Jedro

V očitanih krajevnih in časovnih okoliščinah obdolženec z očitanim ravnanjem, ko je zoper štiri posameznike podal ovadbo italijanskim orožnikom, ni mogel izvršiti kaznivega dejanja iz 3. točke 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo. V avgustu leta 1941 je Primorsko ozemlje skladno z mednarodnimi sporazumi iz časa po prvi svetovni vojni še vedno pripadalo Italiji, zato o zakonskem znaku rušenja državne ureditve FLRJ ni mogoče govoriti.

Zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo je izključeval uporabo vseh drugih kazenskopravnih predpisov s tem objektom varstva.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenega A. A., sina pok. ... in pok. ... rojene ..., rojenega ... v ..., okraj Gorica, Slovenca, jugoslovanskega državljana, iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e,

1. da je neugotovljenega dne koncem meseca avgusta 1941 ovadil na italijanski karabinerski postaji v Ajdovščini B. B., C. C., D. D. in E. E., da zbirajo podpise med ljudstvom, da bi se ga kot župnika odstranilo iz Planine in premestilo drugam, pri čemer je označil C. C. kot glavnega komunista na Planini, kar je imelo za posledico, da so italijanski orožniki vse štiri ovadence priprli čez noč in jih naslednjega dne izpustili, ker niso mogli tedaj najti zoper nje nobenega drugega obremenilnega gradiva, da je torej ob času vojne in sovražnikove okupacije izvršil ovajanje, ki je imelo za posledico že navedene ukrepe nasilja zoper imenovane;

2. da je pri nedeljskih mašah v cerkvi v Vrhpolju pri Vipavi, okraj goriški, v letu 1947 pridigal zoper prostovoljno delo rekoč, da nimajo prav tisti, ki pošiljajo mladino na prostovoljno delo, kjer se mladina kvari in se ji preprečuje, da bi hodila k maši, da ni prav, da se hodi na delo ob nedeljah in praznikih in da bi se tako delo moralo opravljati ob delavnikih, kajti nedelja in praznik da morata biti posvečena Bogu, nadalje, da bi bilo treba vse tiste, ki širijo Engelsov in Marksov nauk iztrebiti in izkoreniniti, nadalje da delo ministrov, misleč pri tem tudi na ministre kot organe naše ljudske oblasti, ne morejo imeti uspeha, ker nima njihovo delo božje pomoči, s čemer je torej vršil agitacijo, ki obsega poziv na nasilno porušenje obstoječe državne ureditve;

3. da je ponovnokrat izjavil po osvoboditvi leta 1945 napram F. F., poveljniku vaške zaščite na Planini, okraj Gorica, ko je prišel po nalogu KLO k obtožencu terjat davek in maščobo od zaklanega prašiča, da naše oblasti ne prizna, da smo še kot rosa na veji, da smo slabši kot fašisti, da nas je lahko sram, da zahtevamo take stvari od enega župnika, da smo kakor cigani, ki beračimo okoli, da je sedaj že vojske konec in da bi bilo lahko že vsega zadosti, s čimer naj bi z dejanjem pod točko 1 storil kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD), z dejanjem pod točko 2 kaznivo dejanje po prvem odstavku 9. člena ZKLD, z dejanjem pod točko 3 pa kaznivo dejanje žaljenja ljudske oblasti.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Gorici je obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj po 3. točki 3. odstavka Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD), prvem odstavku 9. člena ZKLD in kaznivega dejanja žaljenja ljudske oblasti. Po prvem odstavku 4. člena ZKLD, prvem odstavku 9. člena ZKLD in po obstoječih pravnih predpisih z uporabo ZVK ga je obsodilo na štiri leta odvzema prostosti s prisilnim delom, na dve leti izgube političnih in posameznih državljanskih pravic ter plačilo stroškov kazenskega postopanja in izvrševanja kazni, pri čemer ga je oprostilo plačila povprečnine. V kazen mu je vštelo prestani pripor od 20. 8. 1947 dalje. Vrhovno sodišče LRS v Ljubljani je obdolženčevo pritožbo v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in drugim odstavkom 371. člena ZKP vložil generalni državni tožilec Drago Šketa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe kaznivih dejanj po vseh točkah obtožbe, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču. B.

