Jedro

Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za postavitev novega izvedenca. Ker sodišče v izvedenskem mnenju ni zaznalo nepravilnosti, je treba šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, ki so podkrepljene s psihiatričnim mnenjem prof. Preglja in vsebino predloga Urada z dne 26. 1. 2024, po presoji sodišča potrjujejo tožnikove navedbe, da ni razumel pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bil je torej procesno nesposoben in kot tak ni mogel biti stranka, zato tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153. oziroma 51. člena ZUP. Na presojo sodišča, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben, torej, še posebej glede na navedene opombe uradne osebe na zapisniku z dne 29. 1. 2024, ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, (1) da so bili tožnikovi odgovori v upravnem postopku smiselni in povezani ter da je sledil vprašanjem, (2) da nikoli ni izpostavil, da česa ne razume in (3) da je tožnik pritrdil, da se dobro počuti.

Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-7075/2023/10 (1222-15) z dne 6. 2. 2024 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (3. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 2. točke izreka (4. točka izreka).

2. Glede na tožnikove izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru je tožena stranka ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z ekonomskimi težavami.

3. Tožena stranka ni obravnavala tožnikovih navedb v zvezi s težavami, ki jih je imel v Italiji, saj v skladu s 17. točko 2. člena ZMZ-1 njegova izvorna država ni Italija, ampak Pakistan. V zvezi s tem je tožnik namreč navedel, da je imel v Italiji težave z drugimi narodi (Maročani) in policijo zaradi sporov glede zaposlovanja delavcev drugih narodnosti, s čimer navaja razloge, ki so se zgodili v času bivanja v Italiji, kjer je živel od približno leta 2007 (večkrat, nazadnje pred dvema letoma, pa se je v Pakistan vrnil na družinske obiske). Glede na navedeno za tožnikov primer ni relevantna dokumentacija, ki jo je tožnik pridobil v Italiji. V postopku za priznanje mednarodne zaščite pristojni organ v skladu z Ženevsko konvencijo in ZMZ-1 namreč presoja le navedbe, ki se nanašajo na izvorno državo prosilca.

4. Po oceni tožene stranke okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Prošnjo za mednarodno zaščito namreč utemeljuje le z osebnimi težavami (težave z Maročani in policijo zaradi sporov glede zaposlovanja delavcev drugih narodnosti), ki jih je Imel v Italiji, ki pa ni njegova izvorna država. Tam pa tožnik ni imel nobenih težav in ni bil ogrožen (sam je navedel, da v Pakistanu nikoli ni bil ogrožen in da je to državo zapustil izključno zaradi dela oziroma slabe ekonomske situacije), prav tako tam niso bile kršene njegove človekove pravice, kar je izrecno izpostavil. Iz tožnikovih izjav prav tako ne izhaja, da mu je bil v v Pakistanu kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanje osnovnih pravic ali da bi bili zoper njega sprejeti kakršnikoli (gospodarski) ukrepi, ki bi imeli zanj škodljive posledice. Tožnik je celo sam navedel, da se je od leta 2007, ko je večino časa preživel v Italiji, štirikrat vrnil v Pakistan zaradi obiska svoje družine in da tam ni imel nobenih težav. Poleg tega je v postopku zatrjeval, da se mu v Pakistanu ni zgodilo nič konkretnega in da je državo zapustil zaradi dela.

5. Glede na to, da je tožnik kot glavni razlog za odhod iz države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito izpostavil svojo osebno težavo, ki jo je imel v Italiji, ki ni njegova izvorna državi, pri čemer ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka, ki bi povzročil njegov odhod iz države, ni mogoče ugotoviti, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Zato je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, s čimer so podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. _Tožnikove trditve_

6. Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

7. Tožnik opozarja, da njegovo zdravstveno stanje terja strokovno psihološko in medicinsko pomoč. Urad Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov je že podal predlog, da se tožniku določi skrbnik za ranljivo osebo, saj je imel zdravstvene težave že ob pregledu pri psihiatru dr. T. T. Tožnik namreč ne razume postopka in njegovih posledic, tudi na osebnem razgovoru so bili njegovi odgovori zmedeni in nejasni, poleg tega je tožnik sam omenil svoje zdravstvene težave in jemanje zdravil. 8. Ne držijo ugotovitve prvostopenjskega organa, da je tožnik zapustil Pakistan zaradi neurejenih razmer ter slabega finančnega statusa, saj je prepričljivo izpovedal, da je vseskozi delal in je imel celo lastno trgovino. Zaradi navedenih zdravstvenih težav tožnik očitno ni navedel pravega razloga. Tožena stranka bi morala preko mednarodne pomoči preveriti, ali tožnik res ima dovoljenje za bivanje v Italiji.

9. V zahtevi za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel, da bi mu nastala težko popravljiva škoda, če bi bila izpodbijana odločba izvršena pred odločitvijo o glavni stvari, saj ne bi bila možna vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja.

_Odgovor na tožbo_

10. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Trdi, da se tožnikove zdravstvene težave niso vplivale na potek podaje prošnje in osebnega razgovora. Tožnik je s preprostimi besedami in razumljivimi odgovori dovolj jasno in razumljivo predstavil razloge za vložitev prošnje. Izjavil je, da razume povedano in da se dobro počuti. Odgovarjal je na vsa zastavljena vprašanja.

_Tožnikova pripravljalna vloga_

11. Tožnik opozarja, da je že med osebnim razgovorom 11. 12. 2023 izpostavil, da jemlje zdravila, da ima težave z grlom in duševne težave ter da je imel depresijo v Italiji. Uradna oseba je posebej zabeležila, da je imel tožnik med razgovorom težave s sporazumevanjem in odgovarjanjem, na kar je opozoril tudi tolmač. Navedeno je bilo zabeleženo kljub temu, da je tožnik večkrat izjavil, da razume stvari.

_Dokazni postopek_

12. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo in priloge sodnega spisa (A4 in A5), jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo. Poleg tega je prebralo izvedensko mnenje izvedenke U. U. z dne 25. 3. 2024, ki jo je na naroku za glavno obravnavo 16. 4. 2024 tudi zaslišalo.

**K I. točki izreka:** _Presoja tožbe_

13. Tožba je utemeljena.

14. V skladu z 49. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora upravni organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. Procesna sposobnost je opredeljena v prvem odstavku 46. člena ZUP, ki določa, da lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja dejanje v postopku.

15. Poslovna sposobnost v ZUP sicer ni opredeljena, vendar pa je iz sodne prakse Vrhovnega sodišča razvidno, da gre za sposobnost stranke, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v obligacijskih razmerjih.1 Podlaga poslovne sposobnosti je sposobnost razsojanja, ki je dejanske narave in je odvisna od okoliščin konkretnega primera.

16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč in tožbenih trditev o tožnikovih duševnih težavah, je sodišče postavilo izvedenko psihiatrične stroke. Iz mnenja, ki ga je U. U., dr. med., sodna izvedenka za psihiatrijo, izdelala dne 25. 3. 2024, je razvidno, da izvedenka pri tožniku v času osebnega pregleda ni ugotovila katere izmed duševnih motenj po Mednarodni klasifikaciji bolezni oziroma katerega izmed psihopatoloških fenomenov. Tožnik je bil ustrezno in v celoti orientiran, razumel je namen razgovora, izvedenka pri njem ni ugotovila psihopatološke simptomatike iz kroga motenj razpoloženja, psihotične simptomatike, kognitivnega upada ali duševne manjrazvitosti. V času pogovora izvedenka pri tožniku ni ugotovila niti motenj mišljenja ali razpoloženja, presoje in razumevanja. Tožnikova realitetna kontrola deluje intaktna. Njegovi odgovori na vprašanja so skozi večji del pogovora konsistentni, vsebinsko pa se izrazito spreminjajo v delu pogovora o (psiholoških, ev. travmatskih) vzrokih njegovega prihoda v Republiko Slovenijo, vendar po klinični oceni ne zaradi duševne bolezni oziroma psihopatološkega dogajanja. Glede na navedeno izvedenka meni, da je tožnik ob pomoči zastopnice sposoben samostojno in veljavno opravljati procesna dejanja in da je sposoben doumeti dogajanja v zvezi s postopkom, se prosto odločati in pravno veljavno izražati svojo voljo.

