Jedro

To, da je ostala potovalka, v kateri so bile hlače z avtomobilskim ključem, zaradi hkratnega kopanja vseh članov družine krajši čas (približno 10 minut) nenadzorovana (kar je izkoristil tat), ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s standardom skrbnosti, ki se zahteva od zavarovanca (sicer dragega) avtomobila. Nastanka zavarovalnega primera zato ni mogoče pripisati zavarovančevi opustitvi razumnih zaščitnih ukrepov. Izguba zavarovalnih pravic bi bila lahko sankcija le za taka ravnanja, kot je na primer puščanje odklenjenega avtomobila ali avtomobilskega ključa na vidnem in lahko dostopnem mestu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odškodninsko odgovorna za škodo, nastalo pri škodnem dogodku v ... toplicah dne 16.8.2000 (kar je treba razumeti kot ugotovitev, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen). Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke "delno ugodilo", tako da se vmesna sodba glasi: "Ugotovi se, da obstoji zavarovalno jamstvo tožene stranke v zvezi z dogodkom z dne 16.8.2000". Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (kar revizijsko sodišče razume kot zavrnitev pritožbe v celoti in potrditev vmesne sodbe, s katero je ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen).

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je pritožbeno sodišče spregledalo določbe 32. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-92/XI (v nadaljevanju Splošni pogoji), da se za razmerje med zavarovancem in zavarovalnico uporabljajo tudi določila Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR). V Splošnih pogojih je tudi določeno, da zavarovanje krije škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovane stvari, ki nastane kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov, da pa kasko zavarovanje ne krije škode, ki je posledica kršitve zaščitnih ukrepov. To pomeni, da bi moralo sodišče uporabiti 158. člen ZOR, ki opredeljuje krivdno odgovornost. Ta je vsekakor podana. Povprečen imetnik tako dragega avtomobila ključev ne bi pustil v hlačah ali v torbi, ki je povsem nezavarovana in vsakomur dostopna. Kraje vozil so namreč pogoste, zlasti v bližini t.i. južne oz. balkanske meje. Splošno je znano, da večina ukradenih vozil konča na trgih bivše Jugoslavije. Povprečno skrben lastnik avtomobila bi zato pustil ključe bodisi v garderobni omarici bodisi v sefu kopališča. Če se tožnik za tako shranjevanje ni odločil, bi moral poskrbeti, da bi ob torbi, v kateri je bil ključ, ostal kdo od družinskih članov, s katerimi je prišel na kopališče. Priča R. M. je povedala, da je bil pri vseh blagajnah na vidnem mestu izvleček kopališkega reda, ki je kopalce opozarjal na možnost brezplačne uporabe sefov in garderobnih omaric. Ob vseh teh možnostih zato kraja tožnikovega avtomobila ne predstavlja presenetljivega dogodka.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Tožnikov zahtevek ni odškodninski, pač pa zahtevek za plačilo zavarovalnine iz zavarovanja avtomobilskega kaska. Ker je nastal zavarovalni primer (kraja avtomobila), mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino (919. člen ZOR in 15. člen Splošnih pogojev). Njena obveznost je torej pogodbena, ne pa odškodninska. Zato je brez pomena revizijsko sklicevanje na 158. člen ZOR, ki opredeljuje krivdno odgovornost, in s tem povezano utemeljevanje tožnikovega ravnanja (ki po mnenju tožene stranke ni bil dovolj skrben pri varovanju ključev dragega avtomobila) kot krivdnega. Tožnik, ki so mu ukradli avtomobil, je namreč oškodovanec in zato že po naravi stvari do samega sebe ne more biti kriv.