3. Obdolženec je bil za dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD1, ki ga stori, kdor stori vojno zločinstvo, tj. kdor ob času vojne ali sovražnikove okupacije deluje kot kolovodja, organizator, naredbodajalec, pomagač ali neposredni izvršilec umorov, obsodb na smrtno kazen in njih izvršitve, zapiranja, mučenja, prisilnega izseljevanja ali odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, v internacijo ali na prisilna dela; kdor namerno povzroči gladovanje prebivalstva, prisilno raznarodovanje, prisilno mobilizacijo, odvajanje v prostitucijo, posilstvo, prisilno prehajanje v drugo vero; kdor ob istih pogojih vrši prijavljanja, ki imajo za rezultat v tej točki navedene ukrepe terorja in prisiljevanja, ali kdor ob enakih okoliščinah ukaže ali izvrši požig, uničevanje ali ropanje javnega ali zasebnega premoženja; kdor postane funkcionar terorističnega aparata in policijskih formacij sovražnikovih ali uslužbenec njegovih zaporov, koncentracijskih ali delovnih taborišč, ali kdor nečloveško ravna z jugoslovanskimi državljani ali vojnimi ujetniki, ali kdor stori kako drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo.

4. Vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da v opisu dejanja pod točko 1 izreka niso konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKLD. Drži, da je skladno z ustaljeno sodno prakso bilo navedeno kaznivo dejanje mogoče izvršiti le, če so bili hkrati izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 2. člena ZKLD, po katerem je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. 5. Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998 o oceni ustavnosti ZKLD presodilo, da določbe tega zakona niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi, da pa je potrebno vsa dejanja, opredeljena v 3. členu zakona obravnavati skupaj z določbo 2. člena zakona, na kar napotuje uvodni stavek k 3. členu2. Vsa dejanja iz 3. člena so morala biti storjena z obarvanim naklepom. V storilčevem naklepu je moral obstajati „cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev“. Ta namen bi moralo sodišče v vsakem posameznem primeru ugotoviti (z dokaznim postopkom) kot enega od bistvenih zakonskih znakov kaznivih dejanj in to pri 2. členu ZKLD, kakor tudi pri posameznih kaznivih ravnanjih iz 3. člena ZKLD (točka 18. odločbe Ustavnega sodišča). Tudi Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah že presodilo, da za kazensko odgovornost storilca po ZKLD ni zadostovala ugotovitev enega ali več ravnanj, opredeljenih v 3. členu tega zakona, temveč je bilo potrebno ugotoviti tudi namen, predpisan v 2. členu zakona.3

6. V opisu kaznivega dejanja pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe namen nasilnega rušenja državne ureditve sploh ni zatrjevan, prav tako nanj ni mogoče sklepati iz konkretnih očitkov. Ti se sicer glasijo na ovajanje italijanskim orožnikom, pri čemer je enega od ovadenih obdolženec označil za „glavnega komunista“, zaradi česar so bili ovadeni priprti in že naslednjega dne izpuščeni po tem, ko zoper njih niso našli drugega obremenilnega gradiva. Iz opisanega ravnanja zato ne izhaja očitek iz 2. člena ZKLD. Nenazadnje se obdolžencu očita, da je ovadbo podal italijanskim oblastem v Ajdovščini avgusta 1941, tj. v času, ko je to ozemlje po Rapalski pogodbi med kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in Kraljevino Italijo iz leta 1920 še vedno pripadalo Italiji. Zakonskega znaka rušenja ustavne ureditve FLRJ v teh krajevnih in časovnih okoliščinah z dejanji, ki se očitajo obdolžencu, zato niti ni bilo mogoče izpolniti. Izpodbijana sodba je zato obremenjena s kršitvijo kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

7. Pod točko 2 izreka izpodbijane sodbe je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 9. člena ZKLD, s katerim se kaznuje propaganda ali agitacija, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Vrhovni državni tožilec tudi glede tega očitka utemeljeno navaja, da ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka poziva k nasilnemu rušenju obstoječe državne ureditve. V pridigah je obdolženec izražal svoje stališče, zakaj je prostovoljno delo kvarno za mladino in ne bi smelo potekati ob nedeljah in praznikih. Tudi kritika dela ministrov in oblastnikov, ki nimajo božje pomoči in zato ne morejo uspeti v svojih prizadevanjih, ne predstavlja pozivanja na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Očita se mu sicer izjava, da je treba vse tiste, ki širijo marksistični nauk iztrebiti in izkoreniniti, kar pa samo po sebi ne zadošča za sklep, da je s tem pozival na nasilno rušenje državne ureditve. Ravnanje, kot se obdolžencu očita, je usmerjeno zoper posameznike, ki širijo svoje politično prepričanje, česar ni mogoče enačiti s pozivom k rušenju države oziroma njene ureditve. V opisu je izpolnitev tega zakonskega znaka sicer zatrjevana, kar pa ne zadošča, saj mora biti očitek opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami. Ker je to umanjkalo, je tudi glede dejanja pod točko 2 izreka podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

