9. 10. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Borisa Pavšlarja, Kranj, ki ga zastopa dr. Aleksander Pavšlar, Kranj, na seji 9. oktobra 2014

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 42/09 in 109/09) se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 216/2011 z dne 9. 2. 2012 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Meni, da je v ZJC pravna praznina, ki je v neskladju s 33. in 67. členom Ustave. Zakonodajalec bi moral v ZJC, ki ureja javne prometne površine, urediti pravico do sosedske rabe javne površine, v obsegu, ki je potreben za normalno, običajno rabo nepremičnine. Nepremičnina, ki meji na javno prometno površino, bi brez možnosti sosedske rabe javne površine postala neuporabna za bivanje.

2.Pobudnik hkrati vlaga tudi ustavno pritožbo. Navaja, da je zahteval udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za uporabo javne ceste za izvedbo javne prireditve. Prvostopenjski organ je vlogo zavrgel. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Upravno sodišče je tožbo zavrglo. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožbo. S sklepom Vrhovnega sodišča naj bi bili kršeni četrti odstavek 15. člena, 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 33. člen Ustave. Po stališčih sodišča naj bi bilo javno dobro zasebna last upravljavca, ki sprejema odločitve o rabi javnega dobra na podlagi svoje absolutne lastninske oblasti. S takšnim stališčem naj bi sodišče zanikalo pravico splošne rabe in pravico "sosedske rabe" javne površine. Posegi na javni površini, ki omejijo "sosedsko rabo", naj bi pomenili poseg v lastninsko pravico (33. člen Ustave). Zato bi moralo biti lastniku sosednje nepremičnine omogočeno, da sodeluje v postopku izdaje dovoljenja za posebno rabo javnega dobra. Stališče sodišča, da je soglasje za posebno rabo javnega dobra civilnopravni akt, naj bi pritožniku onemogočalo sodelovati v postopku, v katerem naj bi se odločalo o njegovih pravicah. Pritožnik meni, da pravice do normalne, običajne rabe svoje nepremičnine ne more braniti niti pred sodišči splošne pristojnosti niti v upravnem sporu. Zato naj bi bilo poseženo v prvi odstavek 23. člena Ustave, ki zagotavlja sodno varstvo pravic, in četrti odstavek 15. člena Ustave, ki zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic.

3.Pritožnik navaja, da ustavna pritožba odpira pomembna ustavnopravna vprašanja, ki presegajo pomen konkretne zadeve. Ustavno sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja, ali je splošna raba javnega dobra pravica uporabnika javnega dobra in ali lahko uporabnik javnega dobra zahteva pravno varstvo, če upravljavec javnega dobra nezakonito omejuje splošno rabo javnega dobra. Pritožnik zatrjuje, da imajo zatrjevane kršitve zanj hujše posledice. Navaja, da je lastnik nepremičnin na Glavnem trgu v Kranju in da tam tudi dejansko prebiva. Neposredno pred nepremičninami pritožnika naj bi večkrat letno potekale različne prireditve, ki naj bi trajale tudi več tednov (npr. Veseli december). Prireditve naj bi med drugim obsegle postavitev večjega števila prireditvenih objektov, zato naj bi mu bila onemogočena normalna raba nepremičnin, otežena naj bi bila dostava, bivalni prostor naj bi bil obremenjen z imisijami hrupa in podobno. Pritožnik poudarja, da ne gre za enkratni dogodek, temveč za ponavljajoče se dogodke, ki naj bi se z gotovostjo dogajali tudi v prihodnje.

B. – I.

4.Izpodbijani predpis je med postopkom pred Ustavnim sodiščem v delu, ki mu nasprotuje pobudnik, prenehal veljati. Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) lahko presoja neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice protiustavnosti in nezakonitosti. Izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 87) sprejelo stališče, da se lahko tudi v primerih, ko se s pobudo zahteva presoja ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa, ki je bodisi prenehal veljati že pred vložitvijo pobude bodisi po vložitvi pobude, pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS.

5.Pobudnik utemeljuje pravni interes z vloženo ustavno pritožbo. Predmet ustavnih pritožb so posamični akti, v katerih so sodišča odločala o položaju uporabnika splošne rabe javnega dobra v postopkih, v katerih oblastveni organ dovoli posebno rabo javnega dobra. Pobudnik zatrjuje, da je bil ZJC v neskladju s 33. in 67. členom Ustave, ker ni urejal varstva pred onemogočanjem splošne rabe s strani tretjih oseb in varstva lastnikov nepremičnin, ki mejijo na javno dobro zoper imisije, ki izhajajo iz javnega dobra. Navedeni vprašanji pa nista predmet te ustavne pritožbe. To pomeni, da tudi morebitna ugoditev pobudi na način, ki jo predlaga pobudnik, ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev v konkretnih postopkih. Zato pobudnik z vložitvijo ustavne pritožbe še ne izkazuje pravovarstvene potrebe iz 47. člena ZUstS za začetek postopka za oceno ustavnosti ZJC. Ustavno sodišče je pobudo zavrglo (1. točka izreka).

