Jedro

Obdolžencu se očita, da je oškodovancu skušal odvzeti življenje tudi zaradi ljubosumnosti, torej iz dveh med seboj ločenih nagibov. Noben od njiju, ne maščevalnost in ne ljubosumnost, pa po teži ni enakovreden kvalifikatornim izvršitvenim oblikam kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1. Zato ju je mogoče upoštevati le kot okoliščini, pomembni pri odmeri kazni, ni pa ju mogoče uvrstiti med "druge nizkotne nagibe". Z izrekom prvostopne sodbe po obrazloženem kazenski zakon ni bil prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP), temveč v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Opis kaznivega dejanja vsebuje namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbama zagovornice in zagovornika obdolženega A.A. in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje:

I. Spremeni v odločbi o krivdi in pravni opredelitvi ter v odločbi o kazenski sankciji za dejanje pod točko I. izreka prvostopne sodbe tako, da se obdolženi spozna za krivega: „da je dne 13. 3. 2017 v M. in H., na parkirišču pred bivšo trgovino L. na M. cesti 63, v H., na avtocesti št. A1 in na cesti rezervirani za motorna vozila št. 430, na relaciji med H. in M., zaradi ljubosumnosti in maščevanja poskušal vzeti življenje D.G. na ta način, da je s strelnim orožjem - polatvomatsko pištolo kalibra 9x19 mm, proizvajalca Steyr ali FEG, večkrat ustrelil proti njemu, ko se je nahajal v osebnem avtomobilu Audi A6, z registrsko označbo MB, pri čemer je prvič streljal nanj na parkirišču pred bivšo trgovino L. in ga nato z avtomobilom BMW 640d z registrsko označbo A zasledoval, vse dokler G. ni zapeljal na parkirišče PP Y, po odhodu iz PP pa ga je z avtomobilom Škoda Octavia z registrsko označbo KP ponovno zasledoval ter prehitel za semaforiziranim križiščem za R. in pred Bencinskim servisom P., kjer je ustavil avtomobil preko ceste in mu tako zaprl pot, da je moral ustaviti, nato pa je izstopil in najmanj dvakrat ustrelil proti njemu, pri čemer je zadel pokrov motorja in prednji levi žaromet avtomobila, saj je G. sunkovito zapeljal vzvratno do križišča za R., kjer je obrnil in odpeljal proti centru M., potem pa ga je ponovno z avtomobilom zasledoval in v bližini trgovine H.N. v B. skozi odprto okno še vsaj dvakrat ustrelil proti G., ki ga je pri tem skozi vrata prtljažnika ter naslonjali zadnjega in voznikovega sedeža en naboj zadel v hrbet in mu prizadejal udarnino z odrgnino v ledvenem predelu, je torej naklepno kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, ker mu je G. z vozilom zbežal in se uspel zateči najprej na PP X, nato pa še na PP Y, s čemer je storil kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika in se mu zanj po prvem odstavku 115. člena in po drugem odstavku 34. člena Kazenskega zakonika določi kazen 8 (osem) let zapora.

Po prvem odstavku 56. člena Kazenskega zakonika se v določeno kazen zapora všteje čas, prestan v priporu, to je od dne 13. 3. 2017 od 23.40 ure dalje.

II. Razveljavi v odločbah o krivdi in določeni kazni za dejanje iz točke II. prvostopnega izreka in v odločbah o izreku enotne kazni, o stroških postopka in o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca D.G. ter se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 11688/2017 z dne 29. 10. 2018 pod točko I. izreka obdolženega A.A. spoznalo za krivega storitve dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členom KZ-1, pod točko II. izreka pa storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je po 4. točki 116. člena v zvezi z drugim odstavkom 34. člena KZ-1 in v zvezi s prvo alinejo 50. člena KZ-1 ter 1. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 določilo kazen 10 let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 314. člena KZ-1 kazen 1 leto in 6 mesecev zapora. Zatem mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen 11 let zapora in v to kazen po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas, prestan v priporu, od dne 13. 3. 2017 do 23.40 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki pooblaščene zagovornice, odvetnice T.K. (za čas obstoječnosti pooblastilnega razmerja od dne 15. 3. 2017 dalje) in nagrada ter potrebni izdatki pooblaščenega zagovornika, odvetnika A.P. (za čas obstoječnosti pooblastilnega razmerja od dne 26. 4. 2017 do preklica dne 15. 5. 2017), bremenijo zastopanega, med tem ko bo o stroških pooblaščenca odvetnika oškodovanega D.G., Odvetniške pisane Ž. d.o.o. iz M., odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.817,15 EUR iz naslova premoženjskega oškodovanja ter v višini 30.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo, napotilo na pot pravde.

2. Zoper to sodbo sta se pritožila obdolženčeva zagovornica in zagovornik, na njuni pritožbi pa je podal odgovor višji državni tožilec.

3. Zagovornica se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale ali bi mogle vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), kršitev kazenskega zakona in zaradi zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni v smislu pritožbenih navedb ter izda oprostilno sodbo, podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne v sojenje pred spremenjenim senatom.

4. Zagovornik pa vlaga pritožbo zaradi kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, iz previdnosti pa tudi zaradi izrečene odločbe o kazenski sankciji. Tudi on predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne drugemu sodniku prve stopnje v novo odločanje.

5. V odgovoru na pritožbi višji državni tožilec podaja mnenje, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, dejansko stanje pa je pravilno in popolno ugotovilo in obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6. Ker sta zagovornica in zagovornik v pritožbah predlagala, da se njiju in obdolženca obvesti o seji pritožbenega senata, je pritožbeno sodišče sejo opravilo po določbi prvega odstavka 378. člena ZKP, v navzočnosti obdolženca, zagovornice in zagovornika ter višjega državnega tožilca.

K izreku pod točko I.:

7. Pritožbi uvodoma zatrjujeta, da pri dejanju iz točke I. izreka prvostopne sodbe niso opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in je zato sodišče prve stopnje, ki je obdolženca spoznalo za krivega za to kaznivo dejanje, prekršilo kazenski zakon po 1. točki 372. člena ZKP. Dejanje, za katerega se obdolženec preganja, namreč ni kaznivo dejanje.

8. Zagovornik v opisu pogreša navedbo konkretnih okoliščin, iz katerih izhaja usmerjenost obdolženčevega ravnanja in posledično njegovega naklepa v odvzem življenja oškodovancu. V opisu je sicer navedeno, da je oškodovancu poskušal odvzeti življenje, vendar gre pri tem zgolj za prepis abstraktnega zakonskega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in ne za časovno in prostorsko konkretizirano ravnanje obdolženca. Glede tega je v opisu navedeno le, da naj bi obdolženec „večkrat ustrelil proti oškodovancu“. Takšen pavšalen in nenatančen opis pa ne ustreza konkretizaciji poskusa odvzema življenja. Streljanje proti posamezniku namreč nujno ne pomeni poskusa odvzema življenja in je lahko del izvršitvenega ravnanja zelo različnih kaznivih dejanj, pri čemer ni nujno, da gre za kaznivo dejanje zoper življenje. Zaradi načela pravne varnosti iz 2. člena Ustave in načela zakonitosti iz 28. člena Ustave mora biti dejanje v obtožnici in v izreku sodbe opisano dovolj jasno in določno, da je razmejeno do drugih kaznivih dejanj. V konkretnem primeru mora biti usmerjenost ravnanja v odvzem življenja opisana na način, da ni nobenega dvoma o tem, da je storilec s svojim ravnanjem želel oškodovancu odvzeti življenje, npr. s konkretnim načinom uporabe orožja, ciljnimi predeli telesa in morebitnimi eksplicitnimi grožnjami ob uporabi orožja1. Dejanje iz točke I. izreka izpodbijane sodbe takšne konkretizacije ne vsebuje. Opis bi ob ustrezni dopolnitvi lahko izpolnjeval kvečjemu zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po 135. členu KZ-1 in mnogih drugih. Zato bi sodišče prve stopnje obdolženca moralo oprostiti obtožbe po 1. točki 358. člena ZKP.

9. Zagovornica zatrjuje enako kot zagovornik. Pri tem izpostavlja, da v opisu navedeno sledenje oškodovancu s strani obdolženega in streljanje, predstavlja zgolj objektivno dejstvo, opisan način izvršitve dejanja pa ne zadošča za pravno kvalifikacijo dejanja po 4. točki 116. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zato nekritično sledilo obtožbi in kršilo kazenski zakon.

10. Pritožbi sta si edini tudi v zatrjevanju, da je v opisu dejanja v točki I. izreka napadene sodbe očitek nizkotnih nagibov kot kvalifikatoren znak kaznivega dejanja po 4. točki 116. člena KZ-1 zapisan zgolj na abstraktni ravni, z ničemer pa ni konkretiziran. Navedba, da je obdolženi dejanje storil „iz nizkotnih nagibov, zlasti zaradi ljubosumnosti in maščevanja“, brez opisa konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi to kvalifikatorno okoliščino kakorkoli opredeljevale, po pritožbah ne zadošča. Vsakega maščevanja, ki nima znakov brezobzirnosti, ni dopustno subsumirati kot druge nizkotne nagibe, kar izhaja tudi iz sodne prakse.2

11. Pritožbi imata le delno prav. Utemeljeni sta v zatrjevanju, da v opisu dejanja iz točke I. prvostopnega krivdnega izreka niso navedene takšne konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale normativni znak kaznivega dejanja iz 4. točke 116. člena KZ-1, „iz drugih nizkotnih nagibov“, zaradi česar dejanja obdolženca ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje poskusa umora, v preostalem pa ne.

