Jedro

Z izrednim pravnim sredstvom, uveljavljanim v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti s t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2 ni mogoče na pravno veljaven način odpraviti učinka pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013 (tj. za nazaj).

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbo(1) na odpravo zavrnilne upravne odločbe št. ... z dne 11. 5. 2015 (I. tč. izreka). Tožbo v delu tožnikovega zahtevka, da se mu izplača nadomestilo za invalidnost v ustreznem znesku za čas od 7. 5. 2013 do 23. 3. 2015, je zavrglo (II. tč. izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka (III. tč. izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodne odločbe v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita napačno interpretacijo 1. odst. 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2) (ZPIZ-2). Iz gramatikalne razlage izhaja, da napačno ugotovljeno dejansko stanje ni pogoj za uporabo te določbe. Institut neprave obnove je dovoljen, četudi bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno in bi to botrovalo napačni uporabi materialnega prava. Z razlogi sodbe, da tožena stranka ni očitno napačno uporabila materialnega prava, temveč zgolj interpretirala materialni predpis, se ne strinja. Vztraja pri sklicevanju na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 260/2011, ki nasprotuje interpretaciji tožene stranke in razlagi, kot jo je uporabilo sodišče, s čimer je kršeno načelo pravne varnosti in enakosti pred zakonom. Zavarovanci, ki jim delodajalec ne bi mogel zagotoviti premestitve na drugo ustrezno delo, pa so že pridobili pravico do nadomestila za invalidnost in so še vedno v delovnem razmerju, bi bili v primerjavi z drugimi v slabšem položaju.

Poudarja, da je v predsodnem in sodnem postopku zahteval odpravo, ne pa razveljavitve odločbe o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost, saj odprava učinkuje ex tunc. Ker gre za občutljiva vprašanja posameznikov, ki so zaradi osebne okoliščine (invalidnosti) v bistveno slabšem položaju, je potrebno zakonska določila interpretirati tako, da se najbolj ranljivim skupinam zagotovi varstvo pravic. Sodišče ne sme dovoliti, da tožena stranka prosto interpretira zakonske določbe o odvzemu pravic, temveč mora zadevo presojati tudi z vidika položaja invalida kot šibkejše stranke ter upoštevati sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Meni še, da sodišče za zavrženi del tožbe o izplačilu nadomestila za invalidnost ni ponudilo nikakršne razlage.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov ter v skladu z 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku(3) (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodna odločba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenih materialnih določbah procesnega zakona. V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti tudi po uradni dolžnosti.

Pri zavrženem delu tožbe (II. tč. izreka) ne gre za smiselno zatrjevano kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Že sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da za vsebinsko sojenje o tožbi s takšnim zahtevkom, ni procesne predpostavke. Ni pogojev za meritorno sojenje o vtoževanem izplačilu denarne dajatve iz invalidskega zavarovanja, saj o tem ni bilo vsebinskega predsodnega odločanja. Izpodbojne tožbe v sporih o pravicah do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja so dopustne zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne upravne odločbe. Tožbeni zahtevek na izplačilo nadomestila za invalidnost za čas od 7. 5. 2013 do 23. 3. 2015 pa že zaradi zavrnitve zahtevka na odpravo izpodbijane odločbe z dne 11. 5. 2015 o uveljavljanem izrednem pravnem sredstvu, ne more biti predmet meritornega odločanja v tem sodnem socialnem sporu.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

5. V obravnavani zadevi gre za spor zaradi presoje odločbo št. ... z dne 11. 5. 2015. Z njo je zavrnjena dne 13. 3. 2015 vložena zahteva na odpravo pravnomočne odločbe št. ... z dne 28. 6. 2013, vročene tožniku 1. 7. 2013(4). S pravnomočno odločbo z dne 28. 6. 2013 je bilo namreč ustavljeno izplačevanje nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013. Izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno odločbo o ustavitvi izplačevanja invalidske dajatve, je v predsodnem postopku zavrnjeno na temelju 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku(5) (ZUP) z obrazložitvijo, da pogoji niso izpolnjeni, in da se na sodbo VIII Ps 206/2011 ni mogoče uspešno sklicevati, saj se ne nanaša na konkreten primer.

6. Izpodbijana zavrnilna odločba tožene stranke o uveljavljanem izrednem pravnem sredstvu pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita, s sodbo je tožbeni zahtevek na njeno odpravo utemeljeno zavrnjen, tožba v delu, ki se nanaša na izplačilo nadomestila za invalidnost, pa zakonito zavržena.

Materialno in procesno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Načeloma je potrebno pritrditi pritožniku, da zgolj zaradi pridobitve novih pravic iz invalidskega zavarovanja ni dopustno ustavljati izplačevanja pravnomočno priznanih invalidskih dajatev vse dotlej, dokler novo priznane vsebinske pravice na podlagi preostale delazmožnosti niso realizirane. Ustavitev izplačevanja je načeloma dopustna ob sočasnem priznanju in odmeri nove denarne dajatve. Gre za ustaljeno sodno prakso, potrjeno tudi v revizijskih sodnih postopkih(6).