17. Izvedenka se je opredelila tudi glede tožnikovega duševnega stanja v času osebnega razgovora dne 11. 12. 2023, vložitve prošnje dne 19. 1. 2024 in osebnega razgovora dne 29. 1. 2024. Ugotovila je, da je psihiater prof. T. T. ob psihiatričnem pregledu dne 25. 1. 2024 pri tožniku diagnosticiral depresivno motnjo, ki je ni podrobneje klasificiral glede težavnosti (huda/zmerna/blaga), poleg tega je pri tožniku ugotovil hipobuličnost. Izvedenka ugotavlja, da se psihiater ni odločil za uvedbo medikamentozne terapije in da ni indiciral kontrolnih pregledov tožnika, ampak ga je usmeril k splošnemu zdravniku. Zaradi hipobuličnosti je psihiater podal predlog, da se pri tožniku sproži postopek postavitve pod skrbništvo.2 Glede na pridobljene podatke in navedeni predlog prof. T. T. tožnik po izvedenkinem mnenju v decembru in januarju ni bil procesno sposoben. V vmesnem času pa je tudi po podatkih strokovnega osebja prišlo do opazovanega izboljšanja funkcioniranja tožnika. Izvedenka meni, da so na razvoj in vzdrževanje depresivne motnje v decembru 2023 in januarju 2024 vplivali zunanji stresorji. Po klinični oceni v tistem obdobju tožnikove prilagoditvene zmožnosti niso zadostovale za spoprijemanje z zanj stresnimi okoliščinami in je prehodno zanihal v razpoloženju.

18. Tožena stranka se ni strinjala s podanim mnenjem. Meni, da na podlagi tožnikovih prošenj za mednarodno zaščito in opravljenih osebnih razgovorov, ni mogoče sklepati, da tožnik ne bi razumel pomena postopka. Zaradi predstavitve razlogov za zapustitev izvorne države mu je bilo zastavljeno veliko vprašanj, njegovi odgovori so bili smiselni in povezani, tožnik je sledil vprašanjem in ni izpostavil, da česa ne razume in ni imel pripomb glede izvedbe postopka. Tožena stranka meni, da je prof. T. T. pri tožniku diagnosticiral depresivno motnjo le na podlagi enega pregleda. Psihiater, ki s prosilci za mednarodno zaščito deluje v sklopu azilnega doma, se po pregledu ni odločil za medikamentozno terapijo, zato tožena stranka ugotavlja, da ta motnja tožnika ni v veliki meri ovirala v vsakdanjem življenju. Poleg tega psihiater ni zahteval kontrolnih pregledov, ki bi bili v primeru indicirane resnejše motnje zagotovo odrejeni. Zato po mnenju tožene stranke niso jasni razlogi za psihiatrovo odločil, da poda predlog za postavitev začasnega skrbnika. Prav tako ni jasno, kako je lahko diagnosticirana depresivna motnja brez medikamentozne terapije in kontrolnih pregledov do marca izzvenela do te mere, da pri tožniku ni bilo zaznanih takšnih motenj ali težav.

19. Glede na navedeno je tožena stranka predlagala ponovitev dokazovanja s postavitvijo novega izvedenca. Ta pride v poštev le (1), kadar sodišče (ne pa morda katera od strank) oceni, da je izvedenčev izvid nejasen, nepopoln ali v nasprotju sam s seboj ali raziskanimi okoliščinami in se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)) in (2) kadar so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

