Jedro

Edini listinski dokaz o pravočasni zavrnitvi računa, ki bi lahko bil relevanten, je dopis toženke z dne 25. 08. 2006, v katerem toženka navaja, da zadržuje plačilo 2. začasne situacije, dokler ne bodo odpravljene napake in pomanjkljivosti na tlaku, tako v sejni sobi (ki se nahaja v 2. nadstropju) kot v skladišču. Ker pa je tožnik zanikal, da bi ta dopis kadarkoli prejel in toženka v zvezi s tem ni predložila potrdila o vročitvi, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo po pravilu o dokaznem bremenu in odločilo, da tožniku obvestilo ni bilo vročeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 388,78 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 7341/2007 z dne 12. 11. 2007 ostane v celoti v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 2.757,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta dne 30. 05. 2006 na podlagi ponudbe št. 21-2006 (priloga A8) sklenili gradbeno pogodbo št. 21-2006, s katero se je tožnik kot izvajalec za toženko kot naročnika zavezal izvesti industrijski tlak in estrih na objektu B 3 v , toženka pa se je zavezala, da mu bo za opravljeno delo plačala pogodbeno ceno v višini 7.472.000,00 SIT z DDV (priloga A4). Ker sta se naknadno dogovorili o izvedbi estrihov v delu pisarn v 2. nadstropju objekta s hitrosušečim cementom, je tožnik izdelal novo - spremenjeno ponudbo št. 23-2006 z dne 20. 06. 2006 (priloga A9), toženka pa jo je v celoti sprejela. Tožnik sedaj s predmetno tožbo od toženke zahteva plačilo računa št. 14-2006 z dne 14. 08. 2006 v znesku 9.931,00 EUR za dobavo in izdelavo estrihov s hitrosušečim cementom (8-12 dni) debeline 7 cm, mikroarmiranim s polipropilenskimi vlakni (dela po gradbenem dnevniku list. št. 15 z dne 05. 07. 2006 in 06. 07. 2006, list. št. 16 z dne 29. 07. 2006 in list. št. 17 z dne 31. 07. 2006; priloga A2), in računa št. 26-2006 z dne 29. 12. 2006 v znesku 407,21 EUR za dobavo cementa 25 kg in peščenega agregata 0-16 mm (priloga A3), toženka pa plačilo odklanja in smiselno podaja ugovor znižanja plačila zaradi stvarnih napak opravljenega posla.

6. Naročnik je dolžan pregledati izvršeno delo, brž ko je to po običajnem teku stvari mogoče, in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika (1. odstavek 633. člena OZ). Če ima izvršeni posel napako, ki ni taka, da bi bilo delo neuporabno, oziroma če posel ni izvršen v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, je naročnik dolžan dovoliti podjemniku, da napako odpravi (1. odstavek 639. člena OZ); če pa podjemnik napake ne odpravi do izteka roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun ali zniža plačilo ali pa odstopi od pogodbe (3. odstavek 639. člena OZ). Če naročnik o napakah podjemnika pravočasno obvesti, lahko tudi po izteku enega leta od obvestila z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode (2. odstavek 635. člena OZ).

7. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je toženka sicer tožbenemu zahtevku v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala tako po temelju kot po višini, vendar tak pavšalen ugovor sam po sebi ne zadostuje. Ker v nadaljevanju v zvezi z višino ni podala nobenih konkretnih trditev niti ni specificirala, kakšno znižanje plačila uveljavlja, se je sodišče prve stopnje pravilno osredotočilo le na njene konkretne in jasno opredeljene ugovore, ki so se nanašali zgolj na temelj računa št. 14-2006 z dne 14. 08. 2006 v znesku 9.931,00 EUR.

8. Ker je toženka v postopku na prvi stopnji ves čas zatrjevala samo, da je imelo delo tožnika stvarne napake, njeno navajanje v pritožbi, da v konkretnem primeru ni šlo za stvarno napako, pač pa za neizvršeno oziroma prepozno in slabo izdelano s pogodbo dogovorjeno delo, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (1. odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče pripominja, da tudi manjkajoči primopredajni zapisnik ne more dokazovati, da delo ni bilo opravljeno, saj opravljeno delo dokazujejo tako gradbeni dnevniki (list. št. 15 z dne 05. 07. 2006 in 06. 07. 2006, list. št. 16 z dne 29. 07. 2006 in list. št. 17 z dne 31. 07. 2006; priloge A24-A26) kot izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke V. Š. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da je tožnik delo opravil nekvalitetno, a to v konkretnem primeru ni relevantno, saj (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve) na strani toženke ni bil izpolnjen pogoj pravočasnega in ustreznega grajanja napak. Prav tako pa tudi ni relevantna okoliščina, da tožnik toženki ni izročil gradbene knjige, saj toženka količini opravljenih del ni nasprotovala, vprašanje kvalitete del, ki naj bi po mnenju toženke prav tako izhajala iz gradbene knjige, pa kot že rečeno zaradi neizpolnjenega pogoja grajanja napak ni relevantno.