Vendar v obravnavanem primeru ne gre za dejansko niti pravno stanje, kot v zadevi VIII Ips 260/2011, zato se na ta judikat ni mogoče uspešno sklicevati. Za sodno presojo te zadeve je odločilno le dejstvo, da je odločba o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost pravnomočna. Zoper njo tožnik ni pravočasno uveljavljal rednega pravnega sredstva v upravnem postopku, niti sodnega varstva pravic. Pravnomočnost upravne odločbe z dne 28. 6. 2013 o ustavitvi izplačevanja invalidske denarne dajatve pa veže toženo stranko, in tudi sodišče pri sojenju v predmetni zadevi. Institut pravnomočnosti namreč preprečuje ponovno reševanje iste stvari med istima strankama.

Glede na 158. člen Ustave RS je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Torej z izrednimi pravnimi sredstvi po določbah ZUP, ali na temelju t. i. neprave obnove postopka po ZPIZ-2. V zadevi, kot je obravnavana pa vtoževanih učinkov ni mogoče doseči niti z izrednim pravnim sredstvom iz 274. člena ZUP, ne s t. i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2. Niso izpolnjene zakonske predpostavke za odpravo učinka odločbe ... z dne 28. 6. 2013 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost s 7. 5. 2013. 8. Po 274. členu ZUP je pravnomočno odločbo po nadzorstveni pravici mogoče odpraviti le, če jo je: -izdal stvarno nepristojni organ; - če je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno; - če je odločba izdana brez soglasja, potrditve ali dovoljenja drugega organa ali - če jo je izdal krajevno nepristojni organ (1. odstavek). Odločbo, s katero je očitno prekršen materialni predpis, je po nadzorstveni pravici dopustno le razveljaviti (2. odstavek). Sicer pa je v skladu s 1. odst. 277. člena ZUP-a izredno razveljavitve upravne odločbe po nadzorstveni pravici zaradi razloga iz 2. odst. 274. člena ZUP-a, (torej očitne kršitve materialnega prava), mogoče zahtevati le v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena.

9. Čeprav ni mogoče pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da v tožnikovem primeru ni šlo za očitno kršitev materialnega predpisa, ker da je tožena stranka postopala v skladu s 126. členom ZPIZ-2, to sam po sebi ne vpliva na pravilnost zavrnilnega izreka sodbe. Izredno pravno sredstvo na temelju 2. odst. 274. člena ZUP-a je z izpodbijano odločbo zakonito zavrnjeno že zato, ker ni bilo uveljavljeno v enem letu od izdaje oz. vročitve pravnomočne upravne odločbe (1. odst. 277. člena ZUP-a). Sicer pa četudi bi bilo uveljavljano pravočasno, bi bilo mogoče pravnomočni posamični upravni akt z dne 28. 6. 2013 zakonito le razveljaviti, ne pa odpraviti kot zmotno meni pritožba. To pa pomeni, da z razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče doseči vtoževanega učinka za nazaj. Glede na 2. odst. 281. člena ZUP-a, ki eksplicitno ureja pravne posledice posegov v pravnomočne posamične upravne akte, razveljavitev učinkuje ex nunc. Torej le za naprej in nikoli za nazaj. Pri razveljavitvi pravnomočne odločbe se ne odpravijo pravne posledice, ki so iz nje že nastale.

Enako velja za učinek razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe (vključno z učinki obnove postopka) na temelju 183. člena ZPIZ-2. S 1. odst. 183. člena ZPIZ-2 je pristojni organ tožene stranke sicer pooblaščen, da lahko razveljavi ali spremeni dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali v korist zavarovanca. Vendar razveljavitev ali sprememba odločbe ob uporabi tega izrednega pravnega sredstva glede na 3. odstavek 183. člena ZPIZ-2 učinkuje le od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, oz. od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.

10. Glede na predhodno navedeno je potrebno zaključiti, da z izrednim pravnim sredstvom, uveljavljanim v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, niti s t.i. nepravo obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, na katero se tožnik sklicuje tudi v tem pritožbenem postopku, ni mogoče na pravno veljaven način odpraviti učinka pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za invalidnost z dnem 7. 5. 2013. Pritožbene navedbe o ranljivosti delovnih invalidov, ki da so zaradi tovrstne osebne okoliščine v slabšem položaju, očitana kršitev pravne varnosti, enakosti pred zakonom in nekatere druge, za pritožbeno rešitev zadeve glede na predmet presoje, niso odločilne. Te in že navedeni materialno pravni očitki pritožnika bi lahko bili kvečjemu relevantni ob presoji zakonitosti odločbe o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost z dne 28. 6. 2013, če bi tedaj bilo uveljavljano sodno varstvo pravic, ne pa v tem sodno socialnem sporu zaradi presoje zakonitosti zavrnjenega izrednega pravnega sredstva v obravnavanem predsodnem postopku.

11. Glede na obrazloženo je potrebno pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodno odločbo sodišča prve stopnje.

(1) Gre za očitno pisno napako, saj se odloča o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ne pa tožbe!

(2) Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (4) Ta prvostopenjska odločba je postala pravnomočna, saj je s sklepom ... z dne 5. 12. 2013 prepozno vložena pritožba zavržena.

(5) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.

(6) Sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 206/2011 z dne 19. 6. 2012, VIII Ips 20/2015 z dne 17. 3. 2015 itd.