12. Pritožbama je pritrditi, da maščevanje, ki ni brezobzirno, ne pomeni kvalifikatornega znaka navedenega kaznivega dejanja. Nizkotnost maščevanja je namreč po sprejeti sodni praksi (odločbe, ki jih navajata pritožbi), kot izvršitveni način potrebno razlagati restriktivno, tako da zajema samo tiste primere, ki so po vsebini in intenzivnosti enakovredni brezobzirnemu maščevanju. Kaznivo dejanje iz 4. točke 116. člena KZ-1 je mogoče storiti na več alternativnih kvalificiranih načinov in sicer tako, da storilec komu odvzame življenje „iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevana ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov“. Navedena zakonska dikcija ne dopušča razlage, da maščevanje, ki po vsebini ni enakovredno brezobzirnemu maščevanju ali morilski sli, koristoljubnosti ali težnji po prikritju ali izvršitvi kakšnega drugega kaznivega dejanja, zadosti pojmu nizkotnih nagibov. Da bi ga bilo šteti za enakovrednega je potrebno, da je v opisu konkretizirano z navedbo dodatnih okoliščin, ki ga prikazujejo kot nizkotnega, pri tem pa ne gre za katerega od nagibov, ki so pokriti s pojmom koristoljubnosti, omogočitve ali prikritja drugega kaznivega dejanja ali brezobzirnega maščevanja. Med nizkotne nagibe štejemo npr. umore zaradi nematerialne koristi, mržnje, zlobe, seksualnih pobud, težnje po napredovanju, izmikanje obveznosti itd. Vsakega maščevanja (ki nima znakov brezobzirnosti) zato ni dopustno subsumirati pod „druge nizkotne nagibe“.

13. Obdolžencu se očita, da je oškodovancu skušal odvzeti življenje tudi zaradi ljubosumnosti, torej iz dveh med seboj ločenih nagibov. Noben od njiju, ne maščevalnost in ne ljubosumnost, pa po teži ni enakovreden kvalifikatornim izvršitvenim oblikam kaznivega dejanja umora po 4. točki 116. člena KZ-1. Zato ju je mogoče upoštevati le kot okoliščini, pomembni pri odmeri kazni, ni pa ju mogoče uvrstiti med „druge nizkotne nagibe“.

14. Pritožbi sta torej utemeljeni v delu, ko zatrjujeta, da opis kaznivega dejanja iz točke I. prvostopnega krivdnega izreka nima znakov kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena KZ-1. Preostale pritožbene trditve, s katerimi še razlagata pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, pa niso utemeljene.

15. To velja za pritožbeno zatrjevanje, da iz opisa dejanja ni jasno razviden namen obdolženca, da odvzame življenje oškodovancu in da je njegovo v opisu dejanja navedeno ravnanje mogoče subsumirati le pod zakonski opis katerega od drugih, milejših kaznivih dejanj, npr. nasilništva po členu 296 KZ-1 (zagovornica), ali grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1 (zagovornik) in bi zato sodišče prve stopnje moralo obdolženca oprostiti obtožbe po določbi 1. točke 358. člena ZKP. Dejanje obdolženca ima vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. V opisu so navedeni in konkretizirani vsi zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Obdolžencu se očita, da je poskusil odvzeti življenje D.G. na ta način, da je s strelnim orožjem - polavtomatsko pištolo kalibra 9x19 mm proizvajalca Steyr ali FEG večkrat ustrelil proti njemu, ko se je ta nahajal v osebnem avtomobilu, pri čemer je nanj streljal na treh različnih krajih in sprožil skupno najmanj pet strelov, od katerih je en naboj, ki je šel skozi vrata prtljažnika ter naslonjali zadnjega in voznikovega sedeža oškodovanca zadel v hrbet in mu prizadejal udarnino z odrgnino v ledvenem predelu, torej je obdolženec to kaznivo dejanje začel, pa ga ni dokončal, ker mu je oškodovanec z vozilom zbežal in se uspel zateči najprej na PP Y, nato pa na PP X. 16. Z izrekom prvostopne sodbe po obrazloženem kazenski zakon ni bil prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP), temveč v vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti. Opis kaznivega dejanja vsebuje namreč vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1. Zato je pritožbeno sodišče ob pritrditvi pritožbama, da obdolžencu z obtožbo očitano dejanje nima zakonskih znakov kaznivega dejanja poskusa umora po 4. točki 116. člena v zvezi s členom 34 KZ-1 in ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), ob ugotovitvi, da ima dejanje obdolženca zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, odločilo, kot je razvidno iz točke I. izreka te odločbe.

17. Opis kaznivega dejanja, kot je povzet v navedeni točki izreka odločbe višjega sodišča, v celoti ustreza konkretizaciji poskusa odvzema življenja in je dovolj jasen ter določen, da je v njem razbrati vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s členom 34 KZ-1. 18. Pritožbi, ki se sklicujeta na načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave in na načelo zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave ter zatrjujeta, da opisano dejanje ni dovolj jasno in določno konkretizirano, da bi ga bilo mogoče razmejiti od drugih kaznivih dejanj, nimata prav. Obdolžencu se v opisu ne očita kakršnakoli uporaba strelnega orožja, temveč, da je s polavtomatsko pištolo kalibra 9x19 mm vsaj petkrat ustrelil proti oškodovancu, ko se je ta nahajal v osebnem avtomobilu, kar je storil z namenom, da oškodovancu odvzame življenje. Pri tem so štirje streli zadeli osebni avto, eden od njih pa tudi oškodovanca, ko je naboj, izstreljen iz polavtomatskega orožja obdolženca, skozi vrata prtljažnika ter skozi naslonjali zadnjega in voznikovega sedeža zadel oškodovanca v hrbet in mu prizadejal udarnino in odrgnino v ledvenem predelu. Obdolženec pa je proti oškodovancu streljal in mu poskušal odvzeti življenje zaradi ljubosumnosti in maščevanja, vendar mu to ni uspelo, ker se je oškodovanec z vozilom uspel zateči na policijski postaji, navedeni v opisu kaznivega dejanja. Tak opis obdolženčevo dejanje jasno razmejuje od drugih kaznivih dejanj. Zato so vse s tem povezane v obeh pritožbah zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave ter 6. člena EKČP, neutemeljene.

19. Zagovornica z navedbami, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z listinami in dokazi v spisu in je zato nepravilna, ob tem pa še nejasna in neobrazložena, kar predstavlja kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 6. člena EKČP in kršitev z Ustavo zajamčenih pravic obdolženca do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic, do nepristranskega sojenja, do pravnega sredstva, do pravnih jamstev v kazenskem postopku ter kršitev načela zakonitosti v kazenskem postopku in domneve nedolžnosti (14,., 22., 23., 25., 29. in 28. člen Ustave) in navedbami da tožilstvo svojih očitkov v smeri suma storitve kaznivega dejanja ni niti pravilno opisalo, niti obrazložilo, niti dokazalo, vse priče, ki jih je predlagalo in vsi posnetki kamer, na katere se je sklicevalo ter vsa izvedeniška mnenja, ki so bila pribavljena, pa so zgolj potrdila zagovor obdolženega, da je sicer streljal proti avtomobilu oškodovanca, ne pa tudi v oškodovanca z namenom, da mu odvzame življenje, čeprav je to možnost imel, pa tega ni storil, graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, pri tem pa izhaja iz lastne ocene izvedenskih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, z ničemer pa ne izkaže v pritožbi zatrjevanih kršitev. Nobene od njih ne utemelji na način, ki bi dokazoval njen obstoj. Na te pritožbene navedbe, ki se po vsebini nanašajo na dokazne sklepe in zaključke sodišča prve stopnje in s tem na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, bo zato odgovorjeno v nadaljevanju te odločbe.