8. Pod točko 3 izreka je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja žaljenja ljudske oblasti z očitkom, da je pripadniku KLO4 dejal, da oblasti ne priznava, ker da so slabši kot fašisti in bi jih bilo lahko sram, da zahtevajo dajatve od župnika. Pritrditi je vložniku, da iz izpodbijane sodbe niti ni razvidno, na kateri zakonski podlagi je bil obdolženec spoznan za krivega, opisano dejanje pa tudi ne pomeni izvršitve nobenega kaznivega dejanja po tedaj veljavnih zakonskih predpisih. ZKLD abstraktne norme, tj. sramotenje ljudske oblasti oziroma njeno kritiziranje, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, ni vseboval. Poleg ZKLD je kazniva dejanja določal tudi Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper slovensko narodno čast5, ki pa je prenehal veljati 25. 8. 1945. Sodba se sicer sklicuje na ZVK oziroma Zakon o vrstah kazni6, ki pa ne uzakonjuje kaznivih dejanj, pač pa določa, katere vrste kazni lahko izrekajo civilna in vojaška sodišča ter pravila za njihovo izbiro ter odmero.

9. Po Odloku o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo7 so bili odpravljeni vsi pravni predpisi, ki so veljali v trenutku okupacije, kolikor so nasprotovali pridobitvam narodne osvobodilne borbe (2. člen). Novela tega zakona, ki je pričela veljati 25. 10. 1946 je določala, da so pravni predpisi, veljavni na dan 6. 4. 1941 izgubili pravno moč, vendar se pravna pravila smejo uporabljati za razmerja, kolikor ne nasprotujejo ustavi in drugim predpisom, vendar državni organi svojih odločb ne smejo opirati neposredno na ta pravila. Glede na tako pravno stanje bi bilo mogoče uporabiti Kazenski zakonik za Kraljevino Jugoslavijo8, ki se je pričel uporabljati 1. 1. 1930, vendar je uporaba tega zakona izključena iz več razlogov, in sicer 1/ ker tudi ta zakon ni vseboval abstraktne norme, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in tudi po naravi stvari ni mogoče, da bi zakon, ki je ščitil kralja in monarhično državno ureditev sankcioniral ravnanja, naperjena zoper ljudsko oblast, 2/ ker bi bilo to v nasprotju z zgoraj navedenim Odloku o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo in kar je najpomembneje 3/ ker je že ZKLD v 1. členu določal, da „dokler ne bo izdan Kazenski zakonik demokratske federativne Jugoslavije, se kazniva dejanja zoper narod in državo kaznujejo po tem zakonu“, kar pomeni, da je zakon izključeval vse predpise z navedenim objektom varstva (ljudstvo in država). Glede na navedeno se izkaže, da je tudi glede dejanja pod točko 3 izreka izpodbijane sodbe podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

C.

10. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da obdolženec z ravnanji, ki se mu očitajo v izpodbijani pravnomočni sodbi, ni izpolnil zakonskih znakov kaznivih dejanj, za katere je bil spoznan za krivega oziroma zakonskih znakov kakšnega drugega kaznivega dejanja, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da ga je na podlagi določbe 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. Ob ugotovitvi, da je obdolženca treba oprostiti obtožbe, v zahtevi zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in pravice do obrambe Vrhovno sodišče ni presojalo.

11. Glede na izid postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, bremenijo na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP proračun.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Ur. l. DFJ, št. 66/45 z dne 1. 9. 1945, Ur. l. FLRJ, št. 59/46 z dne 23. 7. 1946 in Ur. l. FLRJ, št. 106/47 (13. 12. 1947). 2 Uvodni stavek se glasi: „Za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena tega zakona velja zlasti...“ 3 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 113/2009 z dne 16. 12. 2010, I Ips 7110/2010 z dne 17. 3. 2011, I Ips 26059/2010 z dne 24. 3. 2011, I Ips 23543/2010 z dne 5. 5. 2011, I Ips 36024/2018 z dne 16. 5. 2019 idr. 4 Krajevni ljudski odbor. 5 Ur. l. SNOS in NVS, št. 7/45 z dne 9. 6. 1945. 6 Ur. l. DFJ, št. 48/45 z dne 10. 7. 1945. 7 Ur. l. DFJ, št. 4/45 z dne 1. 2. 1945. 8 SL. N., št. 47-XXI/103 z dne 26. 2. 1929 in Ur. L., št. 311/75 z dne 20. 7. 1292.