Jedro

Ugotovitvam tožene stranke glede višine lastnega dohodka tožnik v tožbi ne nasprotuje, ugovarja le, da tožena stranka ni upoštevala, da mora za najemnino za stanovanje plačevati po 300 EUR, kar mu zmanjšuje finančna sredstva. Sodišče tožniku glede tega pojasnjuje, da navedeni tožbeni ugovori za odločitev v zadevi niso relevantni, saj na ugotovljeno višino dohodkov prosilca ne vplivajo izdatki, ki jih ima prosilec za poravnavanje tekočih obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 1238/2013 z dne 4. 10. 2013 je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani odločil, da se prošnja tožnika za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot oprostitev plačila predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v postopku osebnega stečaja, zavrne.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik dne 8. 4. 2013 na Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju Organ za BPP) vložil prošnjo za dodelitev BPP s prilogami. Slednji je nato, skladno s 33. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pridobil še dodatne podatke.

Organ za BPP se nato sklicuje na 10. člen ZBPP, po katerem so med drugim do BPP upravičeni tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sklicuje se še na 11. člen ZBPP, skladno s katerim se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavlja finančni položaj prosilca in drugi z zakonom določeni pogoji (redna brezplačna pravna pomoč). Skladno z 12. členom ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke, dohodke in prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Do BPP je upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka, oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Po določbi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (v nadaljnjem besedilu: minimalni dohodek).

Organ za BPP nato navaja listine in podatke, v katere je vpogledal, in ugotavlja, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred mesecem od vložitve prošnje, to je od januarja do marca 2013, skupno 1.785,72 EUR, kar obsega neto plače tožnika. Tožnik je glede na drugi odstavek 23. člena ZBPP samska oseba. Ker po navedenem znaša povprečni mesečni dohodek tožnika 595,24 EUR, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (ta trenutno znaša 265,22 EUR, 2-kratnik pa 530,44 EUR), njegovi dohodki izključujejo pravico do BPP. Na podlagi navedenega organ za BPP ugotavlja, da prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V njej navaja, da je povprečna višina njegovega dohodka za obdobje zadnjih treh mesecev pred mesecem vložitve vloge res znašala 595,24 EUR mesečno, vendar pa pri odločitvi niso bili upoštevani odhodki tožeče stranke v višini 300,00 EUR mesečno, kolikor znaša njegova mesečna obveznost za plačilo najemnine. Ta odhodek je redna mesečna obveznost, ki je nujna za preživetje in mu zmanjšuje denarna sredstva, ki bi jih lahko namenil za plačilo predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka v postopku osebnega stečaja. Ob upoštevanju navedenega odhodka dohodki tožeče stranke ne bi presegli zakonskega cenzusa za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato bi njegovi prošnji sodišče moralo ugoditi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita in ima oporo v predpisih, ki jih v njej navaja tožena stranka. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče se zato nanjo sklicuje in razlogov ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede na tožbene ugovore pa še dodaja: Po določbah ZBPP se BPP lahko dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Ti pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosi za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da so do BPP upravičene osebe, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogli stroškov sodnega postopka oziroma nudenja pravne pomoči. Pri tem pa se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka je v času odločanja znašal 530,44 EUR (dvakrat po 265,22 EUR). Zakonodajalec je torej finančni kriterij do upravičenja do BPP omejil z višino minimalnega dohodka. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi BPP vezana tako organ za brezplačno pravno pomoč, kot tudi sodišče. Glede na višino prejemkov tožnika iz naslova plače, ki je znašala 595,24 EUR mesečno, je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za odobritev BPP, zato je utemeljeno zavrnila njegovo prošnjo.

Ugotovitvam tožene stranke glede višine lastnega dohodka tožnik v tožbi ne nasprotuje, ugovarja le, da tožena stranka ni upoštevala, da mora za najemnino za stanovanje plačevati po 300 EUR, kar mu zmanjšuje finančna sredstva. Sodišče tožniku glede tega pojasnjuje, da navedeni tožbeni ugovori za odločitev v zadevi niso relevantni, saj na ugotovljeno višino dohodkov prosilca ne vplivajo izdatki, ki jih ima prosilec za poravnavanje tekočih obveznosti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti in je tako izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.