20. Izvedenka je na navedene očitke odgovorila na naroku za glavno obravnavo 16. 4. 2024. Navedla je, da je tožnika pregledala marca in da zaupa mnenju prof. T. T., ki je tožnika pregledal ob koncu januarja 2024, saj gre za izkušenega psihiatra z dolgoletnimi izkušnjami v azilnem domu. Pojasnila je, da za nazaj ne more ocenjevati razlogov za takratno psihično stanje in vedenje tožnika, je pa bilo spremenjeno vedenje opisano tako v psihiatričnem izvidu kot s strani strokovnega osebja azilnega doma, poleg tega je tudi tolmač med zaslišanji komentiral, da je gospod v določenih delih težko razumljiv, vmes naj bi pel. V zvezi z diagnozo prof. T. T. izvedenka pojasnjuje, da je depresivna motnja stanje, ki je odvisno tudi od zunanjih stresnih okoliščin in se lahko spontano izboljša ob zmanjšanju ali prenehanju teh okoliščin. Glede na trenutno tožnikovo klinično stanje izvedenka meni, da so pri tožniku simptomi depresivne motnje spontano izzveneli do pregleda v marcu 2024, kar potrjujejo tudi navedbe strokovnega osebja azilnega doma, s katerimi je izvedenka govorila pred in po pregledu (socialna delavka navaja, da nekaj neobičajnega vedenja tožnika še obstaja, kot na primer, da spi na hodniku, vendar pa je bolj vključen v okolje).

21. Po izvedenkinem mnenju na pomanjkanje procesne sposobnosti v času osebnega razgovora 29. 1. 2024 vsaj deloma nakazujejo tudi opombe uradne osebe na zapisnik ("prosilec težko spremlja pogovor, si med osebnim razgovorom poje, se pogovarja sam s seboj in težko smiselno odgovarja na vprašanja uradne osebe; "prosilec meša namen pogovora, vmes začne razlagati o poteku službe v Italiji in težko sledi pogovoru ter formulira smiselne odgovore"). Izvedenka je pojasnila, da je opisano vedenje oziroma sodelovanje v osebnem razgovoru delno lahko posledica duševne motnje, ki jo je ugotovil prof. Pregelj. Na podlagi opravljenega razgovora s tožnikom je menila, da je na potek osebnega razgovora delno lahko vplival tudi njegov poskus prikrivanja točnih podatkov in razlogov prihoda v Slovenijo.

22. Iz nadaljnjih izvedenkinih pojasnil je v zvezi z vprašanjem sodnika, ali je običajno, da se v takih primerih ne predpiše medikamentozna terapija, razvidno, da se po strokovnih priporočilih v primeru blažje depresivne motnje oziroma tudi zmerne depresije, ne predpiše nujno zdravljenje z zdravili, ampak se poskuša osebo zdraviti s psihološkimi metodami oziroma jo določeno obdobje opazovati v smislu, da stresorji izzvenijo in se depresivna motnja posledično izboljša. Izvedenka ne pozna razlogov za odločitev prof. T. T., da se pri tožniku ne opravijo kontrolni pregledi in da se je glede na težo depresije odločil za napotitev k osebnemu zdravniku. Dodatna okoliščina, za katero je izvedenka neformalno izvedela v času obiska ambulante azilnega doma, je tudi ta, da je prof.T. T. zaključil s svojim delom psihiatra v azilnem domu.

23. Na izrecno vprašanje pooblaščenke tožene stranke, "ali menite, da bi moral imeti tožnik na osebnem razgovoru 29. 1. 2024 zakonitega zastopnika", je izvedenka odgovorila, da glede na izvid prof. T. T. z dne 25. 1. 2024 meni, da bi tožnik na tem razgovoru potreboval zakonitega zastopnika, saj to izhaja iz strokovnega mnenja prof. T. T. štiri dni pred tem razgovorom. V tako kratkem času se klinično stanje tožnika bistveno ni moglo spremeniti.

