Jedro

Čeprav je ZDR/90 v 12. členu določal, da delavec ne more začeti delati v organizaciji oziroma pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, je bilo delovno razmerje veljavno sklenjeno, če je obstajalo soglasje volj in če se je delo dejansko opravljalo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna izplačati tožniku na račun plače za čas od 19.3.2003 do 19.8.2004 znesek 3.826.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadomestilo za prevoz na delo in nadomestilo za prehrano med delom za čas od 18.3.2003 do 18.7.2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, regres za letni dopust za leti 2002 in 2003 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu izračunati in izplačati davke in prispevke ter mu povrniti odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizije sodišče ni dopustilo glede odločitve o tožbenem zahtevku za povračilo stroškov za prevoz na delo, stroškov prehrane med delom, za plačilo regresa za letni dopust ter davkov in prispevkov od bruto plač.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da glede na določbe starega zakona delavec ni mogel začeti delati pri delodajalcu, če ni imel podpisane pogodbe o zaposlitvi. Zato odločitev o faktičnem delovnem razmerju ni v skladu s tedaj veljavno zakonodajo. Družba M. d.o.o. ni bila pravni prednik tožene stranke, kot to zmotno ugotavlja sodišče, niti ni prišlo do prenosa podjetja. Odločitev o plači je brez pravne podlage, ker sodišče ni uporabilo materialnega prava. Če bi ga, bi lahko ugotovilo, da je tožnik upravičen do plače le v višini 88.200,00 SIT mesečno. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Ker revizija ne uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Za odločitev v tem sporu, ko je revizija vložena v delu, v katerem je bilo odločeno, ali je tožena stranka dolžna plačati tožniku plače v spornem obdobju, sta pomembni samo dve dejstvi, kot je to pravilno ugotovilo in obrazložilo že sodišče v izpodbijani sodbi. Ugotovitev, ki pomeni ugotovitev dejanskega stanja, in na katero je sodišče vezano zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, do kdaj je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki in višina plače, ki ni bila dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, ker ta ni bila podpisana.

Prva ugotovitev je, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 5.10.2001 do 30.7.2004. Na to ugotovitev navajanje tožene stranke, da tožnik ni podpisal pogodbe o zaposlitvi in da zato pri delodajalcu ni mogel pričeti delati, ne more vplivati. Res je sicer, da je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) v 12. členu določal, da delavec ne more začeti delati v organizaciji oziroma pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa je tudi takrat veljalo, da je delovno razmerje veljavno sklenjeno, če je obstojalo soglasje volj in če se je delo dejansko opravljalo. In v spornem primeru se je delo opravljalo in v določenem obdobju tudi plačevalo (plačilne liste), tako da volja in opravljanje dela ni niti vprašljivo (tako na primer tudi v sodbi VSRS, opr. št. VIII Ips 449/2006 z dne 24.4.2007). Poleg tega pa se mora tožena stranka zavedati, da se je prepoved začetka dela brez pogodbe o zaposlitvi nanašala na delodajalca in ne na delavca, saj je delodajalec storil prekršek (132. člen ZDR/90), če je omogočil delo delavca brez predhodnega podpisa pogodbe o zaposlitvi.

Novota, ki v reviziji ni dovoljena, je navedba, da družba M. d.o.o. ni bila pravni prednik tožene stranke, poleg tega pa ugotavljanje tega dejstva ne bi v ničemer vplivalo na samo odločitev v zadevnem sporu.

Ni jasno, kako je tožena stranka prišla do zaključka, da bi bila za tožnika primerna plača v spornem obdobju 88.200,00 SIT mesečno, če je iz izjav prič, izvedenih drugih dokazov in plačilnih list razvidno, da je bil dogovor med strankami očitno drugačen. Res je, da ni bila podpisana pogodba o zaposlitvi, kjer je navedeno, da naj bi bila tožnikova mesečna plača 200.000,00 SIT, vendar je iz plačilnih list razvidno, da dokler je tožnik plačo prejemal od tožene stranke, ta ni bila bistveno različna od plače zapisane v nepodpisani pogodbi. Ker so tudi priče potrdile, da je bila med strankama dogovorjena plača, kot jo je tožnik prejemal pri M. d.o.o. (pri tem ni pomembno, ali je šlo za pravnega prednika ali ne), je sodišče, ne glede na določbe kolektivne pogodbe, ki določa osnovne in ne dogovorjene plače, imelo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ni pa pravne podlage, da bi se tožniku priznala v spornem obdobju samo izhodiščna plača iz kolektivne pogodbe za lesarstvo, kot je to predlagala tožena stranka.

Ker je sodišče ugotovilo, da bi tožnik v spornem obdobju prejemal vsaj plačo, ki jo je vtoževal, je sodišče v tem delu tožbenega zahtevka le temu ugodilo pravilno in ob upoštevanju sicer neoblično sklenjene pogodbe o zaposlitvi. S tem pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.