena stranka bi glede na navedeno morala tožeči stranka priznati tudi 100% povečanje urnine, kar pomeni dodatnih 1.175 točk oziroma 539,33 EUR.

5. Predlaga, da sodišče prvo točko izpodbijanega sklepa z dne 15. 12. 2017 spremeni tako, da se Odvetniški pisarni A., d.o.o. priznajo nagrada in potrebni izdatki v skupni višini 3.048,25 EUR, pri čemer je v navedeni znesek že vštet davek na dodano vrednost v višini 549,68 EUR; da se druga točka izpodbijanega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 290/2017 z dne 15.12.2017 spremeni tako, da se znesek 2.390,27 nadomesti z zneskom 3.048,25 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v 15 dneh. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je izvajalcu BPP pravilno in zakonito odmerila odvetniške stroške na podlagi veljavne Odvetniške tarife, v povezavi s 17. členom ZOdv. V zvezi s priznano nagrado po drugem odstavku 7. člena OT pristojni organ za BPP pojasnjuje, da se po ustaljeni sodni praksi povečanje zaradi zagovora obdolženca zaradi več kaznivih dejanj, ne glede na siceršnje mnenje Odvetniške zbornice Slovenije, ne priznava za tiste opravljene odvetniške storitve iz splošnega dela Odvetniške tarife, ki so časovno ovrednotene, torej tudi za umino po prvem odstavku 6. člena OT. S tem ko je izvajalec BPP obdolženca branil zaradi več kaznivih dejanj, so posamezni naroki trajali dlje in je bila zato odvetniški pisarni priznana nagrada po prvem odstavku 7. člena OT, nagrade za umino pa ni mogoče še dodatno povečati zaradi zagovora obdolženca zaradi več kaznivih dejanj, ker bi bila priznana nagrada po drugem odstavku 7. člena OT tako neupravičeno podvojena. Povečanje po drugem odstavku 7. člena OT torej velja samo za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela Odvetniške tarife, ki niso časovno ovrednotene, kar je pristojni organ za BPP pri odmeri nagrade v navedenem sklepu tudi upošteval in ustrezno obrazložil. 7. V pripravljalno vlogi tožeča stranka pravi, da se tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 30. 1. 2018 sklicuje na ustaljeno sodno prakso, pri čemer primeroma ne navede niti ene. Nasprotno je tožeča stranka že v tožbi izrecno citirala obvezno razlago 2. odst. 8. (sedaj 7.) člena OT, po kateri v skupno ceno storitve ali v skupno vrednost storitve nedvomno spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku, in ki so tarifirane v posebnem in splošnem delu odvetniške tarife, ne pa samo zagovor obdolženca v predhodnem postopku. Tožeča stranka v celoti vztraja tudi pri navedbah, da je obrazložitev tožene stranke v relevantnem zavrnjenem delu izpodbijanega sklepa skorajda neobrazložena oziroma je njena skopa obrazložitev nejasna in nerazumljiva, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar je še dodaten razlog za nezakonitosti izpodbijanega sklepa. Ob tem tožeča stranka poudarja, da navedbe tožene stranke v predmetnem upravnem sporu ne morejo nadomestiti njene nejasne obrazložitve izpodbijanega sklepa in na ta način sanirati njene nezakonitosti. Povečanje po drugem odstavku 7. čl. OT naj bi po mnenju tožene stranke veljala samo za opravljene odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ki niso časovne ovrednotene. Navedeno ne drži. Navedbe tožene stranke, da naj bi posamezni naroki trajali dlje zaradi obravnavanja več kaznivih dejanj, so popolnoma pavšalne, nedokazane in posledično neupoštevne. V zvezi s tem tožeča stranka še poudarja, da v kolikor bi držalo stališče tožene stranke, ne bi bilo določeno in priznano niti povečanje na opravljene storitve iz posebnega dela OT. Tudi teh storitev je namreč lahko več prav zaradi obravnavanja več kaznivih dejanj, a je tožena stranka povečanje na te opravljene storitve kljub temu priznala. Arbitrarno odločanje tožene stranke o tem, katere storitve si »zaslužijo« povečanje in katere ne, pa nima nikakršne zakonske podlage in je torej nezakonito. Še posebej ob upoštevanju obvezne razlage spornega člena, sprejete s strani Odvetniške zbornice Slovenije.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožeča stranka ima prav, da takšne obrazložitve zavrnitve 100% povečanja urnine, kot jo je podala tožena stranka v izpodbijanem aktu, sodišče ne more preizkusiti in gre za bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Odvetnik je namreč po prvem odstavku 17. člena ZOdve upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi. Določilo drugega odstavka 7. člena OT pa pravi, da se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku zviša „_skupna vrednost storitve_“ za drugo in vsako nadaljnje očitano kaznivo dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Sodišče iz obrazložitve izpodbijanega akta niti v povezavi z odgovorom na tožbo, kjer se tožena stranka sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki pa jo ne navede, ne more razbrati, kje v predpisih je pravna podlaga za stališče,1 da navedeno povečanje ne velja za časovno ovrednotene nagrade, kot je urnina na naroku za glavno obravnavo.

10. Posamični akti v upravnem postopku morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu (četrti odstavek 153. člena Ustave), obrazložitev upravnega akta pa mora vsebovati navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba (4. točka prvega odstavka 214. člena ZUP) in izpodbijani sklep tega nima, tožeča stranka pa je ravno ta element spora izpostavila v tožbi in je svojo interpretacijo določila 7. člena OT povezala z razlago tega določila s strani Odvetniške zbornice, kar bo morala tožena stranka vključiti v argumentacijo oziroma razlago prava v ponovljenem postopku.

11. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno stališče sodišča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

12. Ker tožeča stranka v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik (drugi odstavek 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07, 107/13; v nadaljevanju: Pravilnik), tožeči stranki, ki je s tožbo uspela (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), pripadajo stroški v višini 25,00 EUR, povečano za 22%, kar skupaj znese 30,50 EUR (prvi odstavek 3. člena pravilnika). Znesek 30,50 EUR mora plačati toženec tožeči stranki (tretji odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Gre za zadnji stavek v 5. odstavku izpodbijanega akta.