24. Izvedenka je odgovorila tudi na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, "zakaj meni, da tožnikovo obnašanje na osebnem razgovoru 29. 1. 2024 ni posledica njegove zavestne odločitve, da vzpostavi položaj, ko bi tožena stranka podvomila v njegovo procesno sposobnost, zato da bi na tak način prikril okoliščine zapustitve izvorne države". Po izvedenkini klinični oceni je bila med osebnim razgovorom konec januarja prisotna tendenca prikrivanja razlogov za prihod v Slovenijo, vendar pa je vseeno na razpolago strokovno mnenje, izdelano nekaj dni pred razgovorom, ki govori v prid prisotnosti duševne motnje v tistem času, ki je vsekakor lahko vplivala na tožnikovo mišljenje in čustvovanje ter vsebino v času osebnega pogovora, na kar kažejo tudi opombe uradne osebe. Ker izvedenka tožnika v tistem času ni osebno pregledala, se težko opredeljuje glede vpliva enega ali drugega dejavnika (depresivna motnja in poskus prikrivanja).

25. Glede na navedeno je postavljena izvedenka po presoji sodišča v celoti razčistila dejansko stanje v zvezi s tožnikovo sposobnostjo razumeti pomen upravnega postopka. Z njenim zaslišanjem je bilo namreč razjasnjeno vprašanje glede diagnosticirane depresivne motnje pri tožniku v decembru 2023 in januarju 2024 (vložitev druge prošnje za mednarodno zaščito (19. 1. 2024) in oprava osebnega razgovora (29. 1. 2024)). Izvedenka se je prepričljivo strinjala z diagnozo prof. T. T., ki je v tem času opravljal delo psihiatra v azilnem domu, pri čemer tožena stranka ni nasprotovala izvedenkini trditvi, da gre za izkušenega psihiatra z dolgoletnimi izkušnjami v azilnem domu. Nenazadnje se je na mnenje navedenega psihiatra skliceval tudi drug organ tožene stranke (Urad Vlade RS za oskrbo in integracijo migrantov (v nadaljevanju Urad)), ko je Centru za socialno delo Vič - Rudnik dne 26. 1. 2024 podal predlog za postavitev skrbnika tožniku (listina v prilogi A4 spisa), kar prav tako nakazuje na ugotovitev, da gre za verodostojnega in izkušenega psihiatra.

26. Izvedenka je diagnozo potrdila glede na tožnikovo spremenjeno vedenje, razvidno iz psihiatričnega izvida in pričevanja strokovnega osebja azilnega doma, ki mu tožena stranka ni določno nasprotovala. Posebno tožnikovo vedenje so namreč opazili tudi uslužbenci azilnega doma Vič in ga poleg sklicevanja na psihiatrični izvid prof. T. T. opisali v navedenem predlogu za postavitev skrbnika. Iz opažanj uslužbencev Urada, ki izhajajo iz navedene listine, je tako razvidno, da je tožnik od vložitve namere deloval dezodezorientirano, ne glede na to, kam je bil nastanjen, ni želel spati v sobi ter se je vedno prestavil in spal na hodniku na zložljivi postelji, kar se je nadaljevalo vse do podaje navedenega predloga, torej več kot 3 mesece po tožnikovem prihodu. Iz nadaljnjih opažanj uslužbencev je razvidno, da se tožnik čez dan večinoma zadržuje pri radiatorju na glavnem hodniku, tudi obroke večinoma je na istem mestu. Razume in govori malo angleško in italijansko, z njim so govorili tudi s prevajalcem, pri komunikaciji je vedno sodeloval in ni bil konflikten, vendar pravil glede nastanitve v sobah kljub temu ni upošteval. Osvojil ni niti drugih preprostih pravil, kot so vračanje izkaznice prosilca za azil na recepcijo in podobno. Z drugimi prosilci se pogovarja, več ljudi ga je tudi samoiniciativno povabilo v svojo sobo, kamor nikoli ni želel in z nobenim od drugih prosilcev ni uspel navezati pravega stika. Socialna služba se je s tožnikom večkrat pogovarjala, razložil je, da je predhodno že delal v Italiji, kjer je tudi njegova družina in kamor se želi vrniti, da bi naprej delal, vendar nato ni znal razložiti, kako je iz Italije prišel v Slovenijo in ali je bil vmes v kakšni drugi državi ter ali se je kdaj vrnil v Pakistan. Prevajalci, ki so z njim komunicirali, so prav tako navajali, da tožnik včasih govori zelo nepovezano in ga je zelo težko razumeti. Z njim se je pogovarjala tudi organizacija Ključ, ki se ukvarja z žrtvami trgovine z ljudmi, ki so po pogovoru dejali, da je bilo z njim zelo težko komunicirati in informativnega razgovora niso mogli uspešno opraviti, po opravljenem drugem razgovoru so potrdili, da govori zelo nepovezano in da je od njega težko pridobiti konkretne, povezane informacije. Po mnenju Urada tožnik v trenutnem stanju ne izkazuje sposobnosti, da bi lahko samostojno skrbel za svoj najboljši interes ter urejal postopke glede mednarodne zaščite. Urad ugotavlja, da je tožnik ranljiva oseba, ki potrebuje posebno oskrbo, zato podaja predlog za postavitev skrbnika za posebne potrebe in morebitno nastanitev v ustrezno institucijo.