20. Zagovornica sodišču prve stopnje očita tudi, da je dejanske ugotovitve oprlo na uradne zaznamke policije, ki niso dokaz in se zato nanje sodbo ne sme opreti. Navaja, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe nanje sklicuje zaradi pomanjkanja dokazov, ki bi utemeljevali krivdo obdolženca. V pritožbi poudarja, da kazenskega in posebej dokaznega postopka sploh ne bi potrebovali, če bi lahko uradni zaznamki policije in kazenska ovadba zadoščali za obsodbo. Z navedenim očitno meri na obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana med drugim tudi takrat, ko se sodba opira na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. V zvezi s tem zatrjuje tudi, da z uradnimi zaznamki na glavni obravnavi ni bil izveden prav noben dokaz in je zato podana kršitev iz prvega odstavka 355. člena ZKP in posledično temu kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornica pa nima prav. To bo obrazloženo v nadaljevanju te pritožbe v točki 30. 21. Obe pritožbi zatrjujeta, da je bila obdolžencu kršena pravica do nepristranskega sojenja, ker je sodnica ob razglasitvi sodbe in njeni obrazložitvi povedala, da „v življenju še ni s takšno težavo prebrala izreka sodbe kot danes“, da ji je „iskreno žal za obdolženca in njegovo družino“ in da bi želela, da bi obdolženec „priznal v formalno pravilni obliki“, saj bi mu tako „lahko izrekla kazen tri leta zapora“ (zagovornik, ki se sklicuje pri tem na vsebino člankov v dnevnikih V. in R. z dne 29. 10. 2018, ker sam ni bil navzoč na razglasitvi sodbe), oziroma, da bi „sodišče zelo rado, a ni moglo obtoženega obsoditi na manj kot 10 let, ker dejanja trmasto ni priznal v predpisani obliki“ (zagovornica). Navedeni komentarji so po pritožnikih nedopustni in nezdružljivi z načelom nepristranskega sojenja in iz njih jasno izhaja, da je sodnica obdolžencu izrekla kazen, za katero ni prepričana, da je sorazmerna in da ustreza očitanemu dejanju ter krivdi obdolženca. Oba pritožnika navajata, da je pravica do nepristranskega sojenja bistven element pravice do poštenega postopka iz 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP, zato ne smejo biti podane kakršnekoli okoliščine, ki bi vzbujale dvom v nepristranskost sojenja ali zaradi katerih bi bil okrnjen že videz nepristranskega sojenja, ter se pri tem sklicujeta na subjektivni in objektivni vidik nepristranskosti, kot je opredeljen v odločbah Ustavnega sodišča3. Zaradi navedenih komentarjev prvostopne sodnice je bilo po pritožbi zagovornice grobo kršeno načelo zakonitosti, pravičnega in nepristranskega sojenja, načelo in dubio pro reo ter kršena domneva nedolžnosti od samega začetka kazenskega postopka dalje.

22. Pritožbi tudi glede tega nimata prav. Pritožbeno sodišče v podatkih kazenskega spisa ni našlo prav ničesar, kar bi vzbudilo dvom o nepristranskosti prvostopnega sodišča. Tak dvom pritožbi opirata zgolj na ravnanje razpravljajoče sodnice po razglasitvi sodbe, ne pa njeno postopanje v fazi sojenja. Jasno navajata, da se je ta dvom porodil ob komentarjih predsednice prvostopnega senata, s katerimi je obrazložila, ne krivdo obdolženca, temveč višino kazni, ki jo je določila za kaznivo dejanje, navedeno v točki I. izreka prvostopne sodbe. Pri tem je očitno imela v mislih zakonsko ureditev v zvezi z dopustnimi mejami omilitve kazni po 51. členu KZ-1, kjer je v drugem odstavku določeno, da storilcu, ki po zakonu, ki ureja kazenski postopek, prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem, sodišče kazen lahko omili v mejah, navedenih v točkah 1. do 4. navedene zakonske določbe, pri čemer je v točki 1. določeno, da v primeru, če je za kaznivo dejanje kot najnižja kazen predpisanih 10 let ali več let zapora, jo sme omiliti do 3. let zapora. Tako zakonsko ureditev zagovornik v pritožbi (točka III. pritožbe) ocenjuje za neustavno, ker je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, načelom enakih pravic iz 22. člena Ustave, načelom krivdne kazenske odgovornosti iz 27. člena Ustave, pravice do sodnega varstva in poštenega postopka iz 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Pri tem izraža prepričanje, da bi sodišče prve stopnje moralo v skladu s 156. členom Ustave prekiniti kazenski postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem RS.

23. Komentar predsednice senata, v kolikor je bil podan na v pritožbah obrazložen način, po presoji pritožbenega sodišča ne kaže na nenaklonjenost obdolžencu in s tem izkazuje morebitni dvom v nepristranskost sodišča prve stopnje. Z njim predsednica senata ni v škodo obdolženca kršila prav nobeno od načel kazenskega postopka, ki jih v pritožbi navaja zagovornica (načelo zakonitosti, pravičnega in nepristranskega sojenja, načelo in dubio pro reo), kakor tudi ni z njim bila kršena domneva nedolžnosti že od samega začetka tega kazenskega postopka dalje, kot to prav tako zatrjuje zagovornica. Kaže zgolj na osebno stisko predsednice senata ob razglasitvi sodbe, za katero je prepričana, da je zakonita in pravilna ter je izrečena v okviru zakonsko dopustnih možnosti za dejanje, za katero je obdolženca spoznala za krivega.

24. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ob upoštevanju pritožb obeh pritožnikov in tudi po uradni dolžnosti poseglo v opis kaznivega dejanja in iz njega izpustilo nekonkretiziran abstraktni zakonski znak poskusa kaznivega dejanja umora „iz nizkotnih nagibov“ in z njim povezano navedbo, da je obdolženec „poskušal umoriti D.G.“, dejanje obdolženca pa pravno okvalificiralo kot kaznivo dejanje poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1, se kot brezpredmetna pokažejo tudi pritožbena izvajanja zagovornika, v katerih zatrjuje neustavno ureditev omilitve kazni v določbi 51. člena KZ-1 za primer podanega priznanja krivde obdolženca, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu ali krivdo prizna v sporazumu z državnim tožilcem.

25. Po stališču zagovornice je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker poskus kaznivega dejanja ni tako natančno opisan, da bi bilo nedvomno jasno, da je obdolženec s svojim ravnanjem (streljanjem), oškodovancu hotel odvzeti življenje. Po pritožbi bi bilo možno, da je hotel oškodovanca npr. le poškodovati, mu narediti škodo na vozilu ali pa ga zgolj prestrašiti. Zatrjevana kršitev ni podana, in to iz razlogov, ki so obrazloženi v točkah 16 in 17 te odločbe.

26. Po zagovornici je izrek napadene sodbe nerazumljiv tudi zato, ker iz njega ni razvidno, skozi katero okno bi naj obdolženi streljal, ali skozi okno svojega avtomobila ali skozi okno oškodovančevega vozila. To po pritožbi ni razvidno niti iz razlogov napadene sodbe. Pri tem tudi ni jasno, zakaj je sodišče prve stopnje v opis dejanja povzelo navedbo „vsaj dvakrat“, ko pa je iz vseh dokazov v spisu razvidno, da je obdolženec streljal le dvakrat. 27. Z navedenim zagovornica meri na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar ta kršitev ni podana. Niti v razlogih niti v izreku sodbe ni navedeno, da bi obdolženi ustrelil skozi okno oškodovančevega vozila. Opis, da je v B. skozi odprto okno vsaj dvakrat ustrelil je povsem jasen in temelji na izvedenih dokazih, iz katerih izhaja, da je s streli skozi okno vozila zadel v zadnji del oškodovančevega osebnega avtomobila, pri čemer je en naboj na poti skozi vrata prtljažnika ter naslonjali zadnjega in voznikovega sedeža zadel v ledveni predel oškodovanca ter mu prizadejal udarnino z odrgnino. Streljal je torej skozi okno svojega vozila. Besedi „najmanj dvakrat“ pa je razumeti v kontekstu izjave M.B., ki je med 21. in 22. uro slišal tri zaporedne strele v par sekundah (list. št. 387). Navedena okoliščina ne sodi med odločilne okoliščine, torej take, na podlagi katere bi bilo sklepati na obstoj katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja, zato za pravilnost in jasnost opisa kaznivega dejanja tudi ni odločilna.

28. Zagovornica v pritožbi sodišču prve stopnje očita, da je izhajalo iz domneve krivde obdolženca ter s tem kršilo domnevno nedolžnosti in iz nje izhajajoče načelo in dubio pro reo, posledično pa kršilo še pravico do obrambe. Kljub temu, da določeno dejstvo ni bilo dokazano z gotovostjo oziroma sta obstajali vsaj dve možnosti, ena v prid obdolžencu, druga pa njemu v škodo, je vedno zmotno štelo za obdolženca neugodno varianto za dokazano ter ga obsodilo, pri tem pa nepravilno ugotovilo dejstva in napravilo napačne zaključke glede medsebojnih odnosov med obdolžencem in njegovo partnerko T.B., odnosov med oškodovancem in T.B. in odnosov med oškodovancem ter obdolžencem. Ni namreč upoštevalo izpovedb zaslišanih prič, ampak je svojo odločitev oprlo zgolj na uradne zaznamke policije in na zaslišanje policistov, ki so zadevo obravnavali v predkazenskem postopku ter pri tem storili številne nepopravljive in nenadomestljive napake na škodo obdolženega ter s tem onemogočili dokazovanje dejstev, ki so mu v korist. Niso namreč zavarovali vseh pravno relevantnih dokazov, telefonov, posnetkov vseh kamer, kjer sta se gibala obdolženec in oškodovanec, založili ali pa izgubili so fotografijo oškodovanca posneto po dogodku, oškodovančev telefon pa zasegli šele naslednjega dne in povzročili kontaminacijo tega dokaza. Razen tega so od oškodovanca prevzeli naboj, za katerega se še vedno ne ve, od kod izhaja, s sklepanji pa očitno želeli nadomestiti navedene pomanjkljivosti.