Drugo pa je vprašanje, ali ni zaradi morebitne opustitve zaščitnih (preventivnih) ukrepov zavarovalnica prosta svoje obveznosti. Po prvem odstavku 926. člena je namreč zavarovanec dolžan storiti predpisane, dogovorjene in vse druge ukrepe, ki so potrebni zato, da se prepreči nastanek zavarovalnega primera. Četrti odstavek tega člena pa določa, da če zavarovanec te svoje obveznosti ne izpolni in za to nima opravičila, se obveznost zavarovalnice zmanjša za toliko, za kolikor je zaradi tega nastala večja škoda (izpeljavo teh določb predstavlja 6. točka prvega odstavka 9. člena Splošnih pogojev, po kateri zavarovanje ne krije škode na zavarovanih stvareh, če je posledica kršitve zakonitih in tehničnih predpisov ter pravil, tehničnega izkoriščanja zavarovane stvari in zaščitnih ukrepov). Zavarovančeva dolžnost preprečevati nastanek zavarovalnega primera, je odsev načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR), ki vsaki od strank obligacijskega razmerja nalaga spoštovanje in varovanje ne le svojih, pač pa tudi interesov in koristi nasprotne stranke. Zavarovanec mora zato upoštevati vse predpisane ukrepe in tiste, ki jih v pogodbi posebej zahteva zavarovalnica. Poleg tega mora ravnati tudi samoiniciativno in skrbeti, da do škodnega dogodka ne bo prišlo (oziroma, da bi bile škodne posledice, če do škodnega dogodka vendarle pride, čim manjše). Pri preventivnem in represivnem delovanju se zavarovančevo ravnanje presoja v skladu s standardi skrbnosti, ki se zanj zahtevajo v konkretnem primeru. V tej zvezi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva (ki jih je kot pravilna sprejelo tudi pritožbeno sodišče, in na katera je zato revizijsko sodišče vezano - tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nad. ZPP): – tožnik se je z družino in z nadpovprečno dragim avtomobilom (Mercedes Benz CLK) odpravil na kopanje v ... toplice; – ker se z avtomobilskim ključem ni mogel kopati, ga je spravil v hlačni žep, hlače pa je njegova žena spravila na dno potovalke in jih pokrila z drugimi stvarmi; – zaradi hkratnega kopanja vseh članov tožnikove družine, je bila potovalka (v kateri je bil tudi avtomobilski ključ) krajši čas (približno 10 minut) nenadzorovana; – to je izkoristil tat, ki je iz potovalke izmaknil hlače in tako prišel do avtomobilskega ključa, ki mu je omogočil nadaljnjo tatvino avtomobila; – tožnik bi avtomobilski ključ sicer lahko varno shranil v sefu kopališča, vendar na to možnost ni bil opozorjen, omarice ob bazenu (kamor bi tudi lahko spravil ključ) pa se mu upravičeno niso zdele dovolj varne - dogajali so se namreč vlomi vanje.

Revizijsko sodišče sprejema stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da ne bi ravnal v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti. Tatvino bi namreč učinkovito preprečila le hramba ključa v sefu, na kar pa tožnik ni bil opozorjen. Ker pa "to ni ŠbilaĆ običajna in znana praksa" (tako sodišče prve stopnje na predzadnji strani sodbe), tožniku ni mogoče očitati, da bi se moral pri osebju bazena posebej pozanimati o tej možnosti, oziroma prebrati izobešen izvleček kopališkega reda. To, da je ostala potovalka, v kateri so bile hlače z avtomobilskim ključem, zaradi hkratnega kopanja vseh članov družine krajši čas (približno 10 minut) nenadzorovana (kar je izkoristil tat), pa ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s standardom skrbnosti, ki se zahteva od zavarovanca (sicer dragega) avtomobila. Nastanka zavarovalnega primera zato ni mogoče pripisati zavarovančevi opustitvi razumnih zaščitnih ukrepov. Izguba zavarovalnih pravic bi bila lahko sankcija le za taka ravnanja, kot je na primer puščanje odklenjenega avtomobila ali avtomobilskega ključa na vidnem in lahko dostopnem mestu. Ker sta tako sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo1, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. 1: Da je v pojmu "izginitev" zajeta tudi tatvina, se je VS RS prav glede teh Splošnih pogojev (AK - 92/XI) opredelilo v sodbi II Ips 40/95 z dne 7.11.1996 (sodba je dostopna na spletni v bazi SOVS).