27. Tožena stranka ni nasprotovala vsebini navedenega predloga, ki po presoji sodišča potrjuje diagnozo prof. T. T., s tem pa tudi izvedenkino mnenje (Urad izpostavlja tožnikovo dezorientiranost in na tej podlagi vzpostavljeno potrebo po posebni oskrbi tožnika). Prav tako tožena stranka ni prepričljivo nasprotovala izvedenkinemu mnenju, da so pri tožniku simptomi depresivne motnje spontano izzveneli do (izvedenkinega) pregleda v marcu 2024. To namreč potrjujejo tudi navedbe strokovnega osebja azilnega doma, s katerimi je izvedenka govorila pred in po pregledu (po izvedenkinih besedah ji je socialna delavka povedala, da pri tožniku še obstaja neobičajno vedenje (spi na hodniku), sicer pa je bolj vključen v okolje). Poleg tega je izvedenka glede depresivne motnje, kot je bila diagnosticirana pri tožniku, prepričljivo pojasnila, da gre za stanje, ki je odvisno tudi od zunanjih stresnih okoliščin in se lahko spontano izboljša ob zmanjšanju ali prenehanju teh okoliščin. To logično pomeni, da se je tožnikovo stanje lahko izboljšalo po opravi osebnega razgovora, ko ni bil izpostavljen pritisku v zvezi z navajanjem razlogov za priznanje mednarodne zaščite.

28. Sodišče se strinja z logičnim in življenjskim izvedenkinim mnenjem, da na pomanjkanje procesne sposobnosti v času osebnega razgovora 29. 1. 2024 vsaj deloma nakazujejo tudi opombe uradne osebe na zapisnik ("prosilec težko spremlja pogovor, si med osebnim razgovorom poje, se pogovarja sam s seboj in težko smiselno odgovarja na vprašanja uradne osebe; "prosilec meša namen pogovora, vmes začne razlagati o poteku službe v Italiji in težko sledi pogovoru ter formulira smiselne odgovore"). Poleg tega je izvedenka prepričljivo odgovorila tudi na pripombe tožene stranke, da diagnosticirana motnja tožnika ni v veliki meri ovirala v vsakdanjem življenju, ker se psihiater ni odločil za medikamentozno terapijo. Pojasnila je namreč, da po strokovnih priporočilih v primeru blažje depresivne motnje oziroma zmerne depresije ni nujno zdravljenje z zdravili, ampak se poskuša osebo zdraviti s psihološkimi metodami oziroma jo določeno obdobje opazovati v smislu, da stresorji izzvenijo in se posledično depresivna motnja izboljša. Izvedenka sicer ne pozna razlogov za odločitev prof. T. T., da pri tožniku ne opravil kontrolnih pregledov, ampak ga je v zvezi s tem napotil k osebnemu zdravniku. Vendar pa je prepričljiva in življenjska njena obrazložitev, da je navedena odločitev lahko tudi posledica prenehanja dela prof. T. T. v azilnem domu, čemur tožena stranka ni nasprotovala. Ob takih okoliščinah, ko navedeni psihiater svojega dela v azilnem domu ne opravlja več, je po presoji sodišča jasno, da ni mogel opraviti niti kontrolnega pregleda tožnika.