29. S temi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je sodbo oprlo zgolj na dokaze, izvedene na glavni obravnavah in katere našteva v točkah 20 in 21 obrazložitve prvostopne sodbe. Med drugim je prebralo tudi številna listinska dokazila in med njimi posamezne uradne zaznamke o ugotovljenih dejstvih, in sicer v zvezi z iskanjem odvrženega strelnega orožja SKP PU M. z dne 15. 3. 2017 (list. št. 305), o klicu anonimne osebe na OKC (list. št. 307), o informaciji anonimne osebe z dne 20. 3. 2017 (list. št. 308), o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z zavarovanjem in preiskavo elektronske naprave - mobilnega telefona Apple Iphone z dne 24. 3. 2017 (list. št. 324 in 325) ter uradni zaznamek SKP PU M. z dne 21. 3. 2017 (list. št. 314). Pri navedenih uradnih zaznamkih ne gre za zaznamke o izjavah oseb, ki so jih podale v predkazenskem postopku, temveč za dokumentiranje posameznih dejstev in okoliščin iz faze predkazenskega postopka.

30. Ti listinski dokazi so bili, kot je že obrazloženo, izvedeni na glavni obravnavi in stranke so imele možnost nanje podati pripombe. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe povzema le vsebino tistih, s katerim so dokumentirana določena dejstva, kot npr. vsebina 8 SMS sporočil poslanih iz GSM tel. št. 040 391-995 na telefon oškodovanca dne 13. 3. 2017 med 21:31:33 in 21:45:32 uro, torej v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje navedeno v točki I izreka (točka 41 obrazložitve), vsebino uradnega zaznamka o najdbi vozila BMW z dne 14. 3. 2017 na list. št. 12 (točka 44 obrazložitve), prepis telefonskega posnetka iz UZ SKP o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z izdelano kopijo posnetka govorne komunikacije, ko je oškodovanec klical na tel. št. 113 (točka 52 obrazložitve) in UZ s komunikacijo oškodovanca z dežurnim policistom na klicni št. 113 na list. št. 429-430 (točka 58 obrazložitve). Pri teh uradnih zaznamkih ne gre za nedovoljene dokaze oziroma za dokaze, na katere se po določbah ZKP sodba ne more opirati (kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Zato je pritožbena graja zagovornice v zvezi z njimi neutemeljena. Ob tem ni prezreti, da se v nasprotju z v pritožbi izraženim negativnim stališčem zagovornice do uporabe uradnih zaznamkov, zagovornica sama v pritožbi sklicuje na vsebino vrste uradnih zaznamkov, tudi tistih, ki so bili izvedeni v dokaznem postopku in so navedeni v obrazložitvi prvostopne sodbe. Z njimi skuša dokazati, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja. Zagovornica ima torej s tem v zvezi dvojna merila.

31. Okoliščina, da v predkazenskem postopku niso bili zbrani vsi tisti dokazi in niso bila ugotovljena vsa tista dejstva, za katera zagovornica meni, da bi bila v prid obdolženčevi obrambi, na pravilnost in popolnost ter zakonitost napadene sodbe nima prav nobenega vpliva. Sodišče prve stopnje je namreč izvedlo vse razpoložljive dokaze, v točki 22 obrazložitve napadene sodbe pa pojasnilo, zakaj ni pridobilo posnetkov vseh nadzornih kamer, na osnovi katerih bi bilo mogoče ugotoviti gibanje obdolženca in oškodovanca kritičnega večera oziroma noči (ker teh posnetkov ni), kakor tudi zakaj ni uspelo pridobiti fotografij oškodovanca, posnetih na PP. V dokaznem postopku je izvedlo številne dokaze, na podlagi katerih je ugotavljalo medsebojne odnose med obdolžencem in T.B., med slednjo in oškodovancem in obdolžencem ter oškodovancem, zato pritožbena graja s tem v zvezi ni utemeljena. Zagovornica izhaja iz drugačne ocene izvedenih dokazov od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, in na tej podlagi zatrjuje, da je prvostopno sodišče izhajalo domneve krivde, kršilo domnevo nedolžnosti ter iz nje izhajajoče načelo in dubio pro reo ter posledično temu kršilo obdolženčevo pravico do obrambe. Če sodišče dokaze oceni drugače kot obramba, to ne pomeni, da izhaja iz domneve krivde in da krši domnevo nedolžnosti. Slednja pomeni, da nosi dokazno breme tožilec in da mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom (onkraj razumnega dvoma) ter da mora sodišče, kadar tožilec tega dokaznega bremena ne zmore, obdolženca oprostiti. S čim bi naj sodišče prve stopnje navedeno domnevo kršilo, pa zagovornica v pritožbi ne pojasni z ustrezno dejstveno podlago. Gradi jo zgolj na lastnem prepričanju, da bi sodišče prve stopnje obdolženca moralo oprostiti obtožbe, s tem pa zatrjevane kršitve ne more utemeljiti.

32. Zagovornica v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo dva izvedenca medicinske stroke, pri tem pa ni upoštevalo mnenja izvedenca, ki je bilo obdolženemu v korist, in sicer mnenje izvedenca psihiatrične stroke prim. dr. B. V. M., dr. med. S tem je po pritožbi kršilo obdolženčevo pravico do obrambe in učinkovite pritožbe (kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave), kar je vplivalo na zakonitost sodbe. Po mnenju zagovornice je šlo za procesni položaj, ki ga predvideva 258. člen ZKP, ko sodišče razpolaga z mnenjema dveh izvedencev in mora, če se nesoglasja med njima ne da odpraviti z dodatnim zaslišanjem izvedencev, kot se je to zgodilo v obravnavanem primeru, ko se mnenji izvedencev dr. M. in dr. M.Ž.T. razlikujeta glede stopnje prištevnosti obdolženca, ponoviti dokazovanje z novim izvedencem iste stroke. Sodišče se namreč ne sme samo spustiti v področje ocene izrazito zahtevnega strokovnega vprašanja, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

33. Zatrjevana kršitev ni podana. Da bi ugotovilo prištevnost obdolženca v času storitve kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo izvedenca psihiatrične stroke prim. G. V. M., dr. med., zatem pa še izvedenca kliničnega psihologa dr. T.R., ki sta podala izvid in mnenje v pisni obliki in bila neposredno zaslišana na glavni obravnavi (točke 79 in 80 obrazložitve). Pri tem se je, kot je obrazloženo v sodbi (točka 81 obrazložitve), nepričakovano soočilo s procesno situacijo prekoračitve začrtanega obsega izvedenstva s strani izvedenca dr. G. V. M., ki se je skozi podani izvid in mnenje opredelil tudi do krivde obdolženega in sklepal, da pri njem ni šlo za naklepno ali racionalno dejanje, svoje mnenje pa je izdelal na podlagi lastne presoje dokazov in pri tem nekritično ter selektivno poklonil vero le določenim pričam. Izvedenec je storjeno napako priznal in se zanjo sodišču opravičil. V posledici nje pa je sodišče prve stopnje na predlog državnega tožilca v postopek pritegnilo novega sodnega izvedenca, in sicer prof. dr. M.B.Ž.T., dr. med. Slednja je podala izvid in mnenje, na katero je sodišče prve stopnje oprlo dejanske ugotovitve in pravne zaključke, kot je to razvidno iz obrazložitve napadene sodbe. V strokovnost in verodostojnost njenega izvedenskega mnenja, katerega vsebino je povzelo v razloge sodbe (točke 82 do 86 in 90 ter 91), ni podvomilo. V obravnavani zadevi torej ni šlo za procesno situacijo, ki jo navaja zagovornica, ki bi zahtevala pritegnitev tretjega izvedenca (člen 258 ZKP). Zato v pritožbi zagovornice zatrjevane kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP in 29. člena Ustave niso podane.

34. Po stališču zagovornika je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe v točkah 68 in 96 zapisalo, da so SMS sporočila z dne 13. 3. 2017 razkrila, da je bil obdolženec zaradi razmerja med T.B. in oškodovancem čustveno prizadet in jezen ter da je T.B. „že od nekdaj in vedno ljubil“, pri tem pa vsebine SMS sporočil v sodbi nikjer ne navaja in sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Navedena kršitev ni podana. Vsebino SMS sporočil je sodišče prve stopnje povzelo v točki 43 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na vsebino teh sporočil je utemeljeno oprlo svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke, ki jih navaja v točkah 68 in 96 obrazložitve sodbe. Sodbo je zato mogoče preizkusiti in njena obrazložitev nima pomanjkljivosti, ki jih v pritožbi navaja zagovornik.