B. – II.

6.Izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da je Mestna občina Kranj pri oddaji javne ceste v brezplačno uporabo s civilnopravno pogodbo zgolj izvrševala svojo lastninsko pravico in iz nje izhajajočo upravljavsko pravico na lastnem stvarnem premoženju. Tak akt naj ne bi bil upravni akt, temveč akt poslovanja občine. Zato naj občina z zavrženjem pritožnikove zahteve za udeležbo v tem postopku ne bi posegala v pritožnikovo pravico do sodelovanja v postopkih, v katerih se odloča o njegovi pravici ali pravni koristi.

7.Pritožnik zoper izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča v obravnavani ustavni pritožbi uveljavlja enake očitke kot v zadevi, v kateri je Ustavno sodišče odločilo z odločbo št. Up-267/11, U-I-45/11 z dne 3. 4. 2014 (Uradni list RS, št. 31/14). V tej odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da imajo lahko norme, ki opredeljujejo posebno pravico uporabe javnega dobra, v razmerju do splošne rabe javnega dobra omejevalni pomen. Sprejelo je stališče, da v določenih primerih zasebnega interesa uporabnika javne ceste ni mogoče razločiti od javnopravnega interesa, da je posebna pravica uporabe podeljena zgolj pod pogoji in po postopku, ki jih določa zakon ali splošni akt lokalne skupnosti. Če posameznik izkaže pristnost in dejanskost svoje potrebe po doslednem spoštovanju zakonskih pogojev za ustanovitev posebne pravice uporabe, mora biti ta njegov interes pravno varovan.

8.Ustavno sodišče je v citirani odločbi ugotovilo, da je sodišče zaradi zmotnega stališča, da je javno dobro prepuščeno klasični individualni oblasti imetnika lastninske pravice na javnem dobru in zato njegovi svobodni odločitvi, opustilo presojo, ali bi pritožnik v postopkih podelitve posebne pravice uporabe lahko varoval kakšne svoje pravne koristi. S tem je kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča, ki je predmet te ustavne pritožbe, temelji na enakem stališču, zato je Vrhovno sodišče tudi v tem primeru kršilo 22. člen Ustave.

9.Na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS se ustavna pritožba sprejme v obravnavo:

– če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika, ali

– če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

10.V primeru, ko je Ustavno sodišče že odločilo o ustavnopravnem vprašanju, ustavna pritožba, ki vsebuje enake očitke o kršitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin, praviloma ne odpira pomembnega ustavnopravnega vprašanja, ki presega pomen konkretne zadeve. Ker je Ustavno sodišče o enakem ustavnopravnem vprašanju že odločilo z odločbo št. Up-267/11, U-I-45/11, pritožnik pa ne navaja razlogov, ki jih Ustavno sodišče ne bi upoštevalo že pri prejšnjem odločanju o istih vprašanjih, niti ne odpira novih pomembnih ustavnopravnih vprašanj, v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

11.Vprašanje je zato samo še, ali je pritožnik izkazal, da gre za kršitev človekovih pravic, ki je zanj imela hujše posledice. Predmet izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča je bila presoja, ali pritožnik varuje svoje pravice in pravne koristi v postopku, v katerem je občina dovolila uporabo javne prometne površine za izvedbo javne prireditve Veseli december 2009, ki je potekala med 20. 11. 2009 in 10. 1. 2010.[1] Sporna uporaba javne ceste, ki je predmet te ustavne pritožbe, je torej že prenehala. Pritožnik pa ni izkazal, da bi mu zaradi zatrjevanih kršitev človekovih pravic nastale hujše posledice. Argument, da se na sporni javni cesti izvajajo ponavljajoče se javne prireditve, ne more biti več upošteven. Pristojni organi bodo morali namreč pri naslednjem razpolaganju z javno cesto za izvedbo javne prireditve upoštevati stališča Ustavnega sodišča, ki jih je sprejelo v odločbi št. Up-267/11, U-I-45/11. Ker pritožnik ni izkazal, da bi zatrjevana kršitev človekove pravice zanj imela hujše posledice, ni izpolnjen niti pogoj iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS.

12.Ker pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso izpolnjeni, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (2. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik

[1]Trajanje pogodbe o brezplačni uporabi zemljišča je določeno v 5. členu Pogodbe o oddaji v brezplačno uporabo z dne 16. 11. 2009, ki sta jo sklenila Mestna občina Kranj in Zavod za turizem Kranj.