29. Sodišče še pripominja, da je navedeno izvedenko postavilo že v več postopkih (na primer v zadevah I U 194/2021, I U 1466/2021 in I U 553/2023), v katerih je izvid in mnenje prav tako izdelala skrbno in v skladu s pravili stroke.

30. Ob takih okoliščinah pogoji za imenovanje novega izvedenca skladno s 254. členom ZPP niso bili izpolnjeni. Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa tudi ni razlog za postavitev novega izvedenca.3 Ker sodišče v izvedenskem mnenju ni zaznalo nepravilnosti, je treba šteti, da je bil tožnik zaradi psihične motnje procesno nesposoben v času upravnega postopka, v katerem je tožena stranka odločala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito.

31. Ugotovitve izvedenke psihiatrične stroke, ki so podkrepljene s psihiatričnim mnenjem prof. T. T. in vsebino predloga Urada z dne 26. 1. 2024, po presoji sodišča potrjujejo tožnikove navedbe, da ni razumel pomena upravnega postopka pred toženo stranko. Bil je torej procesno nesposoben in kot tak ni mogel biti stranka, zato tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti iz 153.4 oziroma 51.5 člena ZUP.6 Na presojo sodišča, da tožnik v postopku pred toženo stranko ni bil procesno sposoben, torej, še posebej glede na navedene opombe uradne osebe na zapisniku z dne 29. 1. 2024, ne morejo vplivati navedbe tožene stranke, (1) da so bili tožnikovi odgovori v upravnem postopku smiselni in povezani ter da je sledil vprašanjem, (2) da nikoli ni izpostavil, da česa ne razume in (3) da je tožnik pritrdil, da se dobro počuti.

32. Če je kot stranka nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka, se to v skladu z drugo točko drugega odstavka 237. člena ZUP v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Ker tožnik v času postopka pred toženo stranko ni bil procesno sposoben in tako ni mogel biti stranka, zakoniti oziroma začasni zastopnik pa mu v upravnem postopku ni bil postavljen, je izpodbijana odločba nezakonita.

33. Glede na navedeno je sodišče v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala zaradi odprave navedene procesne kršitve ponovno opraviti po zakonu obvezna procesna dejanja.

**K II. točki izreka:**

34. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

35. Iz prvega odstavka 32. člena ZUS-1 je razvidno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. 36. V obravnavani zadevi gre za presojo odločbe pristojnega organa, s katero je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena v pospešenem postopku (peta alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). V tem primeru pa tožba zadrži izvršitev odločbe (tretji odstavek 70. člena ZMZ-1), ki bo glede na navedeno učinkovala šele po pravnomočnosti.

37. Glede na navedeno je sodišče tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj zanjo ne izkazuje pravnega interesa.

1 Sodba Vrhovnega sodišče II Ips 687/2009 z dne 24. 5. 2012 (8. točka obrazložitve). 2 Glej ugotovitve na 5. strani izvedenskega mnenja. 3 Tako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi II Ips 393/2008 z dne 30. 6. 2011. 4 V skladu s to določbo je dolžan upravni organ v primeru, če stranka izgubi poslovno sposobnost, pa v postopku nima pooblaščenca in se ji ne postavi začasnega zastopnika, postopek prekiniti dokler stranka nima zakonitega zastopnika (druga alineja prvega in druga alineja drugega odstavka 153. člena ZUP). 5 Prvi stavek prvega odstavka 51. člena ZUP ureja položaj, ko procesno nesposobna stranka nima zakonitega zastopnika ali je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca. V tem primeru ji postavi organ, ki vodi postopek, začasnega zastopnika, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek. 6 S tem povezano dolžnostno ravnanje tožene stranke določa tudi Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca. Iz njegove 208. točke je namreč razvidno, da mora izpraševalec, ko gre za duševne ali vedenjske motnje, ki ovirajo izpraševanje, pridobiti mnenje izvedenca medicinske stroke.