35. Zmotna je tudi trditev zagovornika, da je sodišče prve stopnje v zvezi z izvedenskimi mnenji izvedencev psihiatrične in psihološke stroke postopalo arbitrarno in da je brez dejanske in pravne podlage neupravičeno zanemarilo mnenje izvedenca prim. dr. G. V. M., pri tem pa ni pojasnilo, s čim bi naj izvedenec prekoračil začrtan obseg izvedenstva ter na kakšen način naj bi presojal dokaze in nekritično sledil izjavam selektivno izbranih prič. Zagovornik glede tega pogreša ustrezne razloge izpodbijane sodbe. Vendar tudi v tem primeru zagovornik nima prav. Sodišče prve stopnje je razloge, ki jih zagovornik pogreša, navedlo v točki 81 obrazložitve prvostopne sodbe, kjer je pojasnilo, da je navedeni izvedenec prekoračil pooblastila s tem, da se je skozi podani izvid in mnenje opredeljeval tudi do krivde obdolženega in sklepal, da pri njem ni šlo za naklepno ali racionalno dejanje v smislu poškodovanja ali kaj več oškodovanca, ampak za impulzivno in agresivno dejanje s ciljem postaviti oškodovanca v položaj, kot se je sam počutil. Pri tem je svoje mnenje izdelal na podlagi presoje dokazov in vero nekritično, selektivno poklonil določenim pričam, pri čemer je izvedenec prekoračitev pooblastil priznal in se sodišču prve stopnje tudi opravičil. Sodišče prve stopnje take prekoračitve pooblastil ni ugotovilo pri izvedencih prof. dr. M.B.Ž.T. in dr. T.R. ter je mnenje prve v celoti sprejelo in za tako svojo odločitev v napadeni sodbi navedlo razloge, mnenje drugega izvedenca pa je sprejelo delno, pri čemer je tudi to odločitev ustrezno obrazložilo (točka 93). Z opisanim sodišče prve stopnje ni kršilo pravice obdolženca do poštenega postopka, do enakosti orožij in tudi ni narušilo videza nepristranskega sojenja, kot to v pritožbi zatrjuje zagovornik. Na mnenje izvedenca dr. prim. M. se utemeljeno ni oprlo, ker je izvedenec prekoračil meje izvedenstva, do mnenj ostalih dveh izvedencev pa se je v razlogih sodbe sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo. Pri tem ni postopalo arbitrarno, temveč je svoje dokazne sklepe oprlo na že opisane okoliščine, ki jih je upoštevalo pri presoji posameznih izvedenskih mnenj.

36. V preostalih pritožbenih izvajanih zagovornika grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ter sodišču prve stopnje očitata, da neutemeljeno ni sledilo zagovoru obdolženca, v katerem je priznal, da je uporabil strelno orožje, zanikal pa, da je to storil z namenom, da oškodovancu odvzame življenje in je zatrjeval, da je s streli skušal le ustaviti oškodovanca, ki je bil v osebnem avtomobilu in doseči, da bi se oškodovanec z njim pogovoril o oškodovančevem odnosu do obdolženčeve zunajzakonske partnerke T.B. Po pritožbah na verodostojnost takega zagovora kažejo okoliščine, da obdolženec strelnega orožja ni uporabil na način, da bi lahko odvzel življenje oškodovancu, saj ni streljal vanj, ampak v spodnji sprednji in zadnji del avtomobila, da bi ga ustavil in mu preprečil beg. Če bi imel namen oškodovanca ubiti, bi to lahko storil. Zasledovanje oškodovanca je prekinil po lastni volji in ne zato, ker dejanja ne bi mogel dokončati. Naklep v smeri odvzema življenja oškodovancu obdolžencu ni dokazan, vse priče in vsi posnetki kamer, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, kakor tudi vsa izvedeniška mnenja, pa so zgolj potrdili zagovor obdolženega, da je sicer streljal proti avtomobilu oškodovanca, ne pa tudi v oškodovanca samega z namenom, da mu odvzame življenje. Nobenih dokazov tudi ni, da bi šlo za kakšno maščevanje, kaj šele, da bi bilo dokazano, da je zoper oškodovanca ravnal premišljeno, načrtovano in iz brezobzirnega maščevanja. Kritičnega večera je prišlo do naključnega srečanja z oškodovancem in obdolženi je pri tem poleg presenečenja čutil tudi nekaj ljubosumja, ker je posumil, da se njegova partnerka očitno na skrivaj sestaja z drugim moškim. Zato je na parkirnem prostoru pred bivšo prodajalno L. v H. reagiral hipno, nepremišljeno, iz užaljenosti, prizadetosti ali jeze, ne pa zaradi maščevanja in ljubosumja. Do drugega srečanja med njim in oškodovancem je prišlo nepričakovano, obdolženi pa je bil prepričan, da ga oškodovanec izziva in provocira, ker je znova peljal mimo parkirnega prostora L., ob tem pa še blendal in zatrobil. Obdolženec se je s partnerko normalno razumel, sodišče prve stopnje pa neutemeljeno šteje izpovedbe prič, ki so izpovedovale skladno z njegovim zagovorom, za pristranske iz razloga, ker so bodisi njegovi prijatelji, sodelavci ali sorodniki. Težave v odnosu med obdolžencem in T.B. neutemeljeno pripisuje razmerju T.B. z oškodovancem, saj sta oba zanikala njuno razmerje, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotavljalo kakšno je bilo to razmerje in kako je vplivalo na dogajanje kritičnega dne. Zmotni so prvostopni zaključki, da je oškodovanec obdolžencu zbežal in da ga je obdolženec prenehal zasledovati šele, ko se je oškodovanec zatekel na PP ter s tem obdolžencu onemogočil dokončanje dejanja. Posnetek nadzorne kamere iz tega kraja namreč ne potrjuje take ugotovitve. Zato je obramba, glede na ugotovljeno dejansko stanje predlagala, da sodišče upošteva, da gre za prostovoljni odstop v smislu 36. člena KZ-1, čemur pa sodišče prve stopnje ni sledilo in glede česar v napadeni sodbi tudi ni zavzelo stališča ter ga obrazložilo. Odprto je ostalo vprašanje, kdo je imel dostop do telefona in kdo je dejansko uporabljal telefon s št. 041..., ki ni bil zasežen obdolženemu in je bil v lasti ter uporabi družbe C. d.o.o. Sodišče prve stopnje je nekritično povzelo navedbe policije, da naj bi telefon uporabljal obdolženec in štelo dokaze v zvezi z njegovo uporabo v škodo obdolženemu. Ni upoštevalo, da je bila mogoča manipulacija s podatki telefona, ker ta ni bil zasežen in dokazi niso bili zavarovani. V škodo obdolženega je nekritično presodilo tudi dokaze glede njegovega subjektivnega odnosa do dejanja in njegovih posledic. Odločitev je oprlo na indice, ki niso bili zadostni in sklenjeni in ni upoštevalo dejstev, ki govorijo v prid obdolženčevemu zagovoru. Glede smeri in načina streljanja je naredilo laične in nestrokovne ter napačne zaključke, brez podlage v podatkih spisa in ne da bi v zvezi s tem pritegnilo izvedenca ustrezne stroke. Nemogoče je tudi, da bi obdolženi med vožnjo, ko bi naj zasledoval oškodovanca, pisal SMS sporočila z grozilno vsebino, kot to zaključuje sodišče prve stopnje. Napačno je zaključilo tudi, da je obdolženi nabavil pištolo zaradi maščevanja oškodovancu, čeprav je bilo s pričami dokazano, da je to storil že dolgo pred obravnavanim dejanjem, zaradi namena ukvarjanja s športnim streljanjem. Prav tako je zaključilo, da jo je kritičnega dne imel v avtomobilu, ker je hotel umoriti oškodovanca, čeprav je bilo s pričami dokazano, da je nameraval ob prvem prostem času oditi s kolegom na streljanje, ter da jo je občasno imel v avtomobilu zaradi groženj, ki jih je dobival v zvezi s svojo službo. Prav tako je zaključilo, da je kritičnega večera čakal na parkirišču pred K., čeprav je dokazano s posnetki kamer, da je na parkirišče L. pripeljal iz druge smeri, kot se nahaja K. Zaključilo je tudi, da je pred L. in pri H.N. streljal na oškodovanca, čeprav za to ni razpolagalo z nobenim dokazom. Neutemeljeno je prezrlo izvedensko mnenje prim. dr. G. V. M., ki je bilo v korist obdolženemu, pri oceni mnenja izvedenke dr. M.Ž.T. pa ni upoštevalo, da je slednja med drugim poudarila velik vpliv presenečenja nad dogajanjem pri obdolžencu, kar je pri njemu povzročilo močan stres in da glede na njegove sposobnosti, za načrtovanje niti ni bilo praktično možnosti ter da je dobesedno navedla, da obdolženi kot oseba ni nasilna oseba. Sodni izvedenec za forenzično kriminalistično tehnične preiskave, balistiko ter rekonstrukcijo streljanja F.S. je v izvedenskem mnenju zapisal, da so vse prestrelne poškodbe avtomobila nastale v višini manj kot 0,5 m od tal, kar kaže, da je bilo streljano le v spodnji del vozila, pa tudi, da v primeru strela v avtomobil, krogla izgubi precej hitrosti in energije in je zato možnost povzročitve smrtno nevarnih poškodb bistveno zmanjšana. Zato gre po mnenju zagovornice v obravnavanem primeru lahko kvečjemu za neprimeren poskus storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, na kar nenazadnje kaže tudi sama poškodba, ki jo je utrpel oškodovanec, ki ne predstavlja niti lahke telesne poškodbe v smislu 122. člena KZ-1. Oškodovanec je svojo izpovedbo tekom postopka spreminjal na škodo obdolženega, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, priglasil pa je nesorazmerno visok odškodninski zahtevek, celo tudi za poškodbe, ki so na vozilu obstajale že prej in za vozilo, katerega lastnik sploh ni. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo tudi izpovedbo tožilske priče S.L., katere izpovedba v celoti poruši konstrukt ODT in sodišča, da je obdolženi čakal oškodovanca, da bi se mu maščeval. Način pristopanju ocene dejstev ter dokazov kaže na nedovoljeno arbitrarnost sodišča. 37. Z navedenimi obširnimi pritožbenimi izvajanji v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar zadeva potek dogajanja, ki je opisano v točki I. krivdoreka prvostopne sodbe, ter objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja, za katerega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ustreza kaznivemu dejanju poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi nimata prav. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa napravilo tudi pravilne dejanske zaključke ter jih v napadeni sodbi tehtno in sprejemljivo obrazložilo. Zagovor obdolženega, da se je kritičnega večera želel le pogovoriti z oškodovancem, na katerega je naletel povsem naključno, in da je s tem namenom sprožil nekaj strelov proti vozilu, v katerem se je nahajal oškodovanec je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot neprepričljiv, za tako svojo oceno pa v napadeni sodbi navedlo številne tehtne in razumne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilne in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Dokaze je ocenilo vsakega posebej in v povezavi z drugimi ter pri tem jasno in določno navedlo, kateremu dokazu sledi in iz katerih razlogov, katere dokaze pa šteje za neverodostojne in kakšna je podlaga za takšno oceno. Pritožbi, ki vztrajata pri zagovoru obdolženega, da oškodovanca ni poskušal ubiti, niti raniti in ne poškodovati, temveč ga je hotel le ustaviti, da bi se pogovorila in preveriti, ali ima oškodovanec razmerje z njegovo zunajzakonsko partnerko, izhajata iz povsem drugačne ocene izvedenih dokazov, kot jih ima napadena sodba, in na osnovi tega sodišču prve stopnje očitata arbitrarno odločanje, pri tem pa prezreta vse tiste argumente sodišča prve stopnje, s katerimi le to utemeljuje svoje dejanske ugotovitve, ki so drugačne od zaključkov obeh pritožb. 38. Dogajanje na parkirišču pred nekdanjo trgovino L. v H. je bilo posneto z dvema nadzornima kamerama, ki se nahajata na objektu bivše trgovine L. in ti posnetki, ki jih je sodišče prve stopnje s tehnično podporo sodnega izvedenca za računalništvo in informatiko dr. B.K. pogledalo na narokih glavne obravnave v dneh 20. 6. 2018 in 16. 8. 2018, po pravilni presoji prvostopnega sodišča zavračajo zagovor obdolženca, da je prišlo do naključnega, trenutnega srečanja med njim in oškodovancem in da se je takrat želel le z oškodovancem pogovoriti. To jasno izhaja iz razlogov napadene sodbe v točki 29 obrazložitve, v katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obdolženi čakal oškodovanca, da pripelje na omenjeno parkirišče, v zasedi, z osebnim avtomobilom BMW in da je takoj, ko je oškodovanec pripeljal na parkirišče obdolženi v razmaku največ 10 sekund pripeljal za njim, z vozilom zaparkiral vhod na parkirišče, izstopil iz svojega vozila in začel teči proti vozilu oškodovanega s pištolo v roki in za tem, ko je oškodovanec nakazal s svojim vozilom, da bo zapeljal iz parkirišča, kar je storil tako, da je zapeljal preko robnika in zelenice na vozišče bližnje ceste, se je postavil v pozo streljanja. Na osnovi takega dogajanja sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, da je imel namen pogovoriti se z oškodovancem. Njegovo prej opisano ravnanje namreč tega ne potrjuje. Da je obdolženec na tem parkirišču sprožil tudi strel, pa je razvidno iz dejstva, da je ob ogledu kraja kaznivega dejanja bil najden tulec, za katerega je izvedenec S. ugotovil, da pripada naboju, izstreljenem iz istega orožja, s katerim je bilo streljano tudi kasneje na oškodovančev osebni avto. Zagovoru obdolženega, da je tedaj streljal daleč vstran in v zrak in zato, da oškodovanca ustavi in prisili, da se z njim pogovori, sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, saj je obdolženi, še preden bi lahko ugotovil, da bo oškodovanec odpeljal iz parkirišča, s pištolo v roki stekel proti oškodovančevemu osebnemu avtomobilu. Tedaj še ni mogel vedeti, da oškodovanec ne bo počakal, kakor tudi ne, da ne želi pogovora z njim, pa je že uporabil pištolo na opisan način. Posnetek video kamer je dogajanje prikazal nasprotno od tega, kar je v zagovoru navajal obdolženi in zato sodišče prve stopnje glede na tak potek dogodka pravilno zaključuje, da ni mogoče sprejeti zagovora obdolženega, da oškodovanca ni hotel ubiti (točka 33 obrazložitve). Na navedeno sodišče prve stopnje pravilno sklepa tudi na podlagi nadaljnjega poteka dogajanja kritičnega večera, ko je obdolženi še dvakrat na dveh ločenih krajih streljal v smeri vozila, v katerem se je nahajal oškodovanec, kot je to obrazloženo v razlogih napadene sodbe, pri čemer je oškodovanec že po prvem strelu na parkirišču bivše trgovine L. v H. klical na št. 113, povedal kaj se mu dogaja in prosil za pomoč, kot je to obrazloženo v točki 40 napadene sodbe in temelji na kopiji posnetka govorne komunikacije med oškodovancem in dežurnim policistom. V tem času je oškodovanec na svoj telefon prejel tudi 8 SMS sporočil, kot je to obrazloženo v točki 41 obrazložitve sodbe, ki po pravilni presoji sodišča prve stopnje razkrivajo grožnje uperjene zoper oškodovanca, njegovo družino in njegovo imetje in katerih vsebina je povzeta v točki 43 obrazložitve sodbe, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da jih je poslal obdolženi in ne kdo drug. Poslane so bile takoj po begu oškodovanca s parkirnega prostora v H. iz telefonske številke 041......, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da jo je v kritičnem času uporabljal obdolženec (točka 42 obrazložitve), kar je zaključilo na osnovi dejstva, da je iz te telefonske številke kritičnega dne v dopoldanskem in popoldanskem času (točni podatki v točki 42) pošiljal SMS sporočila zunajzakonski partnerki in poskušal z njo vzpostaviti kontakt, pri čemer je zadnji dve sporočili poslal 2 uri pred storitvijo obravnavanega dejanja, to je 20:45:01 uri. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi verjelo zagovoru obdolženca, da kritičnega dne telefona z navedeno telefonsko številko ni uporabljal on, temveč nekdo drug, nobene podlage pa tudi ni našlo za sklepanje obrambe, da je pri teh SMS sporočilih lahko prišlo do manipulacije na škodo obdolženca, kar povsem pavšalno zatrjujeta tudi pritožbi.

39. Na premišljeno ravnanje obdolženca kritičnega večera, usmerjeno v smeri izvršitve očitanega mu kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo tudi na podlagi nadaljnjega ravnanja obdolženca potem, ko je prenehal zasledovati oškodovanca, ko se je ta napotil proti PP Y in se je odpeljal v M. D. P. do prebivališča poslovnega partnerja U.D., tam pustil svoj osebni avto BMW ter ga kasneje zamenjal z vozilom Škoda Octavia, ki je bilo parkirano na parkirnem prostoru nekdanje trgovine L. v H., zatem pa s tem drugim vozilom ponovno zapeljal za oškodovancem in ga z uporabo modrih (policijskih) luči, s katerimi je bilo opremljeno vozilo Škoda Octavia, uspel ustaviti za semaforiziranim križiščem za R. in pred bencinskim servisom P., gledano v smeri vožnje proti S.B., kjer je znova najmanj dvakrat ustrelil proti oškodovancu, pri čemer je zadel pokrov motorja in prednji levi žaromet. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na tem kraju dogodka obdolženi takoj po ustavitvi svojega vozila, s katerim je zaprl pot oškodovancu, skočil iz avta in začel streljati proti njemu, ter zaključilo, da ni streljal v gume, kot je sam zatrjeval v zagovoru, ker je zadel v pokrov motorja in levi sprednji žaromet vozila, nadaljnje streljanje pa je preprečil oškodovanec z vožnjo vzvratno, ko je vozil med avtomobili, ki so vozili pravilno v nasprotni smeri njegove vožnje. Obdolženi je s tem, ko je nato sledil oškodovancu in v bližini trgovine H.N. proti njegovemu vozilu sprožil še najmanj dva strela, izkazal veliko mero vztrajnosti, predvsem pa odločnosti, da oškodovanca, do katerega je gojil v dani situaciji negativna čustva (jezo, ljubosumje s tendenco maščevanja), odvzame življenje, pri čemer je z enim od nabojev, ki je skozi karoserijo in naslonjala zadnjega in sprednjega sedeža zadel oškodovanca, slednjemu prizadejal udarnino z odrgnino v ledvenem predelu.

40. Na osnovi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki temelji ne le na izpovedbah oškodovanca, temveč tudi na podatkih, pridobljenih z ogledom krajev storitve kaznivega dejanja, ugotovitev in zaključkov izvedenca S., izvedenca medicinske stroke prim. G.K., zavarovanih video posnetkov dogajanja na parkirišču bivše trgovine L. v H., ugotovljenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z zavarovanjem in preiskavo mobilnega telefona Apple Iphone s telefonsko številko 041...... in vseh drugih v napadeni sodbi navedenih in vsebinsko povzetih dokazih (najdeni tulci na krajih kaznivega dejanja, izsledki poročil NFL o preiskavi in primerjavi vzorcev iz tulcev s sledmi vzorcev vzetimi iz rok obdolženca in oškodovanega in vzetimi iz vozil BMW in Škoda Octavia je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi kritične noči ravnal na način in okoliščinah, kot je to opisano in se mu je očitalo v točki I. krivdoreka prvostopne sodbe, s tem, da je nepravilno presodilo le, da je obdolženi ravnal iz nizkotnih nagibov, kar je že obrazloženo v točkah 12 - 14 te odločbe.

41. Sodišče prve stopnje je pravilno in na osnovi mnenja izvedencev prof. dr. M.B.Ž.T. ter dr. T.R. ugotovilo sposobnost presojanja in obvladovanja obdolženca v času inkriminiranega ravnanja ter zaključilo, da je ravnal v stanju zmanjšane, vendar ne bistveno zmanjšane prištevnosti. S pomočjo izvedencev je tudi ugotovilo razloge, ki so vodili obdolženca v obravnavano dejanje in njegovo čustveno ter razumsko stanje v času izvršitve kaznivega dejanja, kar vse je tehtno obrazložilo v točkah 82 do 92 obrazložitve napadene sodbe. Pravilno je ugotovilo tudi, da je obdolženca v obravnavano dejanje vodilo ljubosumje in maščevanje zaradi razmerja, ki sta ga imela oškodovanec in obdolženčeva zunajzakonska partnerka, saj je to kot povod posebej izpostavil tudi klinični psiholog dr. T.R., pri čemer pa utemeljeno ni sledilo mnenju tega izvedenca, da je šlo za nenačrtovano maščevanje ter reakcijo na zaznan in doživeti dogodek, ker je na podlagi vsebine predhodnih pripravljalnih ravnanj obdolženega, kot so nelegalna nabava strelnega orožja, njegovo prevažanje v osebnem avtomobilu, dejstvo, da je takoj posegel po njem, ko je zagledal na parkirišču pri nekdanji trgovini L. oškodovančevo vozilo in ga je tudi uporabil, zaključilo, da ni šlo za hipno odločitev obdolženca, temveč za dejanje, na katerega je bil pripravljen, kot to razlaga v točkah 94 do 98 obrazložitve sodbe. Pri tem pravilno zaključuje, da je ravnal naklepno, z namenom oškodovancu vzeti življenje, njegovo dejanje pa je ostalo pri poskusu, ker mu ga ni uspelo dokončati, ker mu je oškodovanec uspel ubežati.

42. Ob takih razlogih, sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe utemeljeno ni navedlo še razlogov, zakaj v ravnanju obdolženca ne gre za prostovoljni odstop (člen 36 KZ-1), kakor tudi ne za neprimerni poskus (člen 35 KZ-1). Obdolženi dejanja ni dokončal zato, ker bi se sam tako odločil, ampak zato, ker je oškodovancu uspelo, da se je zatekel pod okrilje policije. Glede na uporabljeno sredstvo - polavtomatsko pištolo, s katero je vsaj petkrat ustrelil v smeri oškodovanca, od česar je štirikrat zadel oškodovančevo vozilo, eden od nabojev pa je zadel tudi oškodovanca ter ga poškodoval, pa tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je šlo za neprimeren poskus storitve kaznivega dejanja, upoštevajoč še mnenje izvedenca S., da tudi pri načinu izvršitve, kot je bil obravnavani, ni mogoče izključiti, da bi s streli iz polavtomatskega orožja, ki ga je uporabil obdolženi, lahko prišlo do smrtne poškodbe oškodovanca.

43. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedbe vseh prič in v obrazložitvi napadene sodbe tehtno obrazložilo katerim pričam verjame, katerim pa ne in iz katerih razlogov in pritožbeno sodišče z dokazno oceno prvostopnega sodišča v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju in ker pritožbi ne prinašata ničesar novega in takega, kar bi lahko ovrglo pravilno presojo prvostopnega sodišča, nanjo tudi sklicuje.

44. Po obrazloženem in ker pritožbi tudi v preostalem ne navajata ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi obeh pritožnikov, podani iz tega pritožbenega razloga, neutemeljeni.

45. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ima ravnanje obdolženca vse zakonske znake kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1 in je tak opis ter pravno kvalifikacijo z dovoljeno spremembo prvostopne sodbe v nakazani smeri povzelo v izrek te odločbe, je na novo odločilo tudi o izreku kazenske sankcije obdolžencu za to kaznivo dejanje. Pri njeni odmeri je upoštevalo težo storjenega kaznivega dejanja, za katero je v zakonu zagrožena kazen od 5. do 15 let zapora, pri čemer se po določbi drugega odstavka 34. člena KZ-1 storilec za poskus kaznuje v mejah, ki so predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje. Kot olajševalno okoliščino je upoštevalo obdolženčevo nekaznovanost ob izvršitvi kaznivega dejanja, njegovo mladost in do tedaj urejeno življenje, kot obteževalno pa visoko stopnjo krivde in kazenske odgovornosti, ki se kaže v krivdni obliki s katero je storil kaznivo dejanje (direktni naklep), predvsem pa njegovi odločnosti, vztrajnosti in agresivnosti, ki jo je pokazal pri sami izvršitvi ter dejstvu, da je dejanje storil iz ljubosumnosti in maščevalnosti, ki sta zavržna motiva. Dejanje je ostalo pri poskusu, kar je plod izključno srečnega naključja, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in obrazložilo v napadeni sodbi (točka 114), prezrlo pa ni tudi, da je bil obdolženi po storitvi inkriminiranega kaznivega dejanja obsojen zaradi premoženjskega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je prepričano, da je določena kazen zapora primerna in pravična, ter da bo z njo dosežen pričakovani učinek kazni na prihodnje življenje obdolženca v njegovem družbenem okolju (drugi odstavek 49. člena KZ-1).

46. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka točke I. te odločbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

K točki II. izreka:

47. Glede kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1 iz točke II. prvostopnega krivdnega izreka pritožbi grajata pravilnost opisa tega kaznivega dejanja in s tem v zvezi uveljavljata obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, enako kršitev pa vidita tudi zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih v obrazložitvi napadene sodbe, to je tistih dejstvih, ki se nanašajo na zakonske znake navedenega kaznivega dejanja.

48. Zagovornik v pritožbi navaja, da je kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti ogrozitveno kaznivo dejanje, pri katerem mora biti izkazana konkretna nevarnost za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti, ki neposredno grozi, da se bo sprevrgla v poškodovanje pravno zavarovane dobrine. Tej zahtevi opis v napadeni sodbi ne zadosti. V pretežni meri se nanaša na obdolženčeva ravnanja v cestnem prometu, pri tem pa v opisu ni opredeljeno, katera pravila cestnega prometa bi naj obdolženi kršil na način, da bi s tem povzročil nevarnost za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti. Z navedbami v opisu, da je oškodovanca „zasledoval“, ga „silil v hitro vožnjo“, ga „ponovno agresivno zasledoval“, „silil druge udeležence v cestnem prometu, da so se jima umikali“, „ga prehitel“, po stališču zagovornika ne bi mogli biti konkretizirani niti zakonski znaki prekrška, kaj šele zakonski znaki kaznivega dejanja. Nikjer namreč ni opredeljena niti hitrost vožnje, niti prekoračitev dovoljene hitrosti, prav tako pa ni opisano kako in s kršitvijo katerih pravil bi naj obdolženec silil druge udeležence v cestnem prometu, da so se umikali. Opis je pomanjkljiv do te mere, da sploh ne konkretizira nevarnega dejanja, ki bi bilo v nasprotju s pravili cestnega prometa. Prav tako ni konkretizirana neposredna nevarnost za življenje ljudi, ki bi naj pri tem nastala. Ta nevarnost v opisu ni konkretizirana tudi v zvezi z zatrjevanim streljanjem. Glede tega je opis protisloven in sam s seboj v nasprotju, ker iz njega izhaja, da bi naj obdolženi z enim in istim strelom hkrati ogrozil potnike v osebnem avtomobilu in promet na javni cesti, kar je pojmovno nemogoče. Splošne nevarnosti ni mogoče povzročiti niti s strelom v pokrov in levi žaromet osebnega avtomobila, ki ga je vozil oškodovanec. Opis pri tem ne vsebuje konkretizacije, kakšna nevarnost bi naj ob tem nastala. Konkretna nevarnost mora namreč biti podana sama po sebi, ne pa šele ob spletu dodatnih okoliščin4. Enako pomanjkljiv je opis tudi pri navedbi, da je obdolženi med vožnjo skozi odprto okno ustrelil proti oškodovancu, ker tudi v zvezi s tem ne vsebuje konkretizacije nevarnosti za življenje ljudi ali premoženja velike vrednosti, ki bi naj pri tem nastala. V celoti opis dejanja ustreza pojmu abstraktne nevarnosti in ne konkretne nevarnosti, ki se zahteva za kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1. V obrazložitvi sodbe pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo izključno z načinom vožnje in nevarnosti v cestnem prometu, kar predstavlja pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Z navedbami v točki 109 obrazložitve sodbe ni zadostilo standardu obrazložene sodne odločbe, kot izhaja iz 22. člena Ustave.

49. Enake trditve vsebuje tudi pritožba zagovornice, pri čemer dodaja, da glede očitka povzročitve splošne nevarnosti na parkirišču pri Lesnini, na cesti pred bencinsko črpalko in trgovino H.N., obtožba prihaja sama s seboj v nasprotje, ker z opisom istega dejanja očita obdolženemu naklep pri poskusu umora ali vsaj odvzema življenja ali povzročitve hude telesne poškodbe, istočasno pa naj bi z istim dejanjem obdolženi povzročil splošno nevarnost za oškodovančevo življenje in ga lahko telesno poškodoval. Zagovornica navaja, da se je na navedeno obramba sklicevala že pred sodiščem prve stopnje vendar slednje tega ni upoštevalo in se do stališča obrambe v obrazložitvi sodbe ni določno in ustrezno opredelilo, kar prav tako predstavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

50. Pritožbi sta utemeljeni.

51. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči obeh pritožb, da opis kaznivega dejanja v točki II. prvostopnega krivdnega izreka ni razumljiv in jasen ter da so pomanjkljivi in v precejšni meri s seboj in z izrekom sodbe v nasprotju tudi razlogi napadene sodbe, ki se nanašajo na kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. 52. Obdolžencu se očita, da je s splošno nevarnimi dejanji povzročil splošno nevarnost za življenje ljudi in sicer da je ustrelil proti vozilu, v katerem so se nahajale tri osebe (D.G., T.B. in T.F.), pri tem pa je ustrelil v smeri glavne ceste, na kateri se odvija cestni promet, zatem pa je z osebnim avtomobilom zasledoval drugo osebo (D.G.) in jo silil v hitro vožnjo, s katero so bila ogrožena njihova življenja (D.G., T.B. in T.F.), kakor tudi življenja drugih udeležencev v prometu, ta pa so bila ogrožena tudi tedaj, ko je z drugim osebnim avtomobilom (Škodo Octavia) ponovno agresivno zasledoval D.G. in silil druge udeležence v prometu, da so se jima umikali, nato pa ga je prehitel za semaforiziranim križiščem za R. in pred bencinskim servisom P., kjer je ustavil avtomobil preko ceste in mu tako zaprl pot, da je moral ustaviti, nato pa je izstopil in najmanj dvakrat ustrelil proti njemu, pri čemer je zadel pokrov motorja in prednji levi žaromet avtomobila, G. pa je med avtomobili, ki so vozili pravilno, sunkovito zapeljal vzvratno, saj zaradi prestrelitve volanske letve ni mogel obrniti avtomobila, nato pa se je odpeljal proti centru M., on (obdolženec) pa ga je ponovno z avtomobilom zasledoval in v bližini trgovine H.N. v B. med vožnjo skozi odprto okno še dvakrat ustrelil proti G., ki je dohitel kolono avtomobilov, med katerimi je nato vozil, da bi mu pobegnil, pri čemer je obdolženi vozil ves čas tik za njim, z vsem navedenim pa je povzročil nevarnost za življenje ljudi, udeležencev v prometu.

53. Splošno nevarna dejanja, s katerimi se v opisu kaznivega dejanja obdolžencu očita, da je povzročil splošno nevarnost za življenje ljudi so streli, ki jih je sprožil proti vozilu oškodovanca, v katerem sta bili še dve osebi, na parkirišču pred bivšo trgovino L. in zatem še dvakrat, in sicer v bližini bencinskega servisa P. za križiščem za R. in nato še na cesti v bližini trgovine H.N. v B. ter zasledovanje in siljenje oškodovanca v hitro vožnjo, s katero naj bi oškodovanec ogrožal življenja drugih udeležencev v prometu, jih silil, da so se njemu in obdolžencu umikali, kakor tudi z obdolženčevim prehitevanjem in ustavitvijo avtomobila preko ceste ter zapiranjem poti oškodovancu, da je ta moral ustaviti.

54. Splošno nevarna dejanja so tista, s katerimi storilec sprosti sile, ki jih potem ne more več obdržati pod svojim nadzorom oziroma jih ne more več obvladovati. Tako dejanje je lahko tudi siljenje drugega udeleženca v prometu v nevarno vožnjo na način, kot se očita obdolžencu, vendar mora biti v tem primeru v opisu kaznivega dejanja konkretizirana nevarnost, ki jo s tem povzroči drugim udeležencem v prometu, in to ne kakršnakoli nevarnost, temveč nevarnost za njihova življenja ali za premoženje velike vrednosti. Pritožbi imata prav, da ta konkretizacija v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni dovolj jasna in določna, da bi opredeljevala nevarnost za življenje ljudi in premoženje velike vrednosti, ki je izhajala iz nevarne vožnje oškodovanca, katerega ga je s svojim vozilom zasledoval in ga silil v nevarno vožnjo obdolženec. Tudi streljanje v okolju, v katerem se nahajajo ljudje, je lahko splošno nevarno dejanje, vendar mora biti tudi ta nevarnost konkretizirana na način, da je jasno razbrati, da so bila s streli storilca ogrožena življenja drugih ljudi in ne le oseba, zoper katero je sprožil posamezne strele. Navedenega prav tako ni mogoče razbrati iz opisa kaznivega dejanja na dovolj jasen in razumen način. Pri tem ni prezreti, da je v opis kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti povzet del opisa kaznivega dejanja iz točke I. izreka napadene sodbe, s katerim se obdolženemu očita poskus storitve kaznivega dejanja uboja po prem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Gre za identični del opisa, ki glasi: „nato pa ga je prehitel za semaforiziranim križiščem za R. in pred bencinskim servisom P., kjer je ustavil avtomobil preko ceste in mu tako zaprl pot, da je moral ustaviti, nato pa je izstopil in najmanj dvakrat ustrelil proti njemu, pri čemer je zadel pokrov motorja in prednji levi žaromet avtomobila“. Ta del opisa je del obdolženčevega izvršitvenega dejanja, s katerim je skušal odvzeti življenje oškodovancu, za kar je bil spoznan za krivega pod točko I. izreka napadene sodbe in je sedaj s spremenjeno pravno kvalifikacijo del izreka pod točko I. odločbe Višjega sodišča. Zaradi tega in tudi same vsebine citiran del opisa ne sodi v konkretizacijo kaznivega dejanja, ki se obdolžencu očita pod točko II. izreka prvostopne sodbe, torej v opis kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena KZ-1. 55. Pritrditi je torej pritožbama, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je v izrek napadene sodbe nekritično povzelo opis kaznivega dejanja, naveden v točki II. prvostopnega krivdnega izreka, bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker v točki 109 obrazložitve napadene sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je s tako nejasnim opisom obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1, pa so nerazumljivi in tudi sami s seboj v nasprotju razlogi napadene sodbe, kar prav tako predstavlja v pritožbah zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

56. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, kritično bo presodilo pritožbena izvajanja obeh pritožnikov, ki gredo tudi v smeri zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče glede na naravo ugotovljene kršitve ni moglo ukvarjati, zatem pa bo o zadevi vnovič odločilo.

57. V posledici navedene odločitve je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi prvostopne odločbe o izreku enotne kazni obdolžencu, o premoženjskopravnem zahtevku in o stroških kazenskega postopka.

58. Ta del izreka temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

1 Sodba VSK III Kp 16541/2017 z dne 19. 4. 2018. 2 Sodba VS RS I Kp 59860/2012 z dne 31. 3. 2016, sodba VSL III Kp 10477/2012 z dne 27. 1. 2016, sodbi VSM III Kp 27181/2016 z dne 15. 6. 2017 in II Kp 37795/2016 z dne 4. 7. 2018. 3 US RS Up-185/14 in U-I-92/96 ter U-I-51/16. 4 Sodba VSK Kp 424/2007 z dne 16. 1. 2008.