9. V primeru stvarnih napak je torej najprej treba ugotoviti, ali so bile te napake pravočasno in pravilno grajane in nato - ali je bilo podjemniku (tožniku) omogočeno, da napake odpravi. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo vse relevantne dokaze in zaključilo, da toženka ni uspela dokazati, da je tožnika o napakah ustrezno obvestila in mu dala primeren rok za odpravo. V spisu se sicer nahajajo določene listine, ki pa ne dokazujejo, da je toženka napake pravočasno (dopis z dne 16. 01. 2007 na prilogi B2) in pravilno (napake se nanašajo na skladišče in ne na 2. nadstropje - zapisnik z dne 17. 07. 2006 (priloga B4)) grajala. Edini listinski dokaz o pravočasni zavrnitvi računa, ki bi lahko bil relevanten, je dopis toženke z dne 25. 08. 2006 (priloga B3), v katerem toženka navaja, da zadržuje plačilo 2. začasne situacije, dokler ne bodo odpravljene napake in pomanjkljivosti na tlaku, tako v sejni sobi (ki se nahaja v 2. nadstropju) kot v skladišču. Ker pa je tožnik zanikal, da bi ta dopis kadarkoli prejel in toženka v zvezi s tem ni predložila potrdila o vročitvi, je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo po pravilu o dokaznem bremenu in odločilo, da tožniku obvestilo ni bilo vročeno.

10. Sodišče prve stopnje je z namenom dokazovanja pravočasnosti in ustreznosti notifikacij napak zaslišalo tudi S. K., ki pa je izpovedoval povsem protislovno in nekonsistentno. Trdil je namreč, da je napake v sejni sobi toženka grajala prvi oziroma drugi dan po dokončanju tlaka v 2. nadstropju, kar naj bi izhajalo iz zapisnika v prilogi B4. Iz tega zapisnika pa je razvidno, da se nanaša zgolj na popravila v skladišču, prav tako pa je bil zapisan dne 17. 07. 2006, torej pred dokončanjem del v 2. nadstropju, ki so se končala dne 31. 07. 2006. To pomeni, da ta zapisnik zagotovo ne predstavlja listine, ki bi lahko dokazovala ustrezno notifikacijo napak v 2. nadstropju, drug zapisnik, o katerem je govoril S.K., pa se v spisu ne nahaja. Iz istega razloga sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno zaslišati prič, ki bi izpovedovale o tem zapisniku in katerih zaslišanje je toženka predlagala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, substancirala pa v pripravljalni vlogi z dne 11. 11. 2007. Ker tako toženka tožnika ni pravilno in pravočasno obvestila o napakah, ki se nanašajo na 2. nadstropje objekta v L., in ga zato tudi ni pozvala na odpravo napak, je neutemeljena (in povsem nova) tudi pritožbena navedba, da je bila toženka prisiljena angažirati drugega izvajalca, ker tožnik napak ni bil sposoben odpraviti.

11. Nadalje je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je račun št. 14-2006 z dne 14. 08. 2006 za delo, opravljeno dne 31. 07. 2006, izstavljen na podlagi zavrnjene 2. začasne mesečne situacije, zato bi moral tožnik dokazati, kako je bilo zaračunano delo, opisano v tem računu. Kot je že zgoraj ugotovilo pritožbeno sodišče, je tožnik izrecno zanikal, da bi mu toženka kdajkoli zavrnila kakšen račun. Tako je bilo dokazno breme na toženki, da s potrdilom o vročitvi ali kako drugače dokaže, da je bil tožniku dopis z dne 16. 01. 2007 na prilogi B2 ali z dne 25. 08. 2006 na prilogi B3 vročen, s tem pa navedeni račun zavrnjen, česar pa toženka ni uspela dokazati.

12. Glede računa št. 26-2006 v znesku 407,21 EUR za dobavo cementa in peščenega agregata (priloga A3) pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da bi tožnik moral dokazati, od kod izhaja takšna količina cementa in zakaj je cena zanj takšna, kot je. Toženka namreč v postopku na prvi stopnji v zvezi s količino in ceno cementa in peščenega agregata ni podala nobenih trditev in konkretnih ugovorov, zato količine in cene tožniku ni bilo treba dokazovati (2. odstavek 214. člena ZPP). Ugovori v tej fazi postopka pa so pritožbene novote, ki so spričo tega, da toženka ne navaja, da teh trditev brez krivde ni mogla podati že prej, podvržene sankciji prekluzije in zato neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP).

13. Ker tako niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti njegove pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 600 točk (tar. št. 21 ODT) in administrativne stroške 2 %, kar ob taksi za pritožbo v višini 51,69 EUR in 20% DDV skupaj znese 388